Jazzovsko kompozicijo je študiral na Konservatoriju Nove Anglije v Bostonu, nekaj časa preživel v New Yorku in nato v Nemčiji, vmes pa zasnoval The Steve Klink Trio (skupaj z basistom Volkerjem Heinzem in bobnarjem Marcusom Reichom). Njihov glasbeni prvenec Blue Suit je izšel leta 1997, sledila sta albuma Places to Come From, Places to Go in Feels Like Home. Šest let pozneje so izdali album Searching The Blue, še šest let pozneje, torej letos, pa omenjeni The Ocean. Pri izvedbah v živo se Klink povezuje s slovenskima glasbenikoma, bobnarjem Alešem Rendlo in basistom Robertom Jukičem, nocoj pa sem jim bo na odru pridružila tudi Mia Žnidarič, za katero je Klink ustvaril šest albumov.

Kar nekaj let je nastajala plošča The Ocean; nekatere skladbe ste igrali že pred leti, toda nikoli niso bile posnete. Na kakšno glasbeno potovanje vabite?

Na plošči The Ocean smo odšli na glasbeno potovanje, kjer smo izhajali iz glasbe, ki sem jo poslušal med odraščanjem v Iowi, sredi ameriškega srednjega vzhoda: to je moj multiizbrušeni glasbeni univerzum, to je svet folk-bopa. Veliko zgodb je tukaj, inštrumentalne zgodbe o hrepenenju, ljubezni in življenju...

Zgoščenko ste pospremili z vašo družinsko zgodbo, govorite o potovanjih... Kje se pravzaprav počutite doma?

Po vseh teh letih se še vedno čutim navezanega na domovino. Verjetno smo z mestom, kjer preživimo mladost, na neki način zelo globoko povezani. A kadar sem tam, komaj čakam, da se vrnem v Evropo. Po številnih poteh zdaj domnevam, da vendarle imam dve domovini. Toda v Ameriki si ne želim več živeti. Ta hip poskušam čim bolj uživati med Slovenci v tej prelepi deželi, s svojo ženo in živalmi. Imel sem srečo, da sem lahko prepotoval številne dežele in kulture. In če lahko zdaj izbiram, izberem - Slovenijo. Slovenija je obljubljena dežela, čudovita za mojo prihodnost.

Na novi plošči inovativno prepletate ameriško tradicionalno glasbo, poetike Led Zeppelin, Cola Porterja, Johna Caga in Jimija Hendrixa. Kako vas ta velika imena navdihujejo?

Vsi so veliki umetniki s svojo držo. Niti ni pomembno, iz katerega žanra prihajajo, dobra muzika je vedno dobra muzika. Če kdo reče, da igra samo rock glasbo ali da piše samo klasično glasbo, je zgrešil ogromno dobrega zvoka.

Kaj vse se skriva pod oznako "folk-bop", ki naj bi bil nekakšna protiutež world music, mainstream jazzu in avantgardi?

V moji glasbi se prepletajo blues, swing, gospel, folk, jazz, soul, funk, americana in bebop. Toda namesto sprehajanja po tem dolgem seznamu imam raje izraz, ki se čedalje bolj uporablja na srednjem vzhodu, od koder prihajam. Gibanje so zagnali drugi glasbeniki s podobnimi izkušnjami na velikih planotah Amerike, kot jih imam sam. Poslušali smo chicaške blues bende, preverjali vse, kar se je novega dogajalo na bluegrass sceni, na področju countryja in swinga. In naš brbotajoči lonec se je koval v teh okvirih ter se definiral v izvirnem fenomenu - folk-bopu.

V mainstream jazzu so zelo redki folk elementi, bolj jih zanimajo načini razširjanja modernih harmoničnih in ritmičnih konceptov. Občutki za ritem v modernem jazzu pa so v primerjavi s starejšimi swing jazz ritmi bolj osredotočeni na podtone. Meni se zdi dobro, če glasbeniki hkrati igrajo naraščajoče in kompleksno.

Album prejema dobre kritike v Nemčiji, kjer ste ga pred časom že predstavili. Na ljubljanskem gradu pa bo njegova slovenska premiera, kajne?

Seveda, to bo slovenska premiera. Zame je klasični trio s klavirjem, kontrabasom in bobni najboljše sredstvo, da se izrazim. Lahko igram in predstavljam svoje pesmi sam ob klavirju, toda s kontrabasom in bobni se odpre veliko več izraznih možnosti. Moj bend lahko postane majhna rockovska ali funk & soul skupina ali blues bend, lahko pa swingamo kot nori. V tej glasbi je nekaj lahkotnega in nekateri glasbeniki mislijo, da jo je tudi igrati lahko, vendar ni tako. Posebno težko delo imajo bobnarji, ker je igrati nežno zelo težko. Vesel sem, da sem v Sloveniji našel Aleša Rendlo, ki ima velik občutek za orkestracijo na bobnih, kar je umetnost, tega nimajo vsi tolkalci. Tudi basistom ni lahko, to vem, ker sem bil tudi sam basist. Zato sem zanje napisal veliko dodatnih vrstic; sposobni morajo biti, da razmišljajo kot folk glasbeniki in tudi kot swingerji ali jazzisti. Današnji basisti želijo igrati veliko not, sam pa potrebujem ravno obratno, in Robert Jukič ima dober občutek za to, zaradi svoje dvojne identitete med jazzom in folkom.

Skladba Kinds of Waves z zadnje plošče je nekaj posebnega tudi v tehnološkem smislu: na njej je 61 glasbenih izsekov, in če svoj predvajalnik nastavimo, da te izseke predvaja naključno, je vsaka naslednja različica unikatna. Od kod ste dobili to zamisel?

O tem sem pred časom veliko razmišljal, posebej po študiju glasbene tehnologije na univerzi v New Yorku. Zgoščenke dovoljujejo maksimalno 99 zvočnih zapisov, vsak je bil lahko dolg štiri sekunde. In pomislil sem, čemu ne bi naredil ene pesmi iz 61 štirisekundnih izsekov, ki bi jih lahko med seboj pomešali in bi bili še vedno poslušljivi. Ameriški skladatelj John Cage je bil eden prvih, ki je uporabljal naključne elemente v aleatorični glasbi. Toda The Ocean je prvi album, ki uporabi sam predvajalnik kot izvor naključnosti. Ponosen sem na to idejo; tega prej še niso storili. Dobili smo že nekaj pomembnih kritik v Nemčiji, v Neue Musik Journalu in v Zeitschrift für Neue Musik. Skladbo Kinds of Waves sem sicer posvetil Cageu, katerega stoletnica rojstva je letos.

V drugem delu koncerta bo vaša soproga Mia Žnidarič predstavila nove skladbe v vaših aranžmajih.

Njeni feni bodo spoznali nekatere pesmi, ki so sicer ponovno aranžirane za naše velike goste - Slo Horns, trobentača Davida Jarha, saksofonista Adama Klemma in trombonista Roka Štirna. Veliko bo tudi presenečenj in počaščeni smo, da lahko igramo v tako lepem ambientu, kot je ljubljanski grad.