Le pomislite: domala vsako četrtletje ste lahko nekje prebrali ali slišali, da nekomu strežejo po življenju. Ne kaže se slepiti, da je zastraševanje ljudi z njih nasilno smrtjo zares pogost pojav kolegici se je nedavno pripetilo, da so ji grozili s smrtjo, a le dotlej, ko ji je klicatelja, ki ni trpel njenega sprenevedanja, da mu ni nič dolžna, in ji je grozil s pištolo, končno le uspelo prepričati, da je zgrešil telefonsko številko. A tu nimamo v mislih svojstvenega načina urejanja dolžniško-upniških razmerij ali odnosov med kriminalci, saj mediji o iz takih razmerij izvirajočih grožnjah s smrtjo ne poročamo. Pač, niso nam znani konkretni primeri, podzemlje o tem noče govoriti in kriminalci nimajo piarovcev. Tudi nimamo v mislih primerov, ko si kriminal vzame za svojo tarčo tiste, ki so mu na sledi sodnike, tožilce ali policiste.

Nak, premisliti velja o pogostosti groženj tistim ljudem, ki uporabljajo storitve služb za odnose z javnostmi. Politiki so njihovi najzvestejši odjemalci, državni funkcionarji so takoj za njimi, oboji pa itak venomer dokazujejo, da jim je javnost sveta. Temu je tako že vsaj petnajst let: med vsako volilno kampanjo, pravzaprav vsakič, ko se nekdo od njih znajde v medijih, ko nekomu priljubljenost pada ali raste, ko je v škripcih ali na konju, ko je v medijih preveč ali premalo križan, ko je od vseh pozabljen ali pa mu telefon pregoreva od klicev novinarjev, je tak nesrečnež za svoja javna prizadevanja "poplačan" najmanj z grozilnim pismom, primerilo pa se je celo že, da so atentatorji pismo začinili s smrtonosnim belim prahom. Ni da bi oživljali spomin na te odvratnosti in pritlehnosti človeške nravi: uiti jim ni mogel podpredsednik vlade, kaj podpredsednik, dvema premierjema so grozili s smrtjo, célo poslansko skupino so se namenili že fentati in, najbolj sveže, še direktorico davčne uprave (zaradi njegove specifike bomo ta primer v nadaljevanju obravnavali posebej). In čeravno je namen tega zapisa osvetliti to družbeno patologijo, je na tem mestu vendarle treba opozoriti tudi na zaskrbljujoče nasledke narcisizma strok: nemalokrat se je namreč že primerilo, da je piar v svojih strokovnih prizadevanjih po celovitem obveščanju javnosti o teh abotnih ravnanjih prej obvestil medije kot organe pregona, vsled česar so novinarji in policisti na licu mesta vzajemno preiskovali znake kaznivih dejanj. Glede na to ne preseneča, da so bili rezultati teh preiskav pičli, njih storilci (atentatorji) pa nikoli odkriti. Pač po načelu: najprej sporočilo za javnost, potem pa klic na 113. Vse za stimulacijo k plači!

K sreči in hvala bogu so empirični rezultati teh nenehnih atentatorskih kampanj zares skromni. K sreči in hvala bogu so njihove tarče žive in zdrave, tudi Borut Pahor. On je, vsaj kolikor je znano, edini karierni politik, ki so mu zelo oprijemljivo stregli po življenju, a za to nismo vedeli. Kar ni kritika njegove piar službe iz časov, ko je bil premier če bi v njej vedeli, kdo z vlakom prihaja na ljubljanski kolodvor, smo lahko prepričani, da bi to objavili takoj, ko je potnik, ta žalostna žrtev medijskih vojn med Slovenijo in Hrvaško, v Zagrebu kupil vozovnico za Ljubljano. Vedeli pa niso, ker tudi hrvaški atentator ni imel nobenega smisla za odnose z javnostmi: za razliko od svojih slovenskih kolegov, tistega policaja iz Pomurja na primer ali Jankovića še zlasti, on ni nič vnaprej pisal in grozil, le karto je kupil in se odpeljal…

