Čeprav bi našli denar, ki je odšel iz Finske, a k nam ni prišel, ali čeprav vojakom v Afganistanu ne bi bilo treba plačevati dnevnic in potnih stroškov za tja in nazaj, to ne bi spremenilo stanja v gospodarstvu. Z menjavami vodstev v gospodarstvu ali blizu gospodarstva je nekoliko drugače; ustvarja negotovost, kar naj bi gospodarstvu škodovalo. Uprave in nadzorni sveti, ki naj bi jih odstavili ali ki le menijo, da jih bodo morda odstavili, najbrž ne razmišljajo o tem, kako naj podjetje preživi ali se celo širi, ampak bolj o odpravnini in o tem, kam bodo šli, ko jih bodo odstavili.

Minister za delo deluje kot konjski mešetar

Negotovost in širjenje strahu pa sta lahko tudi koristna; z njima je oblasti uspelo prepričati sindikate in ljudstvo, da je zapravljiv javni sektor krivec za krizo, v kateri smo, in da nas bo zmanjševanje njegovih izdatkov pripeljalo iz krize. Tu gre sicer veliko zaslug pripisati kar ministru za delo, ki deluje kot konjski mešetar. Z mešetarjenjem je mnogo uspešnejši od racionalnega predhodnika, ki tega ni znal in mu v skrajno razumno pokojninsko reformo ni uspelo prepričati ne sindikatov ne javnosti, kaj šele tedanje opozicije. Ta je naredila vse, da bi preprečila kakršenkoli uspeh svoje predhodnice. Zdaj se bo lahko sama okitila s približno enako pokojninsko reformo, saj bo pri sindikatih najbrž prevladalo obžalovanje zaradi nerazumnega početja ob prejšnji, pri ljudstvu pa strah, da gremo v Grčijo, in "zdravorazumski" argumenti, da z zapravljanjem obremenjujemo svoje vnuke. Pa jih ne.

Oblast je tudi hitro pokazala, kako je mogoče učinkovito vladati. Ne tako, da se predsednik vlade trikrat dnevno zaklinja na televiziji, da na svojih ramenih nosi vsa bremena tega sveta in še Slovenije povrhu, kar je počel prejšnji. Bolj učinkovito je v ozadju skrbeti, da se vsi po malem nečesa boje; nekateri le Grčije ali izgube službe, drugi razkritja kakšnih poslov v preteklosti, tretji, da so na kakšnih seznamih, ki razkrivajo njihove grehe iz bolj ali manj oddaljene preteklosti; vse je po potrebi mogoče napihniti v velike zločine. Le sezname in malo domišljije je treba imeti.

Sicer pa za učinkovitost oblasti zadošča že, da državni zbor deluje kot delniška družba; vse odločitve so odvisne od deležev, ki pripadajo strankam. Branje zakonov, o katerih morajo poslanci glasovati, je zato povsem odveč; ve se, kako je treba glasovati, kaj sprejeti in kaj zavrniti. Ni važno, za kaj gre, ampak le, kdo kaj predlaga. Predsednik državnega zbora, ki ga skrbi neučinkovitost zakonodajnega procesa, ki naj bi jo povzročal državni svet, bi poleg njegove ukinitve lahko predlagal še ukinitev poslancev državnega zbora. Zakonodajno oblast bi tako skrčili na sedem oziroma, upoštevaje predstavnika manjšin, na devet ljudi, ki bi glasovali z različnimi deleži. Rezultati glasovanj bi bili enaki, kot so zdaj, odločanje pa bi bilo cenejše in najbrž še hitrejše.

Čeprav se nad počasnostjo zakonodajnega postopka ne gre pritoževati. Malone prek noči je na primer uspelo sprejetje zakona o uravnoteženju javnih financ, ki z 251 členi spreminja kar 39 zakonov. Malo verjetno je, da so ga poslanci prebrali, zanesljivo pa niso prebrali 39 zakonov, ki so jih z njim spremenili. Jih bodo pa, ko jih bo že po nekaj tednih treba zaradi zdajšnje ihte spet spreminjati.

