e bi verjel v vnovično zmago Michaela Hanekeja in njegove Ljubezni. Gre preprosto za najbolj kompleten, zrel in čustveno zniansiran film tekmovalnega programa, delo zrelega cineasta, ki med drugim "negira" dobršen del lastnega opusa; Haneke z Ljubeznijo namreč potrjuje, da ni le spreten provokator in poet (malo)meščanske mizantropije, temveč - če hoče - tudi tankočuten avtor s posluhom za vsakdanje banalnosti, denimo umiranje.

V ožjem izboru za nagrade bi se morali znajti tudi Cristian Mungiu z Onstran hriba, Jacques Audiard z Rjo in kostmi ali Matteo Garrone z Realnostjo, toda ne gre pozabiti, da je Moretti velik in dolgoletni občudovalec Abbasa Kiarostamija; leta 1996 je celo posnel filmsko posvetilo velikemu Irancu, kratki film Dan premiere filma Veliki plan, v katerem duhovito popiše prizadevanja, da bi v svoj rimski kino Sacher na premiero Velikega plana privabil čim večje število obiskovalcev.

Med radikalnejšo kritiško srenjo je velik favorit tudi zadnji film Ulricha Seidla, toda Avstrijčeva nevsakdanja poetika, zasnovana na podaljšanih kadrih-sekvencah, odsotnosti jasne naracije, igralskih naturščikih in improviziranih dialogih praviloma ne privlači pozornosti žirij. Seidl je posnel prvi del načrtovane trilogije, v kateri namerava obdelati tri ženske iz iste družine v iskanju sreče v sodobnem svetu. Paradiž: Ljubezen (sledila mu bosta še Vera in Upanje) je zgodba o petdesetletni Avstrijki Teresi, ki doma pusti hčer na robu pubertete in si v Keniji privošči kanček tako imenovanega spolnega turizma; pridruži se enako osamljenim Evropejkam, ki proti plačilu uživajo v spolnih avanturah z revnimi domačini. Kar s pokroviteljsko moralko Proti jugu (2005) in skoraj identično zasnovo ni uspelo Laurentu Cantetu, je uspelo Seidlu, vedno prepričljivemu analitiku družbenih anomalij in človeških ekscesov, ki po stari navadi ne ovinkari, temveč gre na polno, tako v grafičnem prikazovanju posteljnih aktivnosti kot v neolepšanem slikanju realitete nesrečnih žensk, ki se na "počitnicah" praviloma zaljubijo in nazadnje tudi ob spoznanju, da so tam enako osamljene kot doma ter da tretjega sveta ne eksploatirajo one, temveč ravno nasprotno, doživijo grenko razočaranje.

Cannes je letos zaznamovala tudi družina Cronenberg; za palme tekmuje oče David, v sekciji Poseben pogled pa je celovečerni prvenec predstavil sin Brandon. Antiviral ima zelo intrigantno in dobro zamišljeno premiso: v sodobnem, z mediji in zvezdniškim sistemom obsedenem svetu, korporacije najdejo dobičkonosno tržno nišo, oboževalcem zvezdnikov v specializiranih zasebnih klinikah prodajajo viruse, za katerimi so obolevali včasih pa tudi umirali njihovi idoli. Syd March je zaposlen na eni takšnih "cronenbergovskih" klinik, zato si tudi sam (in proti pravilom) vbrizga virus pop zvezdnice na smrtni postelji, obenem pa na črno prodaja ljudem z ulice in skrivaj komunicira s konkurenco... Cronenberg mlajši se bo težko izognil primerjavam z očetovim delom. Sorodnosti so očitne in številčne, predvsem z zgodnjim opusom, npr. filmi Besnilo (eksperimenti s presaditvami), Videodrom (fascinacija z mediji in vprašanje etike) ali Trk (fetišiziranje pop kulturnih ikon), da grafičnih prizorov telesnih mutacij niti ne omenjamo. Ko se bo Cronenberg mlajši otresel očetovega vpliva in našel lastni filmski jezik, bi znal postati zelo zanimiv avtor.

Cronenberg starejši se je medtem lotil ekranizacije romana Dona DeLilla Cosmopolis, zgovorne parabole o sodobnem svetu, postavljene v notranjost limuzine newyorškega superbogataša, 28-letnega borznega špekulanta Erica Packerja, ki si tega dne zaželi striženja na drugem koncu Manhattna. V kakofoniji podivjanega metropolisa, ki ga ohromijo cestne blokade ob prihodu ameriškega predsednika, pogrebna procesija za pravkar umrlim raperskim zvezdnikom in antiglobalistične demonstracije, se Packerjeva limuzina premika s polžjo hitrostjo. Kar daje DeLillu in Cronenbergu dovolj časa za meditacijo o stanju sodobnega sveta, pohlepu, mizantropiji in kolapsu moralnih vrednot. Film v kina prihaja ob pravem času, med drugim ujame antikapitalistični zeitgeist, gibanje Okupirajmo Wall Street odzvanja v skoraj vsakem prizoru, največje delo pa bo Cronenberg brez dvoma opravil s popularizacijo DeLillove predloge. Leta 1997 spisani roman se danes izkaže kot lucidna anticipacija ekonomskega kolapsa in vsega, kar prinaša s sabo.