Strokovnjaka za področje regulacije je pred dnevi gostilo Slovensko sodniško društvo na Drugi sodniški šoli Ekonomske analize prava, ki jo je pripravilo v sodelovanju s Pravno fakulteto v Ljubljani.

Dr. Anthony Ogus je član britanske akademije znanosti in umetnosti. Predaval je na vrsti pomembnih britanskih univerz, v Leicestru, Oxfordu, Newcastlu in tudi Manchestru, kjer je bil v letih 1990-1992 dekan pravne fakultete, danes pa je zaslužni profesor. V sklopu Erasmusa je tudi nosilec predmeta "temelji zasebnega prava" na Univerzi v Rotterdamu. Bil je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah, na primer na Aix Marseille, Pariz II, v Chicagu, Berkeleyju, Torontu, Antwerpnu, Maastrichtu in Rotterdamu. Je član številnih uglednih mednarodnih raziskovalnih inštitutov, svoje članke in knjige objavlja pri najuglednejših svetovnih založniških hišah.

Še pred desetimi leti je imela Slovenija razmeroma neučinkovite regulatorje, ki so ob kršitvah državnih družb zamižali na obe očesi. Do danes, tudi zaradi vstopa v Evropsko unijo in prevzema evropskih pravil igre, je prišlo do velikega napredka, še vedno pa obstajajo določene slabosti.

Ena večjih težav, ki so spremljale tako razvoj Slovenije kot drugih držav v tem delu sveta, je, da ste preprosto uvozili modele iz drugih držav. Vendar so tam potrebovali leta in leta, da so jih razvili do današnje ravni. V vzhodno- oziroma srednjeevropskih državah je prišlo do velikih sprememb tako rekoč čez noč, brez sprotnih izkušenj. Ob takšnih naglih spremembah niti ni presenečenje, da nekatere od inštitucij ne delujejo tako učinkovito, kot bi morale.

Institucionalna ureditev, ki omogoča učinkovito gospodarsko aktivnost in upravljanje naravnih virov, potrebuje svoj čas. Če se odgovorni učijo iz izkušenj, se bodo zadeve sčasoma postavile na svoje mesto.

Torej se tudi drugi "novopečeni" Evropejci, zlasti iz vzhodne Evrope, soočajo s podobnimi problemi, nedelujočimi institucijami in korupcijo?

Nedvomno.

V Sloveniji velja prepričanje, da nobena nadzorna institucija ne opravlja svoje naloge stoodstotno. Nasprotno, občutek dobiš, da v določenih primerih pogledajo v drugo stran. Je to normalno?

Celo v zahodnoevropskih državah dobiš občutek, da regulatorji ne opravljajo svojih nalog, vsaj ne v celoti. Vselej bodo obstajale določene slabosti. Naj se vrnem k odgovoru na prvo vprašanje. Institucija potrebuje svoj čas, da začne polno delovati in si pridobi legitimnost, tisti, ki jo vodijo, pa potrebne izkušnje. In ne moremo pričakovati, da bodo kar takoj delovali učinkovito.

Kako pa na neodvisnost regulatornih institucij vpliva samo financiranje? Slovenska vlada na primer noče povečati njihovih proračunov, pa čeprav že dalj časa "vpijejo", da nimajo dovolj zaposlenih niti sredstev za boj proti velikim odvetniškim pisarnam. Med drugim govorimo o regulatorju, pristojnem za varstvo konkurence, pa tudi o sodiščih.

Nisem dovolj seznanjen s proračunskim stanjem Slovenije oziroma pomanjkanjem sredstev, ampak v trenutnih ekonomskih razmerah se varčuje povsod.

Regulatorji so bili v "finančnih težavah" že pred krizo...

... morda res, ampak ne glede na to morate upoštevati, da ste zelo majhna država. In v takem okolju je zelo težko vzpostaviti konkurenco, znotraj katere bi akterji tekmovali med seboj in delovali v skupno dobro, težje kot v kakšni večji državi. Nenazadnje je masa ljudi majhna, zaradi česar vsi poznajo vsakogar.

Kaj šibka regulacija pomeni za državo?

Neučinkovita regulacija povzroča izgube tako v industriji kot za splošno prebivalstvo države. Na primer, da je proizvodnja, govorimo tudi o storitvah, nepravilno usmerjena v potrebe prebivalstva. Posledice so neprimerne, previsoke cene, pomanjkanje določenih proizvodov oziroma storitev ali celo zasičenost z njimi.

Se vam zdi normalno, da se sodni postopek, v katerem neko manjše podjetje toži Telekom Slovenije, na sodišču vleče več kot desetletje?

Vsak pravni sistem mora zadeve obravnavati hitro in v doglednem času. Če sodišča za postopek potrebujejo deset let, potem je nekaj hudo narobe. Ne vem sicer, kaj, ampak je. Če bi se sodni spor odvijal pet let, bi še nekako razumel, deset let je pa res preveč.

Se lahko zanesemo na evropsko komisijo oziroma EU, da pospeši procese?

Nikakor. Razrešiti jih boste morali sami, znotraj lastnega sistema. Vprašati se morate, zakaj se primer vleče tako dolgo.

Ker ena instanca sprejme odločitev, ki jo nato višja razveljavi. Potem so tu še pritožbe in postopek se hitro raztegne do zastaranja.

