Naša je imela obdobje, ko je resno utrujala z idejo, da bi se preselili v jamo, ker hiše v mestih uničujejo naravo. Nazadnje je nastavila eno škatlo v kuhinji in mora zdaj vsa družina noter metat plastične pokrovčke, da se počutim kot ta zadnja brezobzirna korporativna svinja vsakič, ko liter mleka spijem in v opravičilo priložim zamašek v škatlico - evo, glejte, tole je moj prispevek k svetovnemu miru in blaginji. V tednu dni se jih nabere lep kupček in potem zjutraj že navsezgodaj ob kavi na pol pri zavesti buljim v plastiko in se sprašujem - kdo je vse to požrl, če je samo zamaškov za dobro vrečko? Smo familija ali smo kobilice?

V šoli zamaške zbiramo za invalida na vozičku in zamenjamo za denar, mi je bilo zviška pojasnjeno.

Prvič, zbiram jih jaz, ti jih samo v šolo neseš, sem jo takoj popravil, drugič, zakaj samo zamaške, če je pa še več plastike v flaši? In tretjič, kaj mu boste pa z denarjem kupili, nove čevlje? Zaradi te pripombe sem skoraj spal v kopalnici, ker sem spregledal njeno mamo, v kuhinji je nekaj pospravljala v mrtvem kotu. Zdaj moram zbirat tudi baterije.

Tu in tam se v šoli spomnijo še kakšne dodatne akcije. Spomladi so enkrat celo popoldne tekli na šolskem igrišču v dobrodelne namene. Nekaj podobnega kot je takrat tisti Pirančan plaval proti aidsu čez zaliv, v vseh časopisih je bila slika in novica, kasneje si pa zaman iskal poročila, koliko je zaleglo in če so bili v Afriki kaj veseli. Jaz se pa seveda sprašujem, kako bo ta nova generacija reševala probleme v firmah, če so takole naučeni? Na kriznem sestanku z rdečimi številkami na tabli in strmoglavo padajočimi grafi direktor pogleda okoli mize, kaj čmo zdaj, fantje in dekleta, kriza je, prometa ni, posojil ne dobimo, slabo kaže… In dvigne nekdo roko s predlogom, mogoče bi šli pa malo laufat okoli parkirišča?

Zadnjič so jemali obnovljive vire energije in je prišel mulec domov z nalogo, da morajo iz lesa sestavit mlinček na vodo, naj kdo od odraslih pomaga, če ne gre. Z "kdo od odraslih" sem bil jasno mišljen jaz, da sem bil ves penast, kako si zdaj v šoli predstavljajo mene kot rokodelca, sem v lajfu samo enkrat zalimal roko nazaj na en keramičen kipec, drugega z rokami ne znam! Otrok me pa gleda, prepričan, da bom kar iz predala potegnil pipec in rogovili in mu sestavil mlinček! Ja, točno vem, kakšen mora bit, tisočkrat sem ga videl v otroških filmih, a ga ni Rožle baš zadnjič imel na enem potoku v Kekcu? Potem sem nekaj z dvokomponentnim lepilom (drugega nisem našel) zlepil iz plutovinastega zamaška in sladolednih palčk za lučko. Adijo štiri ure spanja. Preveč jih razvajamo.

Tako da sem soseda kar malo postrani gledal, ko je povedal, da njegova rabi računalnik za šolo. Da rabi za delat plakate in kar je še takega v šoli in če imam jaz kakšno vezo za kakšen dober in ne preveč drag računalnik, oni se ne razumejo, jaz bom pa znal svetovat.

Čakaj malo, a nista obe v istem razredu? A ne sedita praktično v isti klopi? Naša nosi v šolo lesene mlinčke, vaša pa s kompjuterjem rešuje domače naloge? Kdaj se je zgodila ta šolska reforma individualnega pouka, a je to kakšna zadnja Superministrova protirecesijska superpoteza, kaj hudiča se dogaja in kje jaz živim? A se nista še prejšnji mesec, ko nisem imel časa za badminton, obe zmrdovali, da sem preveč za računalnikom in da računalniki tudi uničujejo okolje, ker trošijo elektriko?

Sosed je opazil moj tečni ksiht in dodal, da bi radi kupili v bistvu tak računalnik, da bi ga tudi on in žena uporabljala, stari je že prepočasen. Takega, da bi ga vsi imeli, no. Med vrsticami sem ga razumel, da mu je familija zaplenila prenosnik in da bi rad novega zase pod izgovorom, da je za hčerkino šolo. A lahko zrihtam kakega, jaz, ki imam veze?

Sem rekel, da lahko, kdo pa bo, če ne jaz. V resnici sem seveda nameraval zaviti v prvo trgovino BTC-ja in izbrati najcenejšega. Ko mu ga prinesem z zgodbo o zadnji pomnilniški tehnologiji in posebnem procesorju, bo vesel, kaj pa on ve, meni se pa tudi ne da zdaj potikat po trgovinah namesto njega, ki o PC-jih tudi nič dosti več ne vem, jaz sem na macu.

Še dobro, da sem se zvečer spomnil na tvitosfero in malo povprašal, če zna kdo svetovati kak dober nakup. Takoj se je našel nekdo, ki je imel pa ravno primernega doma, še zapakiranega, najnovejšega packarda, za polovico cene. In sem potegnil soseda do Šiške, kjer naju je na parkirišču čakal en tip in se oziral za policisti s paketom pod pazduho. Višek v firmi, pravi, tule so papirji in garancija. Tule je gnar, hvala lepa, transakcija opravljena. Takole se dela biznis v recesiji.