Pa čeprav so prav reforme trga dela na mizah večine evropskih držav in imajo mnoge države, vključno z Italijo, velike težave z naraščajočo brezposelnostjo in razkorakom med stalnimi zaposlitvami starejših in začasnimi zaposlitvami mlajših generacij. V Italiji je danes brez dela že 36 odstotkov mladih. Tisti, ki delo imajo, so večinoma na začasnih pogodbah. Na eni od 46 vrst pogodb, kolikor jih zakonodaja dopušča.

V Italiji le redko mine mesec, ne da bi kateri od sindikatov ali pa katero od družbenih gibanj organiziralo protestnega shoda, in ti so običajno dobro obiskani. Skoraj vedno se sindikalnim shodom pridružijo tudi člani strank z levega političnega pola, ki pa so se po vstopu v koalicijo voljnih tehnične vlade Maria Montija znašli v precej nerodni situaciji. Kako namreč protestirati proti reformi trga dela ali pokojninski reformi in hkrati glasovati za reforme v parlamentu?

Mladi (še ne) protestirajo

Kljub zaskrbljujoči statistiki so manifestacije minile neopaženo. Pa ne, da bi jih ignorirali mediji, ignorirali so jih tisti, ki naj bi izrazili svoje nezadovoljstvo z obstoječimi razmerami. Ob prihodu na enega od firenških trgov, kjer je sindikalno združenje pripravilo manifestacijo, sem presenečeno ugotovila, da razen organizatorjev in naključnih mimoidočih ni nikogar. Zbralo se je več upokojenk, ki so pred tem s sadjem in zelenjavo napolnile vrečke na bližnji tržnici, kot mladih.

Kje so vsi, vprašam mladeniča, naslonjenega na klop v parku ob provizoričnem odru. "Ah, ne delijo zastonj hrane in pijače, pa se jim ni dalo priti. In zvečer bo v centru mesta koncertno obarvan protest proti začasnim pogodbam, pa so se raje odločili za zabavo," reče 23-letni Alessandro. Ti si eden od prekarnih delavcev, nadaljujem. "Ne, ne. Jaz sem še študent. Študiram politologijo. Ravno pišem diplomo. Tu sem, ker se zavedam, da se moramo mladi začeti postavljati za svoje pravice. Očitno se vsi še ne zavedajo dovolj, kakšna prihodnost jih čaka. Tudi z diplomo večina ne dobi dobre službe," reče Alessandro, ki namerava naslednje leto študij nadaljevati v tujini in ga možnost zaposlitve zato ne skrbi.

Ker so Firence vendarle med najbogatejšimi italijanskimi mesti, Alessandra povprašam, ali ni med razlogi za neudeležbo na manifestaciji morda tudi dejstvo, da razmere še niso tako kritične. Strinja se, da so Firence morda nekoliko posebne. "Ampak, kaj bodo storili mladi, ki danes živijo na račun plač ali pokojnin svojih staršev, ko bodo stari 35, 40 let in bodo še vedno brez lastnih dohodkov?" postavi retorično vprašanje in nadaljuje, da bo tudi tega denarja enkrat zmanjkalo.

Vprašam ga, kaj meni o Montijevi vladi in reformi trga dela, ki naj bi omejila prav prekarne oblike dela. "Montijeva vlada je desničarska in liberalna in ji prav nič ne zaupam. Znižati hoče pravice delavcev, kot sta to počeli Reaganova vlada in politika Margaret Thatcher. V težavah smo zaradi mednarodne konkurence. Pri nas podjetja razmišljajo zgolj o tem, kako bi cene izdelkov znižala z zniževanjem plač. Pa že tako so italijanske plače med najnižjimi v Evropi," pravi in doda, da upa, da bo izvolitev Hollanda kaj spremenila v evropski politiki.

Medtem ko sva nadaljevala politično-ekonomsko debato, so se za mikrofonom zvrstili sindikalni predstavniki in prekarni delavci. Štiriinštiridesetletni Roberto je potožil, da že vse od leta 1994 opravlja začasna dela, pred tremi leti pa je bil primoran odpreti svoje podjetje, da je dobil novo delo. Dela v kulturi in žalosti ga, da ob največji kulturni dediščini na svetu Italija ni sposobna odpirati služb v kulturi. "Oblast Evropo omenja zgolj, ko je treba zniževati pribitke na obveznice, ko pa prekarni delavci zahtevamo znižanje števila oblik začasnih pogodb na evropski dve ali tri, ne stori nič," še reče, preden se poslovi, češ da zdaj pa mora nazaj na delo.

Vsega je kriva družina

V Italiji za razliko od Irske ali Španije, kjer je globalna kriza razpočila nepremičninska balona, ni počilo. Lahko bi rekli, da zrak iz italijanskega gospodarstva že kar lep čas počasi uhaja. Že približno dve desetletji so Italijani navajeni na skromno gospodarsko rast okoli enega, dveh odstotkov, kar je precej pod potencialno rastjo in daleč za rastjo glavnih partnerk; 1,8-odstotna gospodarska rast, ki jo je leta 2010 zabeležila država, je pravzaprav ena najvišjih v zadnjem desetletju. Ekonomisti razloge za "sopihanje" vidijo na številnih koncih, izstopajo pa naslednji: slaba nematerialna infrastruktura (na primer "človeški kapital"), neučinkovit javni sektor, nizka raven konkurenčnosti na domačem trgu in nerazviti jug, tako imenovani Mezzogiorno.

Doktor ekonomije Andrea Ichino, eden vodilnih strokovnjakov za trg dela in družinsko ekonomijo v Italiji (diplomiral je pod mentorstvom Maria Montija na priznani zasebni milanski univerzi Bocconi), pojasni, da za Italijo ne bi mogli reči, da je v devetdesetih letih, ko je rast začela pešati, šlo kaj konkretno narobe. Italijani so enostavno sklenili družbeno pogodbo, ki je trčila ob zid gospodarskega razvoja, in brez korenitih sprememb se bodo pač morali navaditi na stagnacijo, je prepričan. Italijo navzdol vleče nizka produktivnost.

"Kar 80 odstotkov vseh podjetij ima manj kot trideset zaposlenih in so v družinski lasti, kar onemogoča nastanek visokoinovativnih podjetij. Majhna podjetja, pogosto aktivna v tradicionalnih panogah, enostavno nimajo niti kapitala niti znanja, da bi lahko nastala italijanska Nokia," oriše Ichino. Hkrati v Italiji kar okoli polovica žensk ne dela na trgu, ampak je vezana na skrb za gospodinjstvo. To sicer ne pomeni, da ne delajo, a dela doma statistika pač ne šteje v BDP, pravi Ichino, ki meni, da bi morala država zagotavljati socialno mrežo, ki jo zdaj zagotavlja družina. Seveda je stvar razprave, ali si ženske same izberejo, da ostanejo doma, ali pa so zaradi obstoječega sistema v to prisiljene.

Družina ima tako v Italiji veliko večjo vlogo kot v večini drugih evropskih držav. Ichino izpostavi