Ob tej priložnosti se mi postavlja vprašanje (in verjetno nemalo drugim članom civilne družbe), kam gre demokracija v Sloveniji. Sem samo en glas in upam, da ne edini, ki verjame, da naš volilni in ustavni sistem potrebujeta nemalo reformatorskih posegov. Med njimi pa nikakor ni in ne sme biti ukinitev državnega sveta, tako kot ga dobesedno "poriva" predsednik DZ, in ga v tem v nemajhni meri podpira tudi bivši premier Borut Pahor, čeprav ne v tako grobi obliki, kot to predvideva Gregor Virant.
Dejstvo je, da ima naš demokratični sistem resne težave in pomanjkljivosti. V primerjavi z drugimi, starejšimi državnimi tvorbami v svetu, ki uživajo zdravo, umirjeno in robustno demokracijo, je Slovenija po dvajsetih letih samostojnosti dokaj na dnu pravih demokratičnih procesov. S skupnimi močmi si moramo prizadevati za odpravo nedemokratičnih pristopov v naši samostojnosti.
V Sloveniji je demokracija nemalokrat poenačena s samovoljo - samo poglejmo tajkunizacijo, obnašanje v cestnem prometu, divje gradnje in divja smetišča, če omenim vsaj nekaj manifestacij našega pojmovanja in spoštovanja demokracije. Priče smo pogostim, preračunljivim, orkestriranim napadom trenutno vladajoče koalicije na institucijo državnega sveta. Upam si trditi, da so tovrstni napadi in vztrajanja pod vsemi mogočimi izgovori (med drugim zaradi varčevanja) le neverjetna lahkota in pohlep po absolutni moči, ki naj jo ima izvršilni organ države.
Mislim, da je prav državni zbor in ne samo državni svet tista institucija, ki nujno potrebuje reformacijo - ne reforme.
Prav na začetku si moramo biti na čistem v nekaterih naših definicijah in kaj te definicije pomenijo: "stabilna vlada", "odgovorna vlada", "vlada, ki predstavlja narod"...
Dejansko se moramo sploh vprašati, kaj je to vlada. Ko koalicijski poslanci govore o vladi, potem govore o prvem ministru (premier) in njegovih ministrih (in vedno je poudarjeno njegovih ministrih). Govore o tem, kako imajo premier in njegovi ministri absolutno moč in mandat (dvomljive kvalitete) pri ustvarjanju in izpeljavi vseh odločitev ne oziraje se na državni zbor. Koalicija govori premalo o odgovornosti pri sprejemanju teh odločitev.
Kakor je meni znano, je obrazložitev ustave sledeča: ustava je najpomembnejša institucija demokracije. Njena prva in najbolj pomembna naloga pa je prav ta, da omogoči ustvariti vlado, ki je sestavljena iz treh osnovnih vej: zakonodajne, izvršilne in sodne. Ta ista ustava določa, da te tri veje oblasti delujejo popolnoma samostojno.
Dejansko je državni svet prav tako del tega po ustavi urejenega in določenega vladajočega mehanizma Slovenije. Slovenski parlament je sestavljen iz dveh delov: državnega zbora in državnega sveta. Moje razumevanje parlamentarnega sistema je, da imata obe entiteti podobno funkcionalnost glede zakonodaje: sprejemanje ali zavrnitev zakonodaje, ki jo vlada pripravi in preda v razpravo v parlament (ne samo državni zbor). Torej je državni svet integralni del parlamentarnega vladanja v RS. Svetniki v državnem svetu so prav tako del zakonodajne oblasti že zaradi moči in možnosti, ki jo svetniki po ustavi imajo in jo morajo izvajati v dobro in korist RS. In svetniki državnega sveta sprejemajo to odgovornost.
Kar pa koalicija imenuje "vlada" (tudi g. Virant), je v najožjem pomenu besede samo "izvršilni organ" - to pa pomeni samo premierja in njegove ministre.
Vse današnje govorance, vključno z izjavami predsednika državnega zbora v tem mandatu, je relativno lahko obrazložiti. Vlade imajo nagnjenje k popolnemu odstranjevanju vsakršnih zaprek ali omejitev, ki bi omejevale moč vladajoče koalicije. Več ko je te moči, bolj se usmerjajo v odstranjevanje še obstoječih se zaprek in omejitev. Vlade težijo k absolutizmu - ali vsaj absolutni moči - in ljudje se morajo tega zavedati in temu nasprotovati, kajti če ni nadzornih mehanizmov, ki bi omejevali premoč, to postane dokaj hitro strma pot demokracije v absolutizem, in tega smo že imeli v različnih oblikah skozi generacije slovenskega naroda. Strah me je, da se bo razvila neka nova vrsta "maršalizma" ... janšizem.
V sedanjem demokratičnem procesu je državni zbor že bil predmet koalicijskega hi-jacka s strani izvršilne oblasti. Izvršilna oblast (zaenkrat) še ne more v svoje kremplje pripeljati državnega sveta. Zato je ta kampanja diskreditacije, znana iz prejšnjih "svinčenih" obdobij, tako intenzivna, preden se naredi naslednji korak ukinitve državnega sveta.
Dvoboj med izvršilno vejo oblasti (vlado) in parlamentom (DZ+DS) je tako star kot demokracija sama. V Sloveniji se ta dvoboj vodi na zelo disciplinirani strankarski liniji (SDS). Lakota po oblasti pa seveda vpliva na različne partnerje v koaliciji (DeSUS, SLS). Ukinitev državnega sveta bi bila največja izguba demokratičnih procesov v zgodovini moderne Slovenije. Martin Luther ni ukinil krščanske vere, je pa reformiral Cerkev. In podobno mora biti reformirana tudi naša ureditev obeh zakonodajnih teles: državnega zbora in državnega sveta. Vzorcev v tujini je veliko - vzemimo v grobem samo westminstrski sistem in se zgledujmo po njem.
In za konec: g. Virant poudarja, da državni svet nima dodane vrednosti. Besede, ki jih poudarja predsednik državnega zbora, so skrajno neprimerne. Namesto da bi podal konkretne, specifične predloge, kako ustvariti dodano vrednost v našem demokratičnem sistemu vladanja, g. Virant stremi za zmanjševanjem demokratičnega procesa. Vprašam se lahko samo, v čigavo korist.
Peter Česnik, Ljubljana
