Odgovor na vprašanje, zakaj tako, nemara da že pogled na ponudbo vijakov. Nekoč so imeli vijaki samo eno prečno zarezo, v katero si vstavil vrh klasičnega izvijača. No, s klasičnim izvijačem lahko dandanes obrneš le še redkokateri vijak. Poleg križnih utorov jih je danes v ponudbi še nekaj. In za vsakega potrebuješ drugačno orodje oziroma drug nastavek. Vsak od njih je namreč specialistično najboljši za točno določeno početje. Nič presenetljivega sicer. Če so se do skrajno niansirane funkcionalnosti razvile športne copate, kako se ne bi orodje? V teh časih je najti pravi vijak torej težje, kot je bilo nekoč.

"Oprostite, vendar pa pri vsej tej domiselnosti glede tega, kako komplicirano nov utor na kapici vijaka si bo kdo izmislil, resnično sumim, da gre predvsem za odiranje ljudi. Kajti za vsak tak vijak človek potrebuje tudi nov izvijač oziroma nastavek, mar ne," vprašam prodajalca, ki ga je ravno oblegal še eden izmed zbeganih kupcev. Čepeči človek, ki je na spodnji polici iskal želeno, se sprva nasmeji, potem pa odvrne: "Ne, ne, motite se. Seveda gre predvsem za boljši oprijem."

Samovstvo je staro izročilo

Ocena, da je arhetipski državljan Slovenije nadvse solidno založen z orodjem vseh vrst, je subjektivna. A druge niti ni na voljo. O vnemi življa za kupovanje orodja ni nikakršnih raziskav ali številk. V etnološki knjižnici ni nobenega dela, ki bi obravnavalo ta fenomen, podobno ni na vidiku sociologa, ki bi fenomen zapopadel iz sociofilozofskih izhodišč, ki zagotovo obstajajo. Specifično "slovenska" kot tudi globalna. Če v svetovni splet vpišeš kratico DIY (Do it yourself ali naredi sam), ti wikipedija postreže s povsem dostojnim opisom gibanja. Kot filozofskega botra zadeve omenjajo Allana Wattsa, angleškega filozofa, ki je sprevidel, da sodobni izobraževalni sistemi človeka ne naučijo ničesar življenjsko funkcionalnega: kako si pripraviti hrano, kako narediti obleko, zgraditi hišo in še kaj.

Zadeva se je zakuhala konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v ZDA, naredi sam ideologija pa je kaj kmalu, sredi sedemdesetih, dosegla tudi nekdanjo Jugoslavijo. Prvega aprila 1975 je pod okriljem hrvaške založniške hiše Vjesnik začela izhajati revija Sam, ki je v naslednjih letih dosegala izjemne (200.000 primerkov) naklade, njen doseg pa je bil opazen predvsem v zahodnejših jugoslovanskih provincah, torej na Hrvaškem in v Sloveniji.

Opazen kako? Recimo po tem, da ste predvsem po hrvaških in slovenskih vrtovih ter dvoriščih lahko opazili nedokončane betonske jadrnice. Ladje, ki niso nikdar izplule. Epidemijo gradnje je namreč povzročila prav revija Sam. S serijo člankov o tem, kako se da iz betona zgraditi plovilo. Marsikomu se je zdelo nadvse imenitno že to, da lahko beton plava na vodi. Poleg tega je samogradnja obetala tudi bistveno manjši strošek izdelave nečesa, kot je jadrnica, ki je tedaj, tako kot za marsikoga še danes, pomenila skrajno luksuzen priboljšek. Vendar pa so redkokatere ladje zares prišle do vode. Po prvem navdušenju se je namreč izkazalo, da tudi nalaganje slojev betona ni tako enostavno. Niti poceni. Vsakdo pa se je na koncu soočil še z največjim problemom - s stroški prevoza oziroma stroški dodatne opreme. Torej z jambori, jadri, krmili…

Samovstvo je torej staro izročilo, ki je v času socializma ljudi navduševalo za individualizem in progresivnost pri razmišljanju, kako si urejati domovanje ter življenje nasploh. V reviji Sam naj bi nenazadnje izšli tudi prvi članki o računalništvu. Od tistih časov do dandanes se je Sam oziroma DIY-scena zgolj še razvila in napredovala. Zato videnje, ki ga ponujajo na Obrtni zbornici, ne preseneča.