Vsak sistem mora toženemu omogočati, da se zoper odločitev pritoži, hkrati pa mora imeti vgrajene varovalke, da se sodni spor v nekem doglednem času tudi zaključi. Kdo je odgovoren? Odvetniki? Interesi tistih za njimi?

Do težav pride, ko vodstvo družbe v državni lasti ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja. Če plače vodilnih niso odvisne od dobička družbe, ki jo vodijo, in jih niti ne skrbi, koliko zapravijo za stroške odvetnikov v izgubljenih sodnih postopkih, tudi nimajo interesa, da bi se čim prej zaključili.

Je zasebno lastništvo boljše od državnega?

Na splošno da, saj so zasebni vlagatelji motivirani k učinkovitosti. Država na drugi strani te motivacije nima.

Zakaj lahko torej Deutsche Telekom, ki je prav tako v državni lasti, posluje učinkoviteje in delničarjem zagotavlja višje dividende?

To je mogoče le, če v družbi obstaja sistem, po katerem so tako direktorji kot lastniki primerno plačani in nagrajeni. Obenem morajo biti v sami organizaciji postavljena jasna načela, kdo o čem odloča in za katere odločitve nosi odgovornost. Če vsega tega ni, bo vodstvo družbe, namesto da bi skrbelo za dobičkonosnost, le nespametno trošilo sredstva.

Če poenostavim, je slovensko gospodarstvo v krizi, ker so državne banke metale denar v projekte, ki so bili vnaprej obsojeni na propad, hkrati pa financirale posle, pri katerih je "izginjalo" na milijone evrov. Nadzor je odpovedal, ceno pa danes plačuje gospodarstvo, saj kronično primanjkuje likvidnih sredstev. Nekako vsi vemo, kdo so odgovorni, vendar jih roka pravice (za zdaj) ni dosegla. Ni interesa, da bi se razčistila ozadja teh "slabih posojil". Je zgodba v Španiji in Grčiji ali celo v Nemčiji in Veliki Britaniji podobna?

Zgodba je popolnoma identična, vendar na mnogo večji ravni. V vsakem sistemu boste našli lopove. Tudi v zahodnoevropskem bančnem sistemu obstajajo bankirji, ki so sprejemali nagle odločitve, in prepričan sem, da jih imate tudi v srednjeevropskem. Niste v nič kaj drugačnem položaju kot druge države. Banke vlagajo denar v visoko tvegane posle... Enako se je dogajalo na Irskem, v Španiji in v ZDA. Prav nič nenavadnega ni pri tem.

Ali tudi v Veliki Britaniji in drugih "starejših" državah politiki očitate vplivanje na nadzorne institucije?

Kljub vsemu menim, da ima ideja neodvisnega delovanja regulatorja v starejših demokracijah zelo dolgo tradicijo. Se pa lahko precej razlikuje od države do države. Na eni strani imamo ameriški model, kjer je regulator popolnoma neodvisen od oblasti, medtem ko je pri francoskem modelu veliko prepletanja med vlado in regulatorno agencijo. To še ne pomeni, da bo neodvisna agencija v vsakem primeru bolj učinkovita od manj odvisne. Kot sem že dejal, demokratične institucije potrebujejo čas, da se uveljavijo. Obenem pa mora prebivalstvo verjeti, da so proste zunanjih vplivov in korupcije.

Kaj pa je za delujočo kapitalistično ekonomijo najbolj pomembno?

Na prvem mestu potrebujete urejen sistem zaščite intelektualne lastnine. Potem so tudi konkurenčna pravila, ki pa se morajo tudi izvrševati. V nekaterih primerih res ni mogoče vzpostaviti konkurence, denimo na trgu elektrike, plina ali javnega prevoza, toda regulatorni sistem mora delovati učinkovito. In nenazadnje, zelo pomembno je, da odgovorni v teh institucijah niso odvisni od politike niti od industrije, ki jo regulirajo, za svoje odločitve pa morajo nositi odgovornost. To so načeloma tri ključna vprašanja intelektualna lastnina, konkurenca in učinkovita regulacija.

Ali EU pretirava z regulacijo?

Različno. Če govorimo o telekomunikacijah, energetiki ali vodi, je regulacije res preveč. Prav tako na področju zaščite potrošnikov, zdravstva in varnosti.

Več regulacije pomeni več birokracije...

Tako je. V nekaterih primerih bi birokracijo res lahko močno oklestili. Zato pa tako imenovana pametna regulacija zelo učinkovito deluje v ozadju, na neformalen način, tako da ne povzroča dodatne birokracije.

Še ne tako davno slovenska vlada ni vedela, kaj vse je v njeni lasti, saj smo imeli številna ministrstva, vsako izmed njih pa je bilo zadolženo za različno premoženje. Nato smo, zaradi zahtev OECD, upravljanje združili pod eno streho in ga prenesli na agencijo, vsaj v teoriji neodvisno od politike. Kljub temu ni šlo vse po načrtih, tako da je nova vlada sklenila, da bo zadeve znova prenesla pod svoje okrilje. Kako politiki preprečiti, da ne izkoristi tega vpliva?

Le skozi demokratičen proces. Tu pa nastopi vloga medijev. Javnost vas potrebuje. Morate usmeriti njeno pozornost na težave in upati, da bo pritisnila na politiko in jo prisilila k večji učinkovitosti. Toda biti morate potrpežljivi.