V zakonu je veliko nenavadnih stvari. Dostikrat ni lahko ugotoviti, kaj ima kakšna določba opraviti z uravnoteženjem javnih financ. Kaj imata na primer z uravnoteženjem opraviti 61. in 108. člen? Prvi pravi: "V Zakonu o osnovni šoli se tretji odstavek 17. člena spremeni tako, da se glasi: 'Učenec izbere dve uri pouka izbirnih predmetov tedensko, lahko pa tudi tri ure, če s tem soglašajo njegovi starši.'" Z drugim je morda malo lažje, a brez poglobljene ekonomske analize prava še zmeraj ni jasno, kaj naj bi k varčevanju prispeval člen, ki pravi: "V Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se za 37. členom doda nov 37.a člen, ki se glasi: '(1) Odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, se vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena enaindvajseti dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi.'"

Zato je kar prav, da se glasuje, kot se glasuje, kaos, ki ga bo zakon povzročil, pa obravnava kot kolateralno škodo. Na mnogih področjih bo ta sicer precej večja od "prihrankov", in še posebej od prihodkov, ki naj bi jih v državno blagajno prineslo nekaj na novo uvedenih davkov. Recimo prihodkov od davka na jahte, a je jaht premalo, ali od davka na nepremičnine, ki so po izračunih geodetske uprave vredne več kot milijon evrov, ki jih je tudi premalo.

Varčevalni zakon ne bo pripeljal do konca socialne države

A zakon ima tudi kar nekaj pozitivnih učinkov: popravlja vtis, ki ga je v EU in na finančnih trgih povzročila lanska zavrnitev pokojninske reforme. Vlada je v EU celo že dobila prve pohvale, druge, bolj otipljive, pa naj bi dobila od finančnih trgov. Vse vlade, pri nas in po svetu, se hvalijo z vsem dobrim, kar se je zgodilo v času njihovega vladanja, pa naj gre za stvari, ki so se zgodile zaradi njihovega vladanja, neodvisno od njih, ali celo za stvari, ki so se zgodile, ker jim jih ni uspelo preprečiti. Res pa je tudi, da jih ljudstvo in naslednja vlada obtožujeta za vse slabo, kar se je zgodilo v času njihovega vladanja, spet ne glede na to, ali so za to krive ali ne.

Tako se zdajšnja koalicija še zdaj hvali z gospodarsko rastjo v času svojega prejšnjega vladanja in naslednico zmerja zaradi zadolževanja, čeprav so vsi problemi, s katerimi ima zdaj sama opraviti, nastali v času njenega prejšnjega vladanja. Res vseh ni sama ustvarila. Ne gre torej za 10 milijard evrov, ki so jih v hazarderski evforiji med letoma 2005 in 2008 zapravili tajkuni, banke, podjetja in prebivalstvo, kar je pravzaprav končalo "zgodbo o uspehu" in Slovenijo spet uvrstilo med druge nekdanje socialistične države, ki so svoj razvoj ves čas financirale z zadolževanjem ter s prodajami in razprodajami premoženja. Takratnega navdušenja nad finančnim poglabljanjem in hazardiranjem najbrž tudi nobena druga vlada ne bi umirila. Sama je k temu prispevala 800-milijonsko luknjo v proračunu, ki jo je izkopala z Virantovo plačno reformo ter volitvam namenjenim zmanjševanjem proračunskih prihodkov in povečevanjem proračunskih odhodkov; to zdaj zasipa z varčevalnim zakonom.

Kakšni bodo dejanski učinki varčevalnega zakona, se še ne da reči. Ne bo pripeljal do konca socialne države, saj ni mogoče reči, kje se ta začne ali konča. Lahko pa je trditi, da sta javni dolg in primanjkljaj bolj namišljena kot dejanska problema slovenskega in tudi drugih evropskih gospodarstev in da bomo z njunim hitrim zmanjševanjem stanje v gospodarstvu le poslabšali. Varčevanje pomaga, če drugi zapravljajo, če vsi varčujejo, kar zdaj počno v EU, pa je varčevanje usodno, a mnogo bolj za tiste, ki niso v javnem sektorju, kot za tiste, ki so.

Razlogi so enostavni: kriza, v kateri smo, nima nič opraviti z visokim deležem javnega sektorja v BDP ali z njegovo "zapravljivostjo"; v državah, v katerih je delež velik in zato lahko več "zapravijo", je kriza manjša kot v državah, v katerih je delež manjši in zato lahko tudi manj "zapravijo". Nastala je z napihovanjem v gradbeništvu in "sleparijami" v finančnem sektorju; tam bi jo bilo treba tudi reševati. Če je v sodobnih gospodarstvih kaj preveliko, je to finančni sektor. Ta naj bi skrbel za učinkovito prenašanje prihrankov od varčevalcev k investitorjem, ne pa za ustvarjanje dodane vrednosti z raznovrstnimi sleparijami in razpršitvijo tveganj od sleparjev na vso družbo. V večji primanjkljaj in javni dolg je krizo praktično povsod v EU preneslo reševanje bank, ki se mu ni dalo izogniti.

