Med protestniki iz Italije, Belgije, Španije, Grčije in drugih držav, v katerih jim zaradi "zategnjenih pasov" že počasi zmanjkuje sape, je prejšnji teden tudi dvajset predstavnikov slovenskega gibanja 15o vzklikalo This is what democracy looks like! (Tako izgleda demokracija!)
Véliko, a zanesljivo ne zadnjo, racijo je tako v finančni prestolnici Evropske unije na svoji koži izmed skupaj 25.000 udeležencev izkusilo tudi približno 1400 protestnikov (med njimi deset iz Slovenije), ki jim je bila odvzeta pravica do uporabe telefona in so jih policisti pridržali kar v kletkah pod na dvoriščih policijskih uprav postavljenimi šotori. Da takšno ravnanje nemške policije ni nič nenavadnega, mi je iz lastnih izkušenj zatrdila Liza Linde. Dvaindvajsetletnico, rojeno v Nemčiji, je pot pred dobrim letom privedla do Slovenije, države njenih staršev, kjer se je pridružila aktivistični skupini 15o. Družbeno angažirana je že od petnajstega leta, ko se je včlanila v antifašistično gibanje. Pravi, da se je za to potezo odločila, ker je čutila odgovornost do šibkejših, ki se ne znajo boriti, in drugih, ki niso bili zmožni videti, da je nekaj narobe, zato se redno udeležuje mednarodnih protestov, kjer opozarja na problem fašizma v vseh pojavnih oblikah.
Morda na prvi pogled ni očitno, zakaj bi se dekle, ki se v prvi vrsti bori proti fašizmu, udeležilo protestov proti nebrzdanemu kapitalizmu, toda zatrdila je, da jo problemi trenutnega sistema, ki izhajajo ravno iz omenjene finančne ureditve, še kako zadevajo. "Ravno sistem je tisti, ki vse večji množici ljudi ne zagotavlja stabilne prihodnosti in usoda mladih je vedno manj odvisna od lastne pobude," pojasni. Zato tudi vztrajno zavrača izjave v slogu "Delat naj gre!", saj da dela vedno več in še kar ne zasluži dovolj, da bi lahko samostojno zaživela.
Njena zgodba je sorodna mnogim pripadnikom majhnih in velikih, političnih in apolitičnih gibanj, ki so v senci nebotičnikov s sedeži največjih evropskih bank svetu dali vedeti, da alternativa trenutni družbeni ureditvi ne le obstaja, ampak je tudi nujno potrebna. In kljub temu, da je bilo Lizi in velikemu številu drugih protestnikov zaradi orwellovskega ravnanja policije izmenjevanje idej in kovanje načrtov za pravičnejšo prihodnost v veliki meri onemogočeno, demonstracije sogovornica ocenjuje za uspešne. Policija je namreč s štirimi dnevi blokade Evropske centralne banke in osrednjega dela mesta dokazala, da sistem ogroža vse - tudi samega sebe.
