Izsiljena Muca Copatarica

V več intervjujih je Perocijeva pojasnila, da je odrasla brez ene same pravljice, saj knjige takrat v šolah še niso zavzemale osrednjega mesta. Pisateljski vzgib je v njej zanihalo predvsem materinstvo, zato sta se njeni hčerki, Jelka in Anka, pogosto znašli v vlogi glavnih junakinj njenih zgodb, običajno pa sta jim tudi prvi prisluhnili. Toda preden Perocijeva nečesa ni zapisala, menda ni želela deliti z njima, saj je menila, da je slaba pripovedovalka. Je pa sledeč odzivom hčera zgodbe po potrebi popravljala in dopolnjevala.

Svoje najslavnejše delo, Muca Copatarica, ki je prvič izšlo leta 1957 z ilustracijami Ančke Gošnik Godec in bilo doslej prodano v več kot 140.000 izvodih, je bila najprej prisiljena povedati, saj ga je njena starejša hči, ko ji je bilo tri leta, dobesedno izsilila. Med nekim sprehodom je sprva navdušeno porivala voziček z mlajšo sestrico, a se ji je iznenada zazdelo nepošteno, da mora sama hoditi, zato se je usedla na tla in zahtevala zgodbo. Perocijeva si je za izhodišče izbrala pripoved o muci, ki pa se je z vsakim nadaljnjim sprehodom bolj izpopolnjevala. Najprej je mislila, da je ne bo nikoli zapisala, toda kmalu je prišla iz Cicibana prošnja za novo zgodbo, ker pa je bila njena pravljična shramba tedaj izpraznjena, je "prodala" ravno Muco Copatarico. Kot je zatrjevala, ta na njene otroke ni imela vzgojnega vpliva, saj zato niso nič bolj vestno pospravljali copat, a je v tem pogledu prepričala številne druge otroke. Toda ena naših najbolj priljubljenih mladinskih avtoric je vzgojno noto v zgodbe vedno znala vključevati na prefinjen način, tako da otroci ob prebiranju njenih besedil niso imeli občutka, da jim nekdo žuga s pedagoškim prstom ali ukazuje.

Posluh za otrokove stiske

Skozi pripovedi, ki se opotekajo na meji med realnostjo in fantazijo, je opozarjala na krhkost otroškega sveta, saj je tudi najmlajše velikokrat strah in bi se zato najraje skrili, varno streho pa jim običajno ponudijo ravno pravljice. V svoja besedila je nemalokrat vstavljala vložke iz vsakdanjega otrokovega življenja, ki jih odrasli pogosto prezremo, in tako ni zanemarila tematik, kot so otrokova potreba po igri ali njihov občutek utesnjenosti v sodobnem svetu. Med knjižne platnice je prerisovala tako lepe dogodke kot stiske, a po soočenju s slednjimi je znala otroke tudi pomiriti. Po besedah njene hčerke, Jelke Pogačnik, se je njen ustvarjalni moto utelesil skozi misel, da ko pišeš, moraš zmeraj vedeti, komu pišeš, saj ne smeš ustvarjati zase.

Vedno, ko je pisala, je pred seboj imela konkretnega otroka: najprej svoji hčerki, nato dečke in deklice iz soseščine ali otroke, ki jih je srečala ob številnih obiskih šol in vrtcev, nazadnje pa še svoje vnuke. "Otrok najprej priklene mene, na njegovem obrazu razberem vse, kar mi je napisati, tako da za vsako pravljico, črtico, zapisek lahko natanko povem ozadje, kaj je bilo takrat tisto, o čemer bi se z otrokom pogovarjala in se tudi sem. Gre za to, enostavno, da sem si vedno želela otrokom izpolniti želje," je poudarila v enem izmed intervjujev pred 30 leti ter dodala še, da ko piše za otroke, je dovolj le bežen hip, da oblikuje pripoved.

Že s prvo slikanico Moj dežnik je lahko balon, ki jo je z ilustracijami dopolnila Marlenka Stupica, pripoveduje pa o deklici, ki zatem, ko izgubi žogo, s pomočjo dežnika odleti v svoj svet, kjer je nihče ne ošteva, je zašla v ulico meščanskih otrok. S tem je sprožila nov trend, saj je dotedanja mladinska književnost v ospredje postavljala kmečke motive. Tako so si literarni teoretiki edini, da je Ela Peroci oblikovala tip sodobne mestne pravljice.

Srečanje s tiskarskim škratom

Za svoje ustvarjanje je Perocijeva, ki je delala tudi kot novinarka v uredništvu Pionirja, Cicibana, Mladega sveta ter mladinskega in izobraževalnega programa na Radiu Slovenija, za povrh pa zapustila še dve osebnoizpovedni pesniški zbirki za odrasle (Rišem dan, Ko živim) in roman Po šoli me počakaj, prejela številna priznanja in nagrade. Dvakrat je v njene roke šla Levstikova nagrada, leta 1971 so ji namenili nagrado Prešernovega sklada, trikrat pa je bila uvrščena na častno listo kandidatov za Andersenovo nagrado.

Njene pravljice so bile prevedene v številne jezike, od finščine prek esperanta pa vse do kitajščine. A se je ob prevajanju njenih del enkrat soočila tudi z zelo zoprnim tiskarskim škratom. Ko je namreč v Makedoniji izšel izbor njenih pravljic, so vanj po pomoti uvrstili odlomke iz Pike Nogavičke, zaradi česar je nemudoma poklicala tamkajšnjo založbo, saj se je zbala, da bodo ljudje misli, da želi krasti od same Astrid Lindgren.

Slovenski Andersen, kakor so jo nekateri imenovali, je gojil izjemno skromnost do svojega dela. "Tudi za tem, ko je dobila že precej nagrad, je vedno imela nekoliko treme, preden je svoj rokopis odnesla na založbo, in če so njeno besedilo sprejeli, je pokazala iskreno veselje," avtoričin odmik od prevzetnosti naslika njena hčerka. Ta še razkrije, da je njena mama tako rekoč pisala v mislih. "Nikoli se ni usedla in šele pred praznim listom začela razmišljati o zgodbi, ampak je že v glavi vse dorekla in potem le še zapisala. Velikokrat je bilo opazno, da je sredi ustvarjanja, saj je nekoliko odtavala v svoj svet." Pogačnikova ponudi še nekaj spominov: "Ideje so prihajale tako med pomivanjem posode kot vožnjo z avtobusom, zapisala pa jih je običajno šele pozno zvečer ali ponoči, ko se je lahko mirno posvetila le temu opravilu. Dokler še ni imela pisalnega stroja, je skoraj vedno pisala na kolenih."

Tik pred smrtjo, ki je veliko mladinsko in otroško avtorico v 79. letu starosti vzela novembra 2001, ji je mož Milan postavil spominsko sobo, v kateri je zbral vse izdaje njenih del, tudi tistih, ki so izšla v tujini. Tako so se v vitrini poleg že omenjenih zvrstile pravljice in slikanice, kot so Tacek, Za lahko noč, Kje so stezice? ali Modri zajec, ki so nastale tekom njene štiridesetletne pisateljske kariere.