Film, ki proces umiranja prikaže tako nespektakularno, neafektirano, skratka tako "nefilmsko" (kar je svojevrsten paradoks), da ga zreducira na raven vsakdanje običajnosti, je bil kmalu po predstavitvi enoglasno razglašen za najverjetnejšega zmagovalca. Palmo bi Hanekeju lahko odvzela samo kakšna čudaška kaprica žirantov, če bi se denimo vprašali, ali je higienično istemu režiserju dve leti po Belem traku znova podeliti nagrado za najboljši canski film. K sreči ni bilo tako, in Haneke se je pridružil dokaj ozkemu krogu režiserjev, ki so v Cannesu samostojno slavili dvakrat, kar je uspelo še Billeju Augustu (v letih 1988 in 1992), Emirju Kusturici (1985, 1995) in bratoma Dardenne (1999, 2005), če izpustimo Francisa Forda Coppolo (1974, 1979) in Shoheija Imamuro (1983, 1997), ki sta si eno od dveh zlatih palm ex aequo razdelila še z enim režiserjem.

Zagonetno logične izbire

Canske palme v medijih praviloma sprožajo kontroverzne reakcije: redko so zadovoljni vsi, vedno je bodisi nekdo spregledan bodisi visoko nagrado podelijo "neprimernemu", konsezualno osovraženemu filmu. No, letos nagrado za najbolj nepričakovano nagrado podeljujemo Carlosu Reygadasu, ki so ga Moretti in kompanija razglasili za najboljšega režiserja. Po temi, luč ni slab film, brez dvoma je delo ikonoklastičnega in samosvojega režiserja (zato je nagrada načeloma na mestu), toda Reygadasova kalvinistična obravnava družine, zla, nasilja in občutka krivde je tako nekonsistentna, zagonetna in nerazložljivo metaforična, da bi človek najraje kričal.

Veliko nagrado žirije (drugo po teži) je prejel Morettijev sonarodnjak Matteo Garrone za Realnost, ki se ukvarja s fenomenom resničnostnih šovov. Drži, leta 2012 se zdi ukvarjanje z upehanim televizijskim formatom malce zapoznelo, toda Garrone svoje videnje nacionalnega medijskega cirkusa verjetno najbolj vulgarne in bombastične medijske nacije v Evropi prepoji z minimalizmom in potrebno dvoumnostjo, predvsem pa s tradicijo italijanskega južnjaškega melosa, kjer vera v Boga vedno pomembno vpliva na človekovo percepcijo sveta, tudi pri Garronejevemu junaku. Kar je za obdobje italijanskega povojnega medijskega buma storil Luchino Visconti v Lepotici (1951), v katerem je Anna Magnani svojo hči na vsak način in za vsako ceno želela spraviti v svet filma, stori za 21. stoletje Garrone. Mediji so drugačni, rezultati podobni: malemu neapeljskemu sleherniku, ribiču s fantazijami o nastopanju v Velikem bratu, vstop v ožji izbor kandidatov popolnoma zmeša glavo in zamegli realnost.

Ovenčani in spregledani

O preostalih nagrajencih smo povečini poročali. Onstran hribov Cristiana Mungia, Hanekejevega edinega resnega rivala za najvišjo nagrado, je edini prejel dve nagradi; ovenčan za scenarij se domov vrača Mungiu, palmo za žensko vlogo sta odnesli igralki Cristina Flutur in Cosmina Stratan, ki sta upodobili nuno v pravoslavnem samostanu ter njeno psihološko nestabilno prijateljico, za katero pop meni, da je obsedena s hudičem.

Danskemu igralcu Madsu Mikkelsenu so podelili nagrado za moško vlogo v filmu Lov Thomasa Vinterberga, ki mu ocena večine poročevalcev, da gre za "njegov najboljši film po Praznovanju", ne pomaga dosti; gre za pretirano tezni film televizijskega formata, s katerim Vinterberg ne skuša toliko obdelovati pedofilije kot nevarnost govoric, predsodkov in prejudiciranja, ki posameznika v majhni skupnosti v hipu izobčijo in stigmatizirajo.

In če je nagrada za Reygadasov film najbolj užalila tvitarsko hitro odzivno poročevalsko srenjo, potem se podpisani še najmanj strinja z nagrado žirije za Angelov delež, zadnjo komično dramo Kena Loacha, ki je že dolgo tega izgubil pokončno politično držo, saj se utaplja v eskapističnih komedijah o obubožanih marginalcih in simpatičnih prestopnikih.

Je bil letos pri nagradah kdo po krivici spregledan? Seveda, vsaj trije režiserji bi si zaslužili večjo pozornost; bildungsfilmu Mud Jeffa Nicholsa bi osebno podelil nagrado za scenarij, Paradižu Ulricha Seidla palmo za žensko vlogo in Svetim limuzinam Leosa Caraxa nagrado žirije. Ampak to je Cannes, lahko ga ljubiš ali sovražiš, izogniti se mu ne moreš.