Le stežka bi te besede pripisali politiku, ki uradno podpira vstopanje v Evropsko unijo. A natanko tako je leta 2007 govoril Tomislav Nikolić, danes 60-letni srbski politik, ki je v nedeljo presenetljivo zmagal na predsedniških volitvah in takoj po slavju stopil pred kamere ter zatrdil: "Srbija ne bo skrenila s poti v Evropsko unijo."

Res so bile razmere leta 2007 drugačne - na obzorju se je kazala neodvisnost Kosova, Srbiji je Evropska unija zapirala vrata, razlog za to pa je bila tudi prostost, ki so jo uživali najbolj iskani domnevni vojni zločinci. Veliko se je pri teh vprašanjih odtlej spremenilo. In čeprav je svoja stališča v prid EU spremenil tudi Nikolić, se ne gre čuditi evropskim zadržkom in nervozi, kolikor so jih tam ob ukvarjanju s siceršnjimi tegobami sploh premogli, ko je volilni števec v nedeljo v Srbiji pokazal Nikolićevo zmago. Tako kot z nekaterimi Nikolićevimi politikami na deklarativni ravni so ti zadržki povezani z njegovo skrajno nepredvidljivostjo.

Denimo: o Kosovu je pred leti govoril, da ga bodo branili s puškami, leta 2008 zatrjeval, da nikoli ni omenjal vojne, zdaj pa razlaga, da mu je najbližja evropska voditeljica nemška kanclerka Angela Merkel. Tista Angela Merkel, ki je Srbom najbolj naravnost povedala, da lahko pozabijo na pot v EU, če ne bodo odpravili paralelnih institucij na severu Kosova. O katerem je Nikolić leta 2004 izdal 628 strani dolgo knjigo z naslovom Vse za Kosovo in Metohijo...

Od nacionalista do populista

Njegova politična biografija je sploh polna preobratov. Nikolić, rojen 15. februarja 1952 v Kragujevcu, je leta 1991 s četniškim gibanjem Vojislava Šešlja ustanovil Srbsko radikalno stranko. Kratek čas se je med vojno mudil na Hrvaškem, kjer, kot pravi, "nisem izstrelil nobenega naboja". Očitki o drugačni resnici nikoli niso dobili prave podlage, mu je pa Šešelj leta 1993 podelil naziv četniškega vojvode, kar bo zanimiv element v odnosih s Hrvaško. Pod Miloševićem sta bila sredi devetdesetih let s Šešljem obsojena na dva meseca zapora zaradi organizacije prepovedanega shoda radikalne stranke, ki sta jih odslužila v Gnjilanu na Kosovu. A je radikalna stranka leta 1998 vseeno stopila v koalicijo z Miloševićevimi socialisti. Nikolić je postal podpredsednik srbske vlade, kar ga je prvič postavilo pred oči širše javnosti, na položaju pa je bil tudi med Natovimi napadi (in bil aprila letos deležen kritik, ker je v Srbijo pripeljal nekdanjega newyorškega župana Rudyja Giulianija, ki je napade podpiral).

Kmalu zatem je postal podpredsednik vlade tedanje ZR Jugoslavije, kar je ostal do Miloševićevega padca, to pa je bila tudi njegova zadnja politična funkcija zunaj stranke oziroma parlamenta. Leta 2003 je postal dejanski vodja radikalne stranke, ko je Šešelj odšel v Haag. Istega leta je bil ustreljen srbski premier Zoran Đinđić. Nikoliću očitajo, da je pred umorom dejal, "naj Đinđiću, če ga kdo vidi, pove, da je tudi Tita pred smrtjo bolela noga". Kar je kasneje javno obžaloval. Istega leta je tudi prvič kandidiral na predsedniških volitvah. Neuspešno, tako kot v letih 2004 in 2008, ko ga je obakrat premagal Boris Tadić.

Leto 2008 je bilo kljub porazu na volitvah eno najbolj prelomnih za njegovo politično kariero. V Srbski radikalni stranki je prišlo do razkola glede srbskega podpisa stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. Nikolić, ki je med drugim tudi avtor knjige Šešelj za predsednika, je bil za, Šešelj proti. Zato je Nikolić s skupino somišljenikov iz vrst radikalcev ustanovil Srbsko napredno stranko. Šešelj ga je kasneje večkrat označil za izdajalca, vendar je Nikolić očitno pravilno ocenil neplodnost skrajnega nacionalizma ter radikalnega nasprotovanja povezovanju z EU. Potrditev je dobil letos, tako s svojo zmago kot z izpadom radikalne stranke iz parlamenta.

