Zakaj ste spremenili temo treh žensk, Marie Curie, Blanche Wittman in Jane Avril?

Tema se mi je zdela sicer zanimiva, a na Japonskem tako malo znana, da morda ne bi pritegnila občinstva. Zato sem Matjažu predlagal to drugo zgodbo, in on se je strinjal.

Je bil problem v tematiki ženskega vprašanja?

Te ženske Japoncem ne povedo nič, hotel sem tematiko, ki bi nam bila skupna, slovenska ali japonska, ne pa francoska ali kaj vem katera, in zdajšnja zgodba ponuja vprašanja o življenju in smrti, ki so univerzalna.

Japonska zgodba se zdi zelo pravljična, kar pa v Sloveniji ni običaj v predstavah za odrasle.

Na Japonskem pa je to zelo običajno.

Dva režiserja, tudi to ni ravno običaj; kako sta si razdelila delo?

Matjaž je režiral prvi del, jaz drugega, tretjega pa oba skupaj.

Kako pa je bilo s tekstom in koreografijo?

V prvem delu plešejo, v drugem je plesa manj. V prvem delu govorijo v japonščini, v drugem angleško, za tretji del pa se še nisva odločila. (smeh)

Sta dva režiserja v eni predstavi recept za konflikt?

(smeh) Vsekakor je bilo težko, zame je bil to zelo pomemben izziv. To je trk ne le dveh kultur, ampak dveh gledaliških konceptov, ki sta zelo različna. Sicer pa sta se morali obe ekipi prilagoditi, umetniško in tudi na čisto vsakdanji ravni. Videl sem, kako so bile nekatere stvari Slovencem pri nas nejasne, težavne, kako drugačne od njihovih navad, in zdaj ko smo tu, lahko oni vidijo naše težave. Vsekakor so kulturne razlike izjemno zanimive, četudi včasih naporne. To je moja prva izkušnja sodelovanja z zahodnimi ustvarjalci, prej sem že sodeloval s Korejci in Tajvanci, a tisto je bilo enostavno, ker so si naše kulture zelo podobne, to pa je zares nekaj novega. Na zahodu smo sicer že nekajkrat gostovali, v Edinburgu smo dobili tudi nagrado na tamkajšnjem festivalu, a to seveda ni isto kot koprodukcija, ustvarjanje predstave z mešano ekipo, kot je zdaj ta naša.

Je razlika predvsem v tem, kar vi pri nas dojemate kot kaos, Evropejci pa na Japonskem kot pretirani, ritualizirani red?

Bega me, da res ni nič določeno, ni načrta, nikoli ne vem, kaj bo sledilo, vse je spontano, tukaj vlada cesarstvo neizgovorjenega dogovora, samoumevnosti, ki ju ni treba artikulirati, tega pa mi ne znamo "prebrati", ker smo navajeni dogovarjanja, skupnega načrtovanja in razlage vseh načrtov. Japonci vse delamo timsko, zato se o vsem pogovorimo, v naši kulturi ni navada, da bi kdo delal kaj po svoje. Če hoče nekaj spremeniti, to predlaga drugim, in potem se o tem pogovorimo in sprejmemo ali zavrnemo spremembo. Tukaj pa nekdo nekaj spremeni in ostali se nič ne vznemirjajo, večkrat niti ne komentirajo, tako da včasih nisem vedel, ali se zdi samo meni drugače ali... (smeh)

Kaj vas pravzaprav intrigira na tej pravljici?

Ta pravljica je kitajskega izvora, ki jo je japonska kultura, kot mnoge druge, prilagodila, in je pri nas zelo priljubljena. Gre za moškega, ki je naredil veliko slabega, zato mora v pekel, a naredil je tudi nekaj dobrega, nekoč je rešil pajka. Buda mu zato vrže pajkovo nit, da bi po njej splezal ven in se rešil. A ta nit se pretrga, ko se skuša otresti drugih, ki tudi plezajo za njim. V bistvu gre za to, da naša življenja na nevidnih nitih vodijo neke sile, ki nas presegajo. To je tudi moja osebna izkušnja, leta 1994 sem bil v Kobeju, ko je bil tisti katastrofalen potres, v hiši, ki me je pokopala pod seboj, a so me rešili. Takrat sem dojel, da je ta rešitev nekaj, kar me presega, kar presega vse nas in v končni instanci odloča o naših življenjih.

Torej bog obstaja?

Ne vem, če je bog, ampak neke sile, ki so nad nami, gotovo. Človek ni popoln gospodar svoje usode.

To vsekakor ni zgodba, ki bi bila tipična za sodobno evropsko gledališče in tudi ne za Matjaža Pograjca.

Zgodba je širok okvir, tako da jo je mogoče napolniti z različnimi vsebinami, in prav to je naredil Matjaž, njega je zanimalo, kdo je zločinec, kdo si zasluži še eno priložnost, ali je več vreden pajek ali pes, se človek sme rešiti na račun drugih… take reči. Mene je, kot rečeno, bolj zanimalo to metafizično ozadje, kaj je tisto, kar nas na koncu reši ali pogubi.

Naj vas za konec vprašam, kakšen je položaj na Japonskem v zvezi z nesrečo v Fukušimi?

Položaj je umirjen, vse jedrske elektrarne so za zdaj zaprte, oskrbujemo se s hidro-, termo- in vetrnimi elektrarnami in ljudje so zadovoljni s to rešitvijo, saj se logično vsi bojimo novih jedrskih nesreč ob morebitnih novih potresih ali cunamijih. Vprašanje pa je, kaj bo poleti, ko bo potrebne več energije za hlajenje in prezračevanje večine naših zgradb. Bo energijo mogoče zagotoviti iz teh virov in ali ne bo dražja, zaradi česar bi bili ljudje morda spet naklonjeni zagonu jedrskih elektrarn? Po mojem se bo to tudi zgodilo, vsaj nekatere bodo gotovo spet zagnali.

Kakšni so vaši vtisi v Sloveniji?

Zelo me je presenetilo, kako veliko ljudje tukaj vedo o Japonski, kako zelo se zanimajo zanjo, srečal sem kar nekaj ljudi, ki govorijo japonsko, poglejte si najinega prevajalca! (Sedemnajstletni Miha se je japonščine naučil sam, s pomočjo interneta, in po Kinoshitovih besedah govori zelo dobro, op.p.) Ne vem, ali je v vsej Japonski en sam Japonec, ki zna slovensko, če ni družinsko povezan s Slovenijo. Slovenci poznajo tudi naše mange in anime, medtem ko na Japonskem o Sloveniji ne vemo praktično nič. Mogoče bo ta predstava to vsaj malo popravila.

In kaj vam je tu najbolj všeč?

Narava! Krasno je, vse zeleno! In veliki prostori. In salama. Izvrstno salamo imate.

Kaj pa najbolj pogrešate?

Našo folijo za zavijanje živil! (smeh) Vaše se ne da pretrgati! In enaka je tudi v Londonu in Parizu. Grozno!

No, to pa je že nova priložnost trgovskega sodelovanja med državama.

Da, boste videli! Kakšna razlika!