Pojavljajo se vedno bolj različni predlogi, kar še dodatno zbuja vtis kaosa in nemoči pri ukrepanju. Dilema varčevanje ali rast prehaja iz besednjaka ekonomskega diskurza v ideološko obračunavanje, ki smo ga zasledili tudi v nedavnih pogajanjih med vlado in sindikati javnega sektorja. Toda če bi bila dilema tako enostavna in bi ponujala samo dve možnosti, bi jo verjetno že razrešili. Po drugi strani pa je treba debato o abstraktnih ekonomskih pojmih in rešitvah predstaviti na enostaven način, saj ekonomski problemi vedno izhajajo iz tega, kaj smo kot družba sposobni ustvariti in prodati.

Izgubljanje standarda zaradi nafte

Pri iskanju predlogov o rešitvi obstoječe krize je treba najprej poznati njene vzroke. Vzrokov je sicer mnogo, eden najpomembnejših, če že ne najpomembnejši, pa je prerazporeditev gospodarske moči posameznih delov sveta v zadnjih desetletjih. Po podatkih investicijske družbe Bridgewater Associates se je namreč delež bruto domačega proizvoda posameznih držav v globalnem bruto družbenem proizvodu (BDP) od leta 1500 naprej močno spreminjal. Zaradi nazornosti je v grafikonu seštet delež tako imenovane skupine razvitih držav, kamor so v analizi vključene ZDA, Velika Britanija, Zahodna Evropa, Japonska, Kanada in Avstralija, ter tako imenovane skupine razvijajočih se držav, kamor so vključene Kitajska, Indija, Latinska Amerika, območje bivše SZ, Afrika ter Vzhodna Evropa.

Do leta 1820 je imela skupina razvijajočih se držav več kot 70-odstotni delež v svetovnem BDP. Od tega sta imeli Kitajska in Indija več kot polovico svetovnega BDP in sta bili tako največji ekonomski velesili. Njun zaton se je začel z razvojem industrije, trgovine, demokracije in znanosti v skupini razvitih držav, čemur je sledilo dolgo obdobje prosperitete skupine razvitih držav, ki je dosegel vrh v obdobju 1950-1970, ko je njen delež v svetovnem BDP dosegel več kot 70 odstotkov. Z globalizacijo in demokratizacijo skupine razvijajočih se držav se je njihov delež pričel povečevati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Do tega obdobja je bila skupina razvitih držav tudi upnik do skupine razvijajočih se držav. Z zatonom gospodarske moči razvitih držav se je življenjski standard razvitih držav začel ohranjati na račun zadolževanja pri skupini razvijajočih se držav, ki je do danes postala upnik skupine razvitih držav. Zaradi konvergence in v primeru nadaljnjega razvoja globalizacije ter demokracije lahko pričakujemo, da se bo delež skupine razvijajočih se držav v naslednjih dvajsetih letih spet približal 70 odstotkom izpred leta 1820. Iz tega sledi, da je skupina razvitih držav v zadnjih dvesto letih uživala enkratne razmere gospodarske prosperitete in višjo raven življenjskega standarda, kot bi jim lahko pripisovali glede na porazdelitev populacije, velikost držav in naravnih virov. Glede na zamenjavo vlog upnik-dolžnik je mogoče tudi argumentirati, da je skupina razvitih držav svoj standard zadnjih trideset let vzdrževala na račun zadolževanja pri skupini razvijajočih se držav.

V tem kontekstu je zanimiv tudi podatek, ki ga je pred kratkim objavil The Economist, da nasprotno s splošnim prepričanjem v skupini razvijajočih se držav Kitajska ni največji neto upnik preostalega sveta (in s tem tudi največji vir globalnih neravnovesij), ampak to vlogo vedno bolj prevzemajo države izvoznice nafte. V zadnjih desetih letih so tako države izvoznice nafte (od tega jih 60 odstotkov izhaja iz Perzijskega zaliva) akumulirale več kot 4000 milijard ameriških dolarjev trgovinskih presežkov, kar je dvakrat več kot Kitajska. Države iz skupine razvitih držav tako vse bolj izgubljajo svoj gospodarski primat in standard na račun (preplačane) nafte.

Kaj to pomeni za Slovenijo in razprave o vzrokih za nastanek ter ukrepih za odpravo krize? Slovenija se sicer v gornji analizi uvršča v skupino razvijajočih se držav, vendar je glede na življenjski standard, vpetost gospodarskih tokov ter slabo javnofinančno situacijo bolj podobna skupini razvitih držav. S tega vidika je tudi zanimiva analiza deleža slovenskega BDP v BDP 27 članic EU. Opazimo lahko, da je delež naraščal od 0,22 odstotka v letu 1995 in dosegel vrh v letu 2008, ko je znašal 0,28 odstotka, nato pa začel padati proti 0,26 odstotka v lanskem letu. Podobno kot skupina razvitih držav je tudi Slovenija v zadnjih dvajsetih letih šla skozi podobne faze gospodarske situacije (vzpon, vrh in kratkotrajno vzdrževanje standarda z zadolževanjem), le da je to pot prehodila v mnogo krajšem obdobju.