Po razkolu se je Nikolić od skrajne desnice pomaknil na desno sredino, iz ultranacionalista je nastal populist, pred kamero neenergičen, a zmožen skrajno nenavadnih potez, zaradi katerih so ga morda tudi podcenjevali. Lani je pred narodno skupščino en teden gladovno stavkal z zahtevo po predčasnih volitvah, letos je po prvem krogu volitev mahal z obtožbami o volilni prevari in ukradenih vrečah glasovnic ter grozil, da se drugega kroga ne bo udeležil. Teatralizacija političnega procesa in izrazito napadalen nastop (v zadnjem soočenju s Tadićem ni o svojem volilnem programu povedal praktično nič) pa sta se mu obrestovala. Pokopala ga ni niti afera s sporno fakultetno izobrazbo, ki naj bi jo po trditvah kritikov kupil na zasebni fakulteti za menedžment v Novem Sadu.

Apatija, ki je pomagala

Kot je zapisal srbski tednik Vreme: Nikolić postaja živi dokaz, da se v Srbiji potrpežljivost in vztrajnost včasih splačata. Dokaz je v letošnji kar dvakratni volilni zmagi. Najprej je njegova napredna stranka v začetku maja zmagala na parlamentarnih volitvah. Sprva se je zdelo, da ji to ne bo pomagalo do oblasti in da bo Srbiji še naprej vladala naveza drugouvrščene Tadićeve Demokratske stranke in tretjeuvrščenih nekdanjih Miloševićevih socialistov Ivice Dačića. A je te račune zamajala njegova druga, predsedniška zmaga. V nedeljo je dobil 49,54 odstotka glasov, Tadić pa 47,31 odstotka.

Zmaga je bila veliko presenečenje, kajti ankete so bile izrazito na strani Tadića (ki so mu tudi mediji izrazito naklonjeni). Dosedanjega predsednika je podprla večina predsedniških kandidatov, ki se niso uvrstili v drugi krog. Jasno je bilo, da Tadiću stoji ob strani EU, ki ji je večina Srbov naklonjena. Toda na koncu je izgubil. Najbrž bodo v Demokratski stranki še nekaj časa premlevali, kam je izginilo kar 800.000 glasov; toliko manj jih je dobil v primerjavi z letom 2008. Niti Nikolić ni blestel, izgubil jih je kakšnih 700.000, razlog pa je izrazito nizka volilna udeležba, ki je vendarle bolj škodila Tadiću. Ta je tako plačal račun za slabe gospodarske razmere, korupcijo in splošno nezadovoljstvo, kar se je deloma prelilo v volilno apatijo, čeprav se je po parlamentarnih volitvah še zdelo, da jo bo odnesel s predsedniškim položajem in novo vlado. Ocena enega od volilcev, da je Tadić zasluženo izgubil, Nikolić pa nezasluženo zmagal, je morda najboljši povzetek volitev.

Nekdanji nadzornik gradnje železniške proge Beograd-Bar, še prej pa uslužbenec kragujevške komunale, ki je bil zadolžen za pokopališča, kar mu je za vedno pripelo vzdevek Toma Grobar, je tako prizadejal prvi resen poraz srbskim liberalcem oziroma reformistom po letu 2000. Nikolićeva zmaga pa prinaša predvsem negotovost, in to dvojno. Če bodo vlado vodili Tadićevi demokrati, se obeta kohabitacija, ki ni nujno slaba, saj bo okrepila politično gledanje pod prste. Vendar lahko pripelje tudi do politične nestabilnosti, sploh če si bo Nikolić zaželel toliko pristojnosti, kot si jih je prisvojil Tadić (za razliko od slednjega je Nikolić že odstopil s položaja predsednika stranke).

Če pa bi tudi vlado sestavila Nikolićeva napredna stranka, bo negotovost drugačna, še bolj povezana z nepredvidljivostjo njegove politike. Doma bodo v ospredju njegove velike predvolilne obljube, ki bodo kmalu trčile ob realnost varčevalnih ukrepov. Posebej pomenljiv bo njegov odnos do Kosova, kjer bodo Srbi pričakovali več, kar ima lahko širše posledice v regiji. Ta teden napovedani začetek črnogorskih pristopnih pogajanj z EU je zato lahko tudi vabljivo sporočilo Bruslja, ki ga bo Nikolić obiskal že prihodnji teden. A še prej bo njegova prva, sicer že prej načrtovana pot v tujino na strankarski kongres Enotne Rusije Vladimirja Putina, ki je Nikoliću čestital med prvimi. No, še prej, tri ure pred zaprtjem volišč, mu je pomotoma čestitala EU. A je nato, po fiasku, s čestitko pomenljivo čakala.