Damien Hirst je v preteklih dvajsetih letih postal eden od poglavitnih stebrov globalne popularne kulture in visoke umetnosti; razvpiti sodobni umetnik, ki je s svojimi senzacionalističnimi akcijami neredko tresel vrhove elitne umetnosti, je obenem postal ikona tabloidov, ki so se ob pregovorni kontroverznosti naslajali zlasti nad bombastičnimi cenami njegovih del. Med lokalnimi zvezdniškimi imeni tipa Oasis, Kate Moss ali David Beckham na eni in Damienom Hirstom na drugi strani kljub sorodnosti obstaja bistvena razlika: omenjeni estradniki so še vedno obrtniki, medtem ko je Hirst odličen primer postmodernega dendija, guruja in menedžerja, ki želi iz majhnega potegniti kar največ. Njegova praksa namreč zelo neposredno in suhoparno odraža duh trenutnega časa, ko so vse vrednote postale izmerljive z edinim merodajnim globalnim sredstvom - denarjem. Z bogastvom pa samoumevno pridejo tudi slava, moč in oblast.

Situacije kot mejniki

Velika retrospektivna razstava prikazuje in rekonstruira različne stopnje njegovega avtorskega razvoja, kjer po logiki sodobnih umetniških praks mejniki niso dela, pač pa situacije, ki jih ta ustvarjajo. Leta 1988 je Damien Hirst prvič v lastni režiji razstavljal v Londonu. Na razstavo mu je ob pomoči svojega mentorja in vzornika Michaela Craiga - Martina uspelo pritegniti ključne zbiralce, ki so se bolj kot samemu delu čudili marketinški pretkanosti ambicioznega študenta. Razstava Freeze je namreč predstavila prostorsko instalacijo iz različno velikih in posamično monokromno barvanih kartonskih škatel. Ta preprosta različica Schwitersove celostne umetnine je vzpostavila Hirsta kot umetnika, kuratorja in naročnika obenem. Ob koncu 80. let, ko je nastala serija pikčastih slik, je že zaposloval asistente, ki so delali po njegovih napotkih. Banalnost tega motiva odraža kičavost in izpraznjenost glamuroznih osemdesetih let, cinizem do umetnosti in nove svetovne ureditve, ki je tedaj iz Velike Britanije in ZDA začela svoj globalni križarski pohod.

Tovarniško izdelane materiale je prvič uporabil v instalaciji A Thousand Years (1990), enem njegovih najučinkovitejših del, ki predstavlja cikel življenja na skrajno brutalen in neposreden način: v stekleni vitrini leži goveja glava, ob njej pa leglo črvov, iz katerih se razvijejo muhe, podvržene kruti naravni selekciji. Poleg življenjskega cikla instalacija nakazuje umetnikove avtobiografsko pogojene darvinistične nazore, po katerih preživijo le najmočnejši. V nadaljevanju postavitve so prikazana ikonična dela, kot so vitrine z zdravili, vrtljive slike, metulji na platnu in steklenjaki z živalmi v formaldehidu.

Sladkorčki in smrt

Na najvidnejšem mestu stoji delo The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone Living (1991) - 4,3 metra dolg morski pes, ki z grozeče odprtjo čeljustjo lebdi v modrikasti tekočini. Ready-made skulptura je očitno namenjena preslepitvi pogleda, saj učinkuje tako neposredno stvarno, da postane povsem nadrealna in nelogična v danem kontekstu. Njen prvotni namen, ustvariti strašljivo podobo ultimativne prapošasti, je namreč učinkovitejši v obliki fotografske dokumentacije.

Številnim razstavljenim delom je skupna klišejska ikonografija smrti, ki Hirsta spremlja že od samih začetkov delovanja. Tako je obiskovalcu v pritličju orjaške ustanove ponujen (brezplačen) sladkorček, ki ga pomaga zvabiti na (plačljivo) pot skozi razstavo: to je razvpito delo For the Love of God, z diamanti okrašen odlitek človeške lobanje, ki je na način vladarskih insignij postavljen na piedestalu v zatemnjenem prostoru, pred katerim se vije nenehna vrsta.

Hirst je ravno s tem delom dosegel bistvo svoje umetniške izjave. Leta 2007 je namreč želel postaviti novo rekordno ceno umetniškemu delu, a načrt ni popolnoma uspel, saj je bilo delo s težavo prodano konzorciju kupcev, med katerimi je bil tudi avtor sam. Pred nekaj leti je tako Damien Hirst začel verjetno najbolj monumentalno in najiskrenejše obdobje svoje kariere - špekuliranje na umetnostnem trgu. Recesijskega leta 2008 je brez običajnih posrednikov organiziral dražbo svojih del, s katero je poleg zajetnega izkupička uspel zagnati paniko na umetnostnem trgu. Kot umetnik je dosegel, da je njegova znamka (ime) nedotakljiva ne glede na njene izdelke. Razstava v Tate Modern je malone nepotrebna s stališča predstavljenih objektov, saj je umetniška izjava skrita v golem dejstvu, da je Damien Hirst postal svojstveni spomenik neoliberalnega zahodnega sveta in umetnik, ki je priložnost odprtega trga najboljše vnovčil in se povzpel na vrh umetnostne piramide.