Če se torej sprašujemo o vzrokih trenutne gospodarske krize, ne moremo mimo navedenih trendov. Zaradi prerazporejanja deleža v svetovnem BDP se temu prilagaja tudi naš standard. In to predvsem na račun skupine razvijajočih se držav (od katerih vse bolj prednjačijo države izvoznice nafte), ki nas vse bolj dohitevajo v gospodarski moči. Če se torej sprašujemo, zakaj živimo vse slabše in kdo živi bolje na naš račun, je del odgovora vedno bolj, da je to tisti, ki je poskrbel, da smo lahko natočili poln rezervoar goriva. Pa pri tem ne mislim domačih trgovcev, temveč proizvajalce nafte.

Navidezna dilema

Dilema, ki se pojavlja pri razrešitvi trenutne gospodarske krize, je, ali dati večji poudarek varčevanju ali rasti. Iz zgodovine poznamo primere posameznih držav, ki so se znašle v podobni krizi prezadolženosti, kot jo preživljamo sedaj, in sprejele različne ukrepe, ki so kombinirali ukrepe varčevanja in rasti. Pri tem so bile različno uspešne. Varčevanje vedno povzroči krčenje gospodarske aktivnosti in deflacijske pritiske. Nasproti temu je treba vzpostaviti ukrepe povečevanja likvidnosti preko ukrepov centralne banke, ki delujejo inflacijsko. Ključno pa je vzpostaviti primerno ravnotežje. Zgodovinsko so bili primeri "prevelikega varčevanja" ZDA v obdobju velike depresije v tridesetih letih, Japonska od leta 1990 naprej ter deloma tudi države južne Evrope, vključno s Slovenijo v zadnjih letih. V vseh navedenih primerih je gospodarska aktivnost padla, pojavili so se deflacijski pritiski, ki niso imeli dovolj velike protiuteži v povečevanju likvidnosti preko monetarne politike. Po drugi strani je weimarska Nemčija v dvajsetih letih primer premajhnega varčevanja in prevelikega stimuliranja s tiskanjem denarja, čemur je sledila hiperinflacija. Pomembno je torej zadeti pravo mero obeh ukrepov (kot npr. ZDA v letih 1933-1937, Velika Britanija v letih 1947-1969 ter ZDA po letu 2009).

Za rast torej potrebujemo povečanje likvidnosti, ki jo lahko pridobimo s tiskanjem denarja ali z zadolževanjem oziroma pritokom tujih investicij. Ker Slovenija nima svoje monetarne politike, nam tako ostanejo le ukrepi za rast predvsem z zadolževanjem in tujimi investicijami. Vendar se je v razpravah o večjem poudarku na rasti v Sloveniji treba zavedati, da potrebujemo takšno rast, ki ne bo imela za posledico samo večje inflacije in povečanja dolgov. Zadolževanje in model rasti, ki smo ga imeli v letih 2005-2008, je zadnja stvar, ki jo ta čas potrebujemo. V tem obdobju je zadolževanje povzročilo samo inflacijo cen delnic in nepremičnin brez trajnejšega povečanja produktivnosti, od katere bi lahko sedaj odplačevali dolgove. Večina tega zadolževanja se je namreč na koncu prelila v tujo potrošnjo, zaradi česar ima danes slovenski bančni sistem primanjkljaj depozitov glede na kredite v višini 10 milijard evrov.

Vprašanje je tudi, ali so predlogi za rast izključno preko gradnje novih cest, od katerih imajo kratkoročno korist gradbena podjetja, dolgoročno pa predvsem dnevni migranti na delo, ki skrajšajo svojo dnevno vožnjo za nekaj deset minut, optimalna. Pri tem je še posebej absurdno, da je Slovenija verjetno edina država na svetu, ki ima zakonsko določeno subvencijo za prevoz na delo, kar je še posebej ironično, če upoštevamo že omenjeno dejstvo, da na naš račun vedno bolje živijo proizvajalke nafte. Potrebujemo predvsem nove investicije v znanje ter proizvode in storitve, s katerimi bomo lahko tekmovali na svetovnem trgu. Za obuditev gradbeništva pa bi bilo bolj primerno sprostiti zemljišča in spodbujati fizične osebe, da prevzamejo vlogo investitorjev za individualno stanovanjsko gradnjo.

Še vedno pa se moramo zavedati, da dileme varčevanje ali rast v tem trenutku skoraj nimamo. Finančni trgi nam novega zadolževanja ne omogočajo, saj žal zahtevajo, da pred tem izvedemo boleče varčevalne ukrepe. Grožnje z referendumom v zadnjem tednu so namreč spet zaprle dostop Slovenije do izdaje nove obveznice na mednarodnih trgih. Šele če bodo ti ukrepi izvedeni in grožnja z referendumi odpravljena, lahko v bodoče spet upamo na zadolževanje v tujini. Do takrat pa si moramo prizadevati za izboljšanje poslovnega okolja (skrajšanje administrativnih postopkov za ustanavljanje podjetij, hitrejše pridobivanje gradbenih dovoljenj in sproščanje zazidljivosti zemljišč, zmanjšanje reguliranih poklicev, prenova delovne zakonodaje itd.), ki bodo izboljšali konkurenčnost poslovnega okolja ter poskrbeli za nove investicije tako podjetij, ki že poslujejo v Sloveniji, kot tistih, ki bi jih želeli privabiti, da investirajo v Slovenijo.

Mag. David Benedek je član uprave Nove Ljubljanske banke. Stališča avtorja so osebna in ne izražajo nujno stališč organizacije, v kateri je zaposlen.