A naštete oznake lahko služijo kvečjemu kot tirnice, po katerih je mogoče avtorski glas zreduciranega potisniti proti eni od njegovih konstant. Zgornje oznake seveda implicirajo avtorsko združevanje nekaterih nezdružljivih in nasprotujočih si mišljenj, ki pa se zdi kot konstitutivni prijem, ki tej avtorski poeziji omogoča obstoj.

Zbirko uvaja cikel pesmi, nadnaslovljenih Tihožitja oziroma "variacije na ljudske teme", ki prinaša nekaj bolj konvencionalnih in določene presenetljive skice iz narave, skozi katero na presenetljive načine "teče" civilizacija ali raje - civilizirana misel. Avtor je v motrenju živalskega sveta in pokrajine, predvsem pa njenih izbranih detajlov, močno osredotočen, skorajda zatopljen v predmet, domala uročen. Metoda opisa, skozi katero presevajo videnja in uvidi, pušča vtis, da imamo opraviti z močno premišljevalno, do neke mere filozofsko pesniško metodo. Pedantno cizelirane pesmi beremo v ciklih Mrak in Lesuni, kjer dobiva narava, njen pokrajinski in detajlni izraz, malodane personaliziran obraz. Hkrati s "človečenjem" narave pa pričamo posebni naturalizaciji in sinhronizaciji človeka z naravo. Preplet in univerzalizacija vsega bivajočega se vrši v skladnem sklapljanju mišljenja in gibov jezika: "Sam se obraseš v blodnjaku / iz podrasti."

Vtis monološko introvertirane literature močno razbijajo nekateri motivi, ki se ponujajo kot arhaične prapodobe, vklenjeni pa so v moderen jezik in še bolj sodoben pogled. Skozi vso zbirko ostaja tak motiv seksualnosti, ki je (kot mnogi drugi) reduciran na elementarno in jedrno, iz česar pa presenetljivo rastejo groteskne vizije. Primer je objavljena pesem, ki nazorno vizualizira spolni odnos z radikalno in karikirano podobo slačenja, ki je hkrati definirana s komunikacijo, zapeljevanjem in igro, s čimer prikazan uvod v spolni odnos stoji na plodnem mestu, na pol poti med naravo in kulturo. Kot v številnih drugih pesmih se tudi v tej dogaja avtorska eksplikacija arhetipov, prvotnih oblik, prej kot iskateljstvo pa je na delu najditeljstvo, katerega težavni del naloge je iskanje "praoblike" jezika. Ta je, razstavljen na manjše enote (verze), poln retoričnih praznin, nanašalnih slepih peg in surove hermetičnosti, ki dobijo obliko in volumen, ko se pesem pomakne do svojega konca.

Kakšen je torej pravi značaj zbirke, ki se že v naslovu obrača stran od "vesele znanosti" urbanosti in splošno legitimiranega kozmopolitstva (v poeziji in sploh) ter gleda v mrak, pisan v kurzivi? Narava kot primat življenja, samozadostnost bivajočega, nekakšna platforma, ki subjektu definira budnost in globoko zavest, je v mnogih primerih kontrolna točka "kulturnih" leg: "Nategovanje harfe / je nič proti brenkanju na žile." Bivškova poezija je značilno napeta od močne intence, usmerjene v razbistren, osvežen popis sveta, v novo pogojevanje razmerja med ruralnim in urbanim, v odkritje pokrajine, ki je pod odprtim modrim očesom neba pravzaprav zastrta. V preseku miru in nemira, na pol poti med znanim in tujim, v vmesnem prostoru med varnim in grozečim je vedno znova primerna za nove poselitve: "Tukaj še odseva ni in je velik prostor zate."