In res, v enem samem koraku je perspektiva okupacije postala perspektiva "normalizacije", trenutek radostnega pitja črne pijače z mehurčki: tudi če je bila vojna, zdaj to velja pozabiti, saj lahko končno uživamo v dobrobitih Zahoda, in to je največja zmaga nad okupatorjem. A potreben je še en obrat: kaj pa, če je pogled na Sarajevo tudi pred perspektivo srbskega ostrostrelca prihajal iz perspektive kapitalizma? Ali povedano z drugimi besedami, kaj če je eden glavnih vzrokov razvoja krvavega nacionalizma dejansko izviral v razvoju kapitalizma?

Preden so v Sarajevu odprli McDonald's, je bilo v nekaterih medijih najti navodila "Kaj morate vedeti pred odhodom v McDonald's", ki so lokalno prebivalstvo "vzgajala", kako naj se obnaša v stiku z Zahodom. Najprej "vstopite v McDonald's", potem zgoraj na meniju "poglejte ponudbo in izberite, kar želite", nato "se postavite v vrsto in počakajte", potem pa "vzemite hrano in jejte"; ko ste storili vse to, "vrnite pladenj na za to predvideno mesto". Skupaj z nasvetom "treba se je spodobno vesti in se ne obnašati kot žival" so navodila nezavedno rehabilitirala ravno najhujši kolonialistični diskurz, prisoten tudi v času obleganja Sarajeva, medtem ko so nekateri liberalci istočasno trdili, da bi bila simbolna teža McDonald'sa v Sarajevu leta 1997 veliko večja kot danes, ker da bi bil to "izjemno močan signal, da je država, ki je ravno izšla iz vojne, postala varna za vlaganja".

Toda znani "Friedmanov zakon", po katerem se države, v katerih obstaja McDonald's, nikoli niso vojskovale med seboj, je, če je sploh kdaj veljal, padel ravno v Jugoslaviji. Spomnimo se, kako so navijači Crvene zvezde še konec osemdesetih na Maksimiru vzklikali "Mi imamo MekDonalds-MekDonalds-Mekdonalds, mi imamo MekDonalds, kje pa ga imate vi?" oziroma da so prvi McDonald's v jugovzhodni Evropi odprli v Beogradu daljnega leta 1988. Dovtipi na prvo žogo, češ da je najpozneje v trenutku, ko je McDonald's prišel v Sarajevo, postalo jasno, kdo je v resnici zmagal v vojni, saj so lokal odprli kje drugje kot v ulici Josipa Broza Tita, padejo v vodo zahvaljujoč navadni faktografiji.

Kapitalizem je osvojil Jugoslavijo že pred njenim razpadom, o čemer priča McDonald's na Slaviji. In tu pridemo do okrogle mize "Prihodnost Balkana", ki je večer pred našim odhodom v Sarajevo potekala na Subverzivnem forumu v Zagrebu in na kateri je Buden spomnil, da je treba vzroke za vojno - in potemtakem tudi za razpad Jugoslavije - iskati ne samo v osemdesetih, ko so se začele "strukturne reforme" po diktatu IMF, temveč že konec šestdesetih, ob začetku gospodarske krize. Tako se je recimo na partijskem kongresu leta 1971 ena glavnih razprav vrtela okoli "presežne vrednosti", ki se ne vrača v proizvodnjo, v organizacije samoupravnega dela v tovarnah, ampak prehaja pod okrilje bank, zavarovalnic in velikih trgovskih podjetij, usmerjenih v izvoz.

Z drugimi besedami, Partija in družba v celoti izgubljata nadzor nad rastočim finančnim sektorjem. Eden vodilnih partijskih ideologov, Vladimir Bakarić, je opozoril, da je glavni problem to, da je "kapital, akumuliran v bankah, postal avtonomen, ušel izpod nadzora, in da obnavlja kapitalistične odnose in razmere, kjerkoli se pojavi, pojavlja pa se povsod". Prihaja tudi do porajanja novega razreda tako imenovanih tehno-menedžerjev, ki "uporabljajo ali zlorabljajo državo, da bi vpeljali nove oblike privatizacije družbenega dohodka".

Bakarić je nadalje opozoril, da ta nova politična sila tesno sodeluje z vladajočimi kadri Partije in da se povezuje z nacionalistično opozicijo, da bi prevzeli državno oblast, iz česar Buden pravilno sklepa, da je bil že v sedemdesetih letih prisoten temeljni antagonizem, ki je diktiral politično življenje Jugoslavije: antagonizem med idealom socialne države, ki jo je branila "dogmatična" frakcija Partije, in kapitalom, skoncentriranim v rokah finančnih institucij, ki so se zavzemale za popolno privatizacijo, zaradi katere so bile pripravljene sklepati tudi zavezništva s konservativnimi silami. Ko so zahodni politiki in mediji glavni razlog za krvavi razpad Jugoslavije in glavno oviro za vzpostavitev miru in demokracije na Balkanu prepoznali v Slobodanu Miloševiću kot "dogmatičnem komunističnem aparatčiku", je bilo to spet daleč od resnice. Res je bil, opozarja Buden, kriv za prvo in drugo, a ne kot komunistični aparatčik, temveč kot bančnik (ki je pred političnim vzponom delal v New Yorku) in ekonomski liberalec, ki je prevzel oblast prav zahvaljujoč povezovanju s srbskim nacionalističnim gibanjem.

Če se sedaj vrnemo k sporočilu dobrodošlice v Sarajevu, lahko torej zaključimo: ne samo da "naši narodi" končno lahko uživajo v dobrobitih Zahoda (to so, kot priča McDonald's v Beogradu, lahko tudi prej), predvsem lahko poslej tudi Coca-Cola svobodno uživa v dobrobitih tistega, kar je bilo nekoč skupno dobro. Vse, kar se je začelo konec šestdesetih še v času Jugoslavije, se danes ponavlja, le v hujši obliki: že leta 2004 je Coca-Cola dobila 25-letno koncesijo za uporabo izvira pitne vode nedaleč od Sarajeva. Ta vojna se ne vodi z ostrostrelci, temveč z legalnimi sredstvi.

* Dobrodošli v Sarajevu