V luči dejstva, da so ravno varovanci piar služb tarče strahopetnih groženj, ki jih velja resno obravnavati, preseneča še ena slovenska posebnost. Namreč to, da se politiki navkljub temu, da jim grozijo, odpovedujejo pravici do fizičnega varovanja, kadar jim to pripada. Eni zato, ker jim gredo povsod jim sledeči varnostniki na živce, drugi pa zato, da bi državi prihranili pri izdatkih za njih varovanje. Seveda dajo to svojo proračunsko požrtvovalnost tudi javno objaviti, saj ne gre, da bi volilci ostali prikrajšani za tako dragoceno novico. Da ima volilno pravico tudi potencialni atentator, ki mu predsednik parlamenta zaradi kakršnegakoli že razloga ni povšeči, zaradi česar mu lahko informacija, da skromni predsednik nima več bodyguardov, le polepša dan, o tem ti promotorji proračunske varčnosti ne razmišljajo. Kar je z vidika državotvornosti neodgovorno, saj je predsednik Virant v sedanji konstelaciji političnih sil preprosto nenadomestljiv; to se je pokazalo že takoj po volitvah.

Zadnja grožnja s smrtjo, tista, ki jo je na direktorico Dursa Mojco Centa pred dnevi naslovil domnevno neznani storilec, se krasno vklaplja v to slovensko atentatorsko serialko in tudi dobro odslikava čas, v katerem živimo. To, da je atentator direktorici zapretil z rokopisom, dopušča domnevo, da tudi on ne bere (več) časopisov in ljudi take baže je, žal, vse več: ali se informirajo na netu ali pa iz klipingov. Če bi namreč bral časopise, bi iz njih izrezal črke, z njimi ubesedil svoje sporočilo Centovi in bil varen pred roko pravice. Ali pa gre to njegovo nenavadno potezo razumeti kot zadnji dokaz za gospodarsko krizo, s katero se soočamo: odkar so pred leti med preiskavo neke anonimke odkrili pisalni stroj, na katerega je bila ta napisana, in odkar je znano, da zmorejo računalniški forenziki v čipih najti tudi sledi zbrisanih datotek, v teh težkih časih res ni smotrno odpeljati tiskalnika in računalnika na odpad takoj, ko smo ju odrabili za pisanje grozilnega pisma. Preveč stane, dolgovom že tako ni videti konca, gotovine za novo opremo ni, krediti pa so dragi.

Ni treba biti ravno Sherlock Holmes, da bi razvozlali, kdo ima take poslovne težave in kdo se je lotil tega podjetja. Pravzaprav so bili trije: eden je narekoval, drugi je pisal (tisti, ki je bil bolj priden v šoli), Jurček pa je na pošto nesel. Zgodba bi lahko še istega dne dobila svoj pozitiven konec, če bi pravna država v Sloveniji delovala in če Goršek ne bi še vedno vodil policije. To, da je direktorica padla v nezavest, ko je prejela njihovo pošto, pa je razumljivo, saj se je s storilci soočila tako rekoč iz oči v oči, vonjala je lahko sledi njihovih rok. Težje je razumeti, zakaj so podatek, da je skupaj zlezla, nemudoma objavili, saj bi povsem zadoščalo, če bi njen piar povedal, da ji grozijo. Ko kakšnega predsednika odpeljejo v bolnišnico, mediji od njihovih piarovcev zaradi varovanja zasebnosti zvemo komaj kaj več kot to, da je predsednikovo "zdravstveno stanje stabilno", ko direktorica davkarije pade s stola, pa je pravica do njene zasebnosti vredna natančno toliko kot davčna tajnost, ki jo varuje Durs. Vse za stimulacijo k plači, pač! In vse za dramaturgijo, ki pa ji je ušlo, da so se tokratni nepridipravi izkazali za popolne tepce, take z IQ pod 80: če je že koga treba na smrt prestrašiti in s tem doseči, da bodo Jankovićevi imeli mir pred nadaljnjimi preiskavami, so to kriminalisti in tožilci, saj bodo oni tisti, ki bodo na podlagi ugotovitev davkarije primer pripeljali pred sodišče. Ali pa ga ne bodo. Če na stvar tako pogledamo, se nam mora gospa Mojca Centa prikazati kot kolateralna škoda čisto navadne človeške neumnosti in je zato vsega usmiljenja vredna.