Skušam si predstavljati, kako bi se počutil v vlogi farmacevta, ki mu izobrazba in poklicna etika narekujeta preudarnost in zmernost pri ponudbi zdravil ter odvračanje "potrošnikov" od pretiranega poseganja po njih brez priporočila zdravnika, ko bi stopil za pult brez receptov in razmišljal, da je moja plača odvisna od tega, koliko robe mi bo uspelo prodati. Ali bi se uprl, če bi nekdo kupil cel zaboj sredstva proti glavobolu?

Pravzaprav je za tem pultom besedo zdravilo treba dati v narekovaje: največkrat gre za pripravke, ki niso nujno potrebni za zdravljenje in katerih učinki so v najboljšem primeru zelo majhni, če ne celo nedokazani. Vendar farmacevti trdijo, da brez njihove prodaje ne morejo preživeti. Da bi torej imeli plače in bi ljudem lahko pametno svetovali pri zdravilih na recept, jih nekaj metrov vstran prepričujejo, naj z denarjem iz lastnega žepa kupujejo zvarke po oderuških cenah.

Ker očitno lekarnarji nimajo zadržkov, da ne bi prodajali vsega, kar pripomore k dobremu počutju ali vsaj malo diši po koristnosti za zdravje, bi lahko prodajali tudi kavo: meni in še marsikomu pomaga pri glavobolu. Zdravljenje bi lahko tudi praktično izvajali tako, da bi jo kuhali. Tudi pri alkoholu ne vidim razloga za omejevanje: potrebno bi bilo samo navodilo o uporabi v majhnih količinah. Tako kot to velja za zdravila.

Dejstvo, da lekarne vse bolj postajajo podobne špecerijam, nas pripelje do neizogibnega vprašanja, zakaj ne bi pulta za zdravila na recept postavili kar v Mercator. Lekarnarji sicer temu nasprotujejo, vendar z lastnim ravnanjem korak za korakom zmanjšujejo razliko med svojo štacuno in najboljšim sosedom. Večino pripravkov, ki ne potrebujejo recepta, razni marketi tako ali tako že prodajajo in ta zadnji korak bo zdravila v resnici povsem približal potrošniku. Namesto da se Jaklič trudi, da bi lekarno pretvoril v Mercator, se mu bo enostavno pridružil. Predstavljajte si, kako bi zmanjšal stroške za najem prostorov in plače osebja! Predlogi v to smer so se že večkrat pojavili in kljub oviram, ki to zaenkrat preprečujejo, ne vidim nobene možnosti, da se to prej ko slej ne bo zgodilo. Kriza je edinstvena priložnost, da ponudbo zdravil damo v roke tistih, ki so za prodajo najbolj usposobljeni: trgovcem.

Direktorju ljubljanskih lekarn Marku Jakliču bi morali biti hvaležni: dobesedno iz dneva v dan nam kaže, kako lahko gon po dobičku (zagovorniki bi rekli: tekmovalnost), izkoriščanje pomanjkljive zakonodaje in nadzora (inovativnost), neetičnost in tveganje na račun drugih (pogum) ter štacunarska mentaliteta (sposobnost odkrivanja tržnih niš), podprti z blagoslovom privatizacijskih ideologov, čez noč pretvorijo javno dejavnost, namenjeno ljudem, ki so v zdravstveni stiski, v sesanje denarja iz njihovih žepov in ustvarjanje dobička. Zagovorniki privatizacije bodo sicer ugovarjali, da za Jakličevo nezakonito ravnanje ni treba kriviti privatizacije, če ta poteka v skladu z uredbami pravne države, vendar prav tu nastaja ključni problem: dolga svetovna in naša kratka lokalna zgodovina dokazujeta, da je zakonodaja vedno primerno luknjičava, da nadzora ni in da je poštena privatizacija privid.

Navsezadnje tudi kritik Jakličeve dejavnosti, ministrstvo za zdravje, skupaj z zavodom za zdravstveno zavarovanje po kosih privatizirata javni zdravstveni sistem. Zgodovinski prvi primer take privatizacije je bila dializa, ki je že pred več kot dvajsetimi leti večinsko prešla v roke zasebnikov. To se je zgodilo, ker je ZZZS določil (zaradi neznanja ali v spregi z zasebnim sektorjem?) pretirano ugodne cene, ki so zadišale proizvajalcem dializne opreme. Ponudili so dumpinško ceno in bili pripravljeni zgraditi še vso potrebno infrastrukturo. Za nagrado že desetletja pobirajo eno od najslajših smetan v zdravstveni dejavnosti: v zasebnih dializnih centrih izvajajo enostavne dialize, ki prinašajo velik dobiček, javnim bolnišnicam pa so ostali zahtevni primeri dializ, ki pogosto prinašajo izgubo.

Ampak dializa je vsaj v strokovnem smislu prišla v roke ljudi, ki se spoznajo na dializo. Danes pa ZZZS predaja javni program v roke zasebnih zdravnikov, ki nimajo niti znanja niti osebja niti operacijskih dvoran in za katere se vnaprej ve, da bodo ta podarjeni program predali drugim izvajalcem in pri tem pobrali posredniški delež. Ministrstvo in ZZZS s tem brez dvoma spravljata v nevarnost zdravje državljanov in kršita kopico pravil, pod kakšnimi pogoji je mogoče poveriti skrb za zdravje državljanov novim izvajalcem. Ravnanje ZZZS kaže tudi številne znake korupcije, kar je ugotovila komisija za preprečevanje korupcije.

Jasno je, da bodo zasebni izvajalci tako kot v primeru dialize izbirali samo najlažje primere, kjer so stroški najmanjši in cena ugodna, najdražji primeri pa bodo ustvarjali izgubo javnim zavodom in služili ideologom privatizacije za kronski dokaz, kako je vsak zasebnik, ki ima pet minut časa, učinkovitejši od javnih ustanov.

Kar nekaj zaporednim ministrom je bilo malo mar, da s tako privatizacijo uničujejo javne zavode, za katere bi morali skrbeti. Novi minister celo napoveduje, da bo prenos storitev na zasebnike povečal za nekaj desetkrat.

Ali je med Gantarjem, Fakinom in Jakličem sploh kakšna razlika? Je: prva dva ne vidita bruna v lastnem očesu.