Kriza, ki jo povzroča varčevanje, se spet vrača

Reševanje problemov, ki so nastali drugje, z varčevanjem in krčenjem javnega sektorja bi bilo celo sprejemljivo, če bi probleme tako rešili. A jih ne. Povečujemo jih. Javni sektor od zasebnega ne pobira le davkov, važno je, da jih nato "zapravi" za transferje in ustvarjanje povpraševanja po produktih in storitvah zasebnega sektorja. Če se povpraševanje javnega sektorja zmanjša, se zmanjša tudi aktivnost zasebnega. Brezposelnost se ne poveča le za število odpuščenih javnih uslužbencev, med brezposelne pride mnogo več tistih, ki so imeli delo, ker so državi ali javnim uslužbencem prodajali svoje produkte in storitve. Nič drugače ni z obratno smerjo, tudi javni sektor zasebnemu nudi dobrine in storitve, ki se le plačujejo drugače kot v zasebnem - z davki. Tudi otroci samozaposlenih in zaposlenih v zasebnem sektorju hodijo v vrtce in šole, vsi pa k zdravnikom in vsi se vozijo po javnih cestah.

Vlada morda verjame, ali pa se le dela, da verjame, da bodo nižji davki na dobiček povečali investicije, manjša javna poraba in znižanje plač zaposlenih v javnem sektorju pa zvišala plače v zasebnem, kar naj bi povečalo povpraševanje prebivalstva. Nič takega se ne more zgoditi; gospodarska aktivnost se bo le še skrčila, z njo se bo skrčila zaposlenost in povečala brezposelnost. Če bodo vsi v EU varčevali, tudi na večje tuje povpraševanje ne gre računati; izvoz se že krči, ker se kriza, ki jo povzroča varčevanje, spet vrača.

Bodo probleme rešili napovedani ukrepi - v ustavo zapisano "zlato pravilo", reforma trga dela in tujim naložbam "prijazno okolje"? Žal ne. "Zlato pravilo" je v dobrih časih le nepotreben okrasek, ki se ga v slabih, zato da ne naredi preveč škode, spregleda ali primerno prilagodi. Reforma trga dela ne bo prav nič povečala slovenske konkurenčnosti; nihče na svetovnem trgu ne čaka na naše cenejše produkte. Zato ne bo znižala brezposelnosti; najnižja je brezposelnost v državah z birokratsko trdno urejenim trgom dela. Tujih investitorjev ne privlači bolj "prijazno okolje", ampak višji dobički. Ti so res odvisni od "prijaznega okolja", če v to štejejo poceni prodaje premoženja, možnost uporabe transfernih cen, davčne počitnice ali subvencije za zaposlovanje. A kot kažejo plačilne bilance novih članic EU, so prilivi novih neposrednih naložb zdaj dva- do trikrat manjši od odlivov dobičkov, ki jih ustvarjajo stare naložbe.

A vse ni izgubljeno; morda bodo tisti, ki v EU odločajo, spregledali, da bo nadaljevanje zdajšnje politike varčevanja uničilo eno gospodarstvo za drugim, na koncu tudi nemško. Dotlej pa doma ne gre zanemarjati dveh mnogo bolj usodnih in celo slovensko specifičnih sestavin zdajšnje krize: splošne zadolženosti podjetij in kreditnega krča. Na makro gospodarski ravni vlada tako ali tako ne more veliko napraviti; o "visoki" gospodarski politiki odločajo drugje. Naši preostaja nekakšna industrijska politika, mukotrpno ukvarjanje s posameznimi podjetji in njihovo reševanje. Propad velikega ali pri nas že srednje velikega podjetja, ki bi ga bilo morda z državno intervencijo (prisilno dokapitalizacijo in delno razlastitvijo) in v dogovoru z bankami mogoče rešiti, za seboj v prepad potegne veliko število manjših. To le še poveča izgube bank; tudi tisti, ki so doslej redno plačevali obresti in odplačevali kredite, tega več ne morejo.

Politika se mora vtikati v gospodarstvo; to je njena naloga; to počne tudi tam, kjer nas učijo, da se tega ne sme početi. Gre le za dostojnost vtikanja.