Takole namreč pravijo: "V zadnjem času se veliko govori o varovanju okolja, prihranku energije, skrbi za potrošnika. Ideja, da je vsakdo lahko sam svoj mojster, pa je v nasprotju s temi težnjami. Če torej želimo varovati okolje in energijo, potem je nujno, da dela oziroma storitve opravljajo tisti, ki so za to tudi usposobljeni. Izposoja naprav in strojev pa je problematična zlasti zato, ker se s tem spodbuja sivo ekonomijo oziroma tiste, ki delajo na črno. Temu pa seveda v OZS ostro nasprotujemo."

Obrtniki razumljivo bentijo, vendar pa brez hobistov, torej amaterjev, ki zaradi različnih vzgibov radi postorijo kaj sami, danes v BTC ne bi bilo Merkurja, Bauhausa in Baumaxa. Prav ti centri so svetišča samovstva, samopomočništva ter nenazadnje tiste sive ekonomije in dela na črno, ki jo je prejšnja vlada hotela uničiti s prepovedjo medsosedske pomoči.

Nekaterim veletrgovcem smo zastavili vprašanje, kakšne so afinitete slovenskega življa do orodja, vendar pa, kot pravijo v Merkurju, kjer so edini ponudili odgovor, analize slovenskega trga, ki bi pokazala nakupne navade Slovencev glede na vrste orodij, ni. Samo takšna analiza bi nenazadnje lahko povedala, kako daleč si Slovenci pri samomojstrstvu upamo.

Prodajne uspešnice

S sedeža podjetja sporočajo, da prodajo največ kompresorjev, akumulatorskega orodja, kotnih brusilnikov, elektropnevmatskih kladiv, vibracijskih vrtalnikov in drugega električnega ročnega orodja. "Lahko rečemo, da so kompresorji in mali kotni brusilniki prodajna uspešnica. Sezonskega vpliva pri prodaji orodja ne zaznamo, malenkost le pri elektropnevmatskih kladivih. Ta se namreč največ uporabljajo v času gradbene sezone. Prav tako se nakupne navade po regijah bistveno ne razlikujejo. Smo pa pred slabim desetletjem zaznali trend izredno povečane ponudbe neznanih, novih blagovnih znamk - ponudba vstopnega cenovnega razreda (najcenejšega orodja, op.p.) - na večini evropskih trgov, tudi v Sloveniji. Zato se je veliko kupcev odločalo za nabavo cenejših, vendar posledično tudi manj kakovostnih orodij. Po določenem obdobju je večina spoznala, da je 'ceneje' kupiti nekoliko dražji izdelek priznane blagovne znamke, zato se je trend prodaje teh proizvodov zmanjšal. V Merkurju tako prodaja izdelkov vstopnega cenovnega razreda predstavlja manj kot desetino vse prodaje, Slovenci torej znamo ceniti kakovost. Sicer pa v petnajstih Merkurjevih trgovskih centrih tudi izposojamo nekaj orodja, to je elektropnevmatsko kladivo ter digitalni detektor kovin."

Zakaj bi "običajen" človek, torej osebek, ki se preživlja z nečim povsem tretjim, potreboval kompresor? Bodisi profesionalnega za 2500 evrov ali manjšega za 300 evrov? Odgovor ponudi gospod Aleš, po izobrazbi fizik, ki pa ne živi od fizike. Zmotili smo ga v enem od prodajnih centrov v BTC pri ogledovanju kopalniške omarice. Način, kako je odpiral vratca in preverjal funkcionalnost pohištvenega kosa, je dajal vedeti, da gre za tehnično usposobljenega preudarneža.

"Dejansko razmišljam o nakupu kompresorja. Deloma zato, ker se je prejšnji nepovratno pokvaril, deloma pa zato, ker si ga enostavno želim kupiti. Da kdaj kje kaj razpiham, zabijem kakšen žebelj ali da napumpam kakšno gumo. Priznam, ni mi nujno potreben, vendar pa tudi ni dvoma, da ga bom kupil," se nasmeji ob misli, da ga prav nič ne more ustaviti pri pridobitvi nove igračke. Njegov primer namiguje, da pri kupovanju in nemalokrat tudi kopičenju orodja torej ne gre samo za DIY, za samouresničevanje skozi hobi kreativnost ali za varčevanje.

Ne, orodje je tudi fetiš. V sodobnem civiliziranem bitju očitno biva neka enostavna potreba po tem, da ga ima. Za vsak primer. Tudi potreba po čudenju nad delovanjem aparature. Potreba po čudenju nad močjo izpihanega zraka, s katerim na primer čistiš fuge med betonskimi ploščami na vrtu. A tudi potreba po potrebi, bi lahko rekli. "Upam si delati vse, od varjenja do elektrike. Od očeta, ki je strojni ključavničar in strojni tehnik, imam skoraj vse orodje," še pove Aleš, ki je, kot pravi, v približno petdesetih letih življenja zgradil že dve hiši. "Pretežno sam. Če delaš sam, prišparaš vsaj polovico. Sedaj delam že tretjo hišo."

Malo stran, na oddelku z vodovodnim materialom, torej cevmi, kotlički, splakovalniki, tesnili in podobnimi drobnarijami, se je takisto strokovnjaško (izdajale so ga privzdignjene obrvi med ogledovanjem neke cevi) motal gospod Nino. Šestdesetletnik iz Ljubljane, ki takole na pogled sodeč novinarjev bržkone ne mara preveč, je ob vprašanju, kaj vse zna narediti sam oziroma kakšno zbirko orodja premore, postal neubranljivo mehak. "Jaz lahko naredim vse sam. Sposoben sem napeljati elektriko po celi bajti, čeprav nisem električar, temveč mesar. Kot mladenič sem pomagal električarju in mi je ostalo znanje. Hišo sem seveda zgradil sam, razen zidarskih del in centralne kurjave, ki mi jo je napeljal mojster, ker pač še nisem znal variti, sem se pa tudi to naučil in bi sedaj tudi centralno znal sam napeljati. Orodja imam skoraj vsa. Obliče, brusilnike, in to bolj ali manj profesionalne serije. Stalno dopolnjujem zbirko. Zadnje delo je bila obnova vikenda na morju. Štirinajst dni sem delal. Od A do Ž. Gre tako za prihranek kot za užitek. Pa na živce mi gre, ko delo ni dobro opravljeno, če daš delati komu drugemu."

"Štrom je kurba"

Kot kažejo naši izsledki, se hobi mojstri po svojih zadržkih nekako ločijo na neelektričarje in nevodovodarje. "Štrom je kurba," pravi stari pregovor in večina hobistov prav električarska dela prepušča kvalificiranim vrstam. Deloma tudi štiriindvajsetletni Timotej, ki je v sredo opoldan, ko smo se mudili po BTC centrih, izbiral vtičnico. "Ne bi znal zvezati navzkrižnih stikal, znam pa povezati kable z vtičnico, spet pa ne bi znal priklopiti keramične plošče na štedilniku. Uspelo mi je sicer tudi že povzročiti kratki stik, ko sva z očetom hotela premakniti neko vtičnico, vendar pa to spet ni nič takšnega. Zamenjaš pač varovalko. Od orodja premorem najosnovnejše, torej bormašino, ključe, izvijače, kladiva in žago, nimam pa stružnic in bolj specialističnih zadev. Se pa nikakor ne lotevam vodovoda. To prepuščam profijem," pove.

Do kod gre Slovenec pri nakupu orodja? Na primer pri vrtalnih strojih. Prodajalec v trgovskem centru pokaže na steno, kjer sta bili vzporedno izobešeni najbolj konkurenčni vrtalni napravi tega trenutka. Bormašini, kot smo rekli nekoč, še v časih, ko so bile priljubljene običajne bormašine, torej nevibracijske. Ti dve sta bili namreč vibracijski. De Waltova za 169 evrov in Boscheva za 179 evrov. Obe premoreta 3,4 džula udarne moči, ki jo potrebujete, v kolikor ste se odločili tudi kaj malega "poštemati". Tudi v beton, potrdi prodajalec, lahko pa ju spremenite tudi v kaj drugega. Na primer v brusilko. Zadeva premore SDS-nastavek. Kakopak nestrankarski. V tem primeru gre za SDS-tehnologijo, ki so jo leta 1975 razvili v Boschu, kratica pa izhaja iz nemških besed Steck-Dreh-Sitz. V slovenščini gre za "standard vpetja" svedra v glavo.

No, če se odpravljate na kakšno bolj zagatno štemanje, potem potrebujete profesionalno vibracijsko štemarico, ki pa stane nekaj čez 500 evrov. "Razlika med profesionalnim in amaterskim oziroma hobi orodjem je v vzdržljivosti. S profesionalnim lahko delate vsak dan, medtem ko bi se vam hobi orodje ob vsakdanji rabi bržkone hitro pokvarilo. Vendar pa si marsikateri hobist privošči profesionalno orodje, kajti vsakdo, ki potrebuje orodje na daljši rok, bo kupil profesionalno serijo. Po drugi strani je pa tako, da je tudi amatersko orodje, ki je tako kot tudi profesionalno sodobno orodje po večini izdelano na Kitajskem, Maleziji ali na Madžarskem, kar spet ne pomeni nujno nekvalitete, lahko vzdržljivo, v kolikor zna človek nanj paziti. In če se ukvarjaš s kakim lažjim monterstvom, te bistveno manj boli glava, če ti kolega ukrade cenen kos kot pa De Waltov baterijski vijačnik. Zadeve so vendarle relativne," pove prodajalec v eni od trgovin.

No, profesionalizem je mamljiv pojem. Niti v Ljubljani ni treba pretirano daleč iz centra, že so delovne obleke z napisi znanih znamk orodja podobno legitimna garderoba, kot se lahko v času kakega nogometnega prvenstva v diskoteki pojaviš v nogometnem dresu. No, tudi pri orodju se mode menjajo. Kar je bil v času socializma Black&Decker, pa pred desetimi leti De Walt, je danes slejkoprej profesionistična Makita. V tem smislu je zanimiv primer dveh Boschevih krožnih žag (malih cirkulark). Medtem ko prva iz zelenega hobi programa stane nekaj čez 300 evrov, drugo iz modrega profi programa po novem cenijo na nekaj čez 500 evrov. Še nedavno tega je stala 300 evrov več. Pri tem ima slednja še tako imenovano zajeralno funkcijo, kar pomeni, da iz običajnega cirkularja, kjer je žagin list obrnjen navzgor, napravo lahko spremenite tako, da reže navzdol, kar je dobrodošlo, če žagate kake letvice, laminatno desko in podobne zadeve.

Vedno bo kaj za pošimfat

Odkar so ceno modre profi naprave spustili, naj bi jih v enem letu prodali okoli tisoč! Fascinanten podatek. Zakaj jo človek potrebuje? Ah, kakšno brezvezno vprašanje! Bo že kaj za prežagati, mar ne!? "Verjetno gre vsakdo čez takšno fazo v življenju, če ima nekaj več denarja, potem pa prideš tudi v fazo, ko začneš gledati na denar. Kupiti profesionalno električno orodje je za amaterja luksuz. In amaterji praviloma kupujejo ceneno orodje. Seveda ne vsi. Je pa tako, da je le kakih 20 odstotkov nizkocenovnega orodja popravljivega. Se pravi da se ga splača popraviti, sicer ga je pa bolje vreči stran. Ker je ceneje kupiti novo podobno napravo. Poleg tega cenene firme nimajo dobave rezervnih delov," pojasni ozadje scene Gregor Pajnič, ki po desetih letih vijačenja za druge zadnje tri mesece družno s kolegom Rokom Kržetom vodi svoj servis električnega orodja Mašinca.

Oba sta zaprisežena ljubitelja Makite, ta hip bržkone najbolj modne znamke višjega cenovnega razreda. Njegov kolega Krže dodaja: "Redki so ljudje, ki dajo 400 evrov za Makito, čeprav je ne potrebujejo. Cene so odločilne. Zato pa po drugi strani človek kupi poceni kompresor zato, da ga bo pač imel. Za vsak primer."

Če bi torej kdo hotel raziskati glavne značilnosti nacionalnega karakterja Slovencev ali pač življa, ki biva v državi z imenom Slovenija, potem sta orodje oziroma kopičenje tega in temu pripadajoča mojstrska mentaliteta ena glavnih orientacij raziskovanja. Kajti ko državljan te dežele benti nad politiko, to počne s podobnim apriornim negativizmom, kot ocenjuje delo obrtnikov. Ali še bolje: tako kot mojster ocenjuje mojstra. Vedno bo kaj za pošimfat, mar ne. Dežela mojstrov pač. Samih svojih.