Vesna Bergant Rakočević je višja sodnica na višjem sodišču v Ljubljani na oddelku za civilno sodstvo, poleg tega pa še sodnica na arbitražnem sodišču za šport (CAS) v Lozani v Švici.

Se strinjate z oceno, da je pojem svobode govora, o katerem v 39. členu govori tudi slovenska ustava, tudi v športu zelo raztegljiv? Ali je sploh mogoče - tako v športu kot nasploh - omejiti svobodo govora in kje naj bi bile meje?

Ne bi rekla, da gre ravno za raztegljivost, saj to predpostavlja nekakšno elastičnost, torej tudi krčenje. Svoboda govora je ena temeljnih, zgodovinskih pridobitev v sodobni demokratični družbi in je s tega stališča izjemno široko zasnovana. Gre za človekovo pravico, ki je velika vrednota v današnjem svetu in pripada vsakemu človeku, torej tudi športnikom. Kot za vse druge pravice pa velja, da so omejene s pravicami drugih. Ko pride do kolizije dveh pravic, imamo seveda lahko problem. Najbolj tipični so primeri, ko svoboda govora poseže v pravico do zasebnosti ali pa v čast in dobro ime nekoga drugega. Teh sporov je na splošno veliko.

Je mogoče na eni strani zagotoviti avtonomnost športa in svobode govora v njem ter na drugi njegovo temeljenje na splošnih pravnih normah?

Avtonomija športa ne more pomeniti omejevanja temeljnih človekovih pravic športnikov. Tudi v športu veljajo temeljna pravna načela in norme, kar so večkrat izrekla tako različna nacionalna sodišča kot tudi evropsko sodišče.

Bi se morali spori s področja svobode govora v športu reševati najprej znotraj športnih organizacij, šele potem pa (če bi bilo prvo neuspešno) na rednih sodiščih? Koliko sporov s tega področja je že bilo na sodišču?

Ne vidim problema, če se s tem ukvarjajo tudi različne disciplinske komisije ali drugi organi športnih organizacij. Po eni strani je vedenje športnikov del fair playa in zunaj športnega igrišča včasih celo izgubi svoj pomen. Pomislimo le na žaljivke, izrečene sodnikom pri nogometu ali drugih igrah z žogo. Večinoma se ti spori končajo s športnimi sankcijami na športnem terenu, kot so kartoni ali izključitve. Se pa v zadnjem času tudi to spreminja, če se le spomnimo, da je angleški nogometaš John Terry obtožen pred angleškim sodiščem, ker naj bi z rasističnimi psovkami med igro zmerjal Antona Ferdinanda. Sodne intervencije torej niso in a priori niti ne morejo biti izključene.

Večina športnikov ima v pogodbi s klubom tudi člen, da v javnosti (medijih) ne sme negativno govoriti o svojem delodajalcu (klubu in/ali zvezi), tudi če mu ta ne da plače, ga tako ali drugače šikanira, mu ne zagotavlja normalnih pogojev za delo in podobno. To je zagotovo primer omejevanja svobode govora.

Kar težko verjamem, da so taki primeri v večini. To bi se mi zdelo problematično in se strinjam z vašo oceno, da gre za nedopustno omejevanje svobode govora. Mislim, da takšna določila presegajo tisto, čemur rečemo svoboda urejanja obligacijskih razmerij, torej svobodno sklepanje pogodb. Ne verjamem, da bi bila takšna pogodbena določila deležna pravnega varstva, denimo na sodišču. Vaše vprašanje je namreč dokaj konkretno. V podobnih, ne tako skrajnih primerih pa bi bila zadeva lahko tudi vprašljiva. Interes sponzorjev je denimo med drugim tudi pozitivna podoba, ki jo prek sponzoriranega kluba ali športnika gradi v javnosti. Z negativnimi izjavami brez posebnih razlogov, ki ste jih primeroma navedli, ta sicer povsem legitimen cilj ni dosežen.

V nekaterih športih je prepovedano športnikom, trenerjem in klubskim funkcionarjem dajati javne ocene in sodbe o sodnikih (predvsem o njihovih napakah), kršenje tega pa ima za posledico visoke denarne kazni in druge sankcije. Z moralno-etičnega vidika je takšna zaščita sodnikov zagotovo sporna, kaj pa s pravnega?

Tu pa vašega pomisleka ne delim v celoti. Ne zdi se mi namreč neetično, ampak ravno nasprotno, da akterji športne tekme po njej v medijih razčiščujejo športne situacije. V sojenju v športu je človeški faktor pogosto navzoč in motiti se je človeško. Spoštovati pravila in odločitve se mi zdi bistveno, brez tega športnih tekmovanj ne bi bilo več. Kot etična zaveza je to vsekakor sprejemljivo. Pravno gledano se mi zdi zadeva veliko bolj problematična, vsaj delno. Vse se mi zdi namreč odvisno od načina in oblike izraženega nezadovoljstva. Popolna prepoved kakršnega koli izražanja o tem bi se mi zdela sporna.

Kolikšen delež primerov in procesov na CAS spada na področje svobode govora v športu? Ali so sploh opredeljene (določene) kazni za grehe pri svobodi govora v športu in ali je bil kakšen športnik zaradi verbalnega delikta že kaznovan?

Ne s slovenskih sodišč ne s CAS mi tak primer neposredno ni znan. Kakšnih splošno veljavnih pravilnikov o tem ni in jih tudi ne more biti. Dopuščam možnost, da je kdaj tudi to v ozadju spora med športnikom in klubom oziroma zvezo glede (ne)veljavnosti, razveze, prekinitve ali izpolnitve kakšne pogodbe, vendar je to zgolj ugibanje.