Ne vem sicer, kaj je Andrej počel pri šestnajstih, zase pa dobro vem, da sem takrat z gnusom zavračal vse, kar se je povezovalo z Evrovizijo. Pri šestnajstih me pač niso zanimali solzavi prdci, ki se kot ene patetične gliste zvijajo na odru in nas prepričujejo, kako bo zaradi njihovih neuresničenih ljubezenskih želja jutri konec sveta. Mene je pri šestnajstih zanimala tista muzika, ki je rušila. Rušila stereotipe, rušila sisteme in rušila predsodke. Zato bi bilo edino smiselno, da bi enkrat že na to Evrovizijo poslali Laibache. Najverjetneje bi popušili tako, kot je letos v polfinalu odpihnilo Rambo Amadeusa, ampak to bi bila vsaj gesta. Ne pa, da nam taisti Andrej po izpadu Eve Boto naklada stvari tipa: o ti šment, pa ni šlo! Ni se izšlo, a nas ni sram! Veliko smo delali in dobro smo delali. Ja, bravo. Tipična naša poza: dali smo vse od sebe, ampak drugi tega ne štekajo. Mi imamo tu pri šestnajstih dragulj najvišje kakovosti, ene žirije in polpismeni gledalci pa nas spregledajo. Edina res dobra izjava potolčenega komentatorja pa je sledila na samem koncu: v življenju so še hujše stvari kot Evrovizija.

Ja, zagotovo. Ena takih je recimo, da vam Mojca Kucler Dolinar v Odmevih razlaga, kaj je prav in kaj ne, kaj je morala, kaj je resnica in kaj je raziskovalno novinarstvo. Mojca, ki je v bitki za županjo nastopila z nadvse smešnim sloganom "Videz ni vse", je dobila svojih pet minut, da še ona opravi z županom Zoranom Jankovićem. Jasno, saj to je bil teden, ko je lahko vsak stresal sume in zamere na račun ljubljanskega župana. Teden, ko je fino biti novinar ali voditelj. Z dokumenti v rokah se je izganjalo hudiča iz nedolžnega telesa te dežele. Ali kot je zmagoslavno dejala Kuclerjeva: še sreča, da obstajajo raziskovalni novinarji, ki prinesejo določene dokumente. Čista idila. To deželo rešujejo raziskovalni novinarji, ki pod okriljem noči in teme z nadčloveškimi močmi odkrijejo zakopane dokumente in z njimi mahajo na tv-ekranih. Kar predstavljam si, kako ti raziskovalni novinarji kopljejo podzemne jarke, da se prikradejo v arhive, sovine depoje in strogo varovane davčne tajnosti. Ni čudno, da so do dokumentov prvi prišli novinarji s komercialke. Imajo pač najkrajšo pot med stavbo Pro plusa in Davčno upravo RS. Tistih nekaj sto metrov jarka pod zemljo so skopali v nekaj nočeh, se prikradli v trezorje davčnih skrivnosti in vse skupaj prinesli na površje. Ja, raziskovalni novinarji so v bistvu rudarji. Eno težaško in umazano delo. Zato jim moramo tudi kdaj odpustiti, če kakšne dokumente malo nerodno zložijo skupaj.

Zagotovo pa se ne morete zmotiti, če si za tarčo vzamete šefa ljubljanskih lekarn Marka Jakliča. Se še spominjate časov, ko so voditelji informativnih oddaj kar malo žalostno sporočali, da njegova črna gradnja tam v hribih še vedno stoji. Kamere so čakale, da pridejo buldožerji in vse zravnajo z zemljo. Čudoviti posnetek. Namesto tega so buldožerji potem v prafaktorje spremenili njegovo magistrsko nalogo. Nezaslišano, saj je avtor nekaj delov kar prepisal. In namesto hiše je padel naziv. Zdaj so taisti buldožerji prišli še do bolj epohalnega odkritja. Njegovi zaposleni prodajo preveč zdravil. Si predstavljate to sramoto. Na račun našega zdravja služijo. In nas ne opozorijo, da zdravila v bistvu škodujejo. Namesto da bi vam farmacevtke za pultom prijazno svetovale, da pojdite kar lepo domov in se zavijte v brisače s kisom in se ne razburjajte, ko boste gledali Poglede Slovenije, vam skušajo prodati prehranske dodatke. Čisti nateg.

Naslednjič, ko boste v svojem bližnjem nakupovalnem centru na tekoči rak pred blagajno zložili vso tisto robo, bo najprej blagajničarka z njega pometala vse, kar vam lahko škoduje. Za začetek vse maščobe in sladkarije. In jasno alkohol. Doma pa vas bo pred vrati pričakala posebna enota ministrstva za zdravje in preverila, da niste slučajno na šverc mimo blagajničarke speljali kakšnega škodljivega artikla. Če boste protestirali, vam bodo zaplenili še daljinca za televizijo. Tisto magično napravo, katere izumitelj E. Polley je umrl ta teden. Tisto iznajdbo, zaradi katere je svet postal še bolj enostaven. Čeprav je najbolj enostavno popolno odrekanje. Da prenehate z zijanjem televizije. Ker potem ne boste več potrebovali kopice pomirjeval in dodatkov, s katerimi vas zasipavajo farmacevtke. Če je verjeti Kanalu A, potem je to dobro uspelo tudi gospodu Dušanu Črnigoju. Ni imel pojma, da je situacija v Primorju tako težka, saj že lep čas ne gleda televizije. Bo pa zagotovo težko takrat, ko bo v kleti našel raziskovalne novinarje…