Najmlajša in s svojimi 180 centimetri najvišja tekmovalka je sporočila, da so se s spremljevalnimi pevkami trudile po svojih najboljših močeh, "ampak je bila očitno konkurenca tako močna, da nam letos ni uspelo". V drugem predizboru se je namreč zvrstilo več balad, zato pesem Verjamem kljub brezhibni izvedbi ni segla prek devetih gora in voda v ušesa držav, ki bi Sloveniji poleg "bratskih" držav prinesle vstopnico za finale.

Napovedi spletnih stavnic niso držale, saj so Slovenijo prehitele štiri države (Bosna in Hercegovina, Malta, Litva in Makedonija), ki so bile pred drugim predizborom uvrščene nižje. Tik pred razglasitvijo zadnjega, desetega, finalista se je na televizijskih ekranih prikazal nasmejan in zaskrbljen obraz Eve Boto, kar je, sodeč po predhodnih režiserjevih navodilih o vklopih, bilo razumeti kot namig, da bomo slovensko pesem slišali še enkrat, ko je na presenečenje in razočaranje mnogih zlata vstopnica romala v roke Turkom. Razlog, da se je Canu Bonomu s svojim zabavnim, a ne tudi odlično odpetim nastopom uspelo uvrstiti v finale, naj bi bili Nemci, ki so v drugem predizboru lahko glasovali.

Tudi v četrtkovem napetem izboru, ki je bil tokrat obarvan z malo več tradicionalnimi razglednicami Azerbajdžana - čeprav tudi tokrat niso mogli brez čaja (tega so v prvem predizboru predstavili več kot trikrat), je obveljal trend poskočnih, lahkotnih pop pesmi. Selekcijo je preživelo samo nekaj balad, med drugim tudi predstavnik Estonije Otto Lepland, ki je z doživetim in razvlečenim ponavljanjem besede "kuula" za nepoznavalce estonščine najbrž opeval žensko s čudnim imenom, v resnici pa je vztrajno zahteval, da ga vsi "poslušajo". Sumimo, da so mu bolj kot čudovit glas, ki ga Eva Boto zasenči tudi sredi najhujšega hrupa, pomagali žalostne modre oči in podobnost z igralcem Jaredom Letom, ki se skoraj vsako leto uvrsti na lestvice najbolj seksi moških na svetu.

Sreča se je nasmehnila tudi predstavniku Litve Donnyju Montellu, ki je na oder prišel z zavezanimi očmi, da bi poudaril naslov svoje pesmi Ljubezen je slepa. Nazadnje pa se je sporočilo izgubilo, ko so njegov nastop, sila podoben dvema Micheloma - Jacksonu in Georgeu - pospremila v ritmih zibajoča se dekleta v ozadju. Za katero bo šel na kolena - kot zatrjuje v pesmi - ni znano. Poleg naštetih so se iz drugega predizbora v današnji finale uvrstile še Srbija, Ukrajina, Norveška in Švedska. Slednji očitno prestol ali pa vsaj uvrstitev med deset najboljših ne bo ušla, saj jo spletne stavnice še vedno postavljajo na prvo mesto.

Med prvo deseterico so uvrščeni še predstavniki Rusije, Srbije, Italije, Velike Britanije, Irske, Nemčije, Romunije, Španije in Danske. Predstavnik Srbije Željko Joksimović, ki je ostal zvest svojemu stilu, bo širšo evropsko javnost poskušal prepričati s pesmijo Ljubav nije stvar. Zlobni jeziki na twitterju so se po drugem predizboru razpisali, da Joksimović poje v srbščini zato, da ga novi predsednik Tomislav Nikolić, ki domnevno ne zna niti enega tujega jezika, razume. Predstavniku Srbije bo na področju podoknic veliko konkurenco predstavljal Britanec Engelbert Humperdinck - z imenom, ki gre težko v ušesa, še težje pa iz spomina - saj je v srcih prebivalcev stare celine že od prejšnjega stoletja zapisan s pesmijo Quando, quando, quando.

Edina država, ki si ne želi zmage na letošnji Evroviziji v Bukuju, vetrovnem mestu v deželi ognja, je Španija. Predstavnica države, ki se v finale zaradi velikega prispevka v evrovizijsko blagajno uvrsti avtomatično, Pastora Soler je priznala, da so ji z državne televizije TVE sporočili: "Prosim, ne zmagaj!" Nenavadna zahteva je posledica globoke gospodarske krize, v kateri je Španija in zaradi katere bi organizacija tako velikega tekmovanja pomenila dodatno obremenitev že tako praznega državnega proračuna. Nevarnosti za takšen uspeh najbrž ni, Španija je nazadnje slavila leta 1969, pa še takrat je zaradi enakega števila točk prvo mesto delila z Veliko Britanijo, Nizozemsko in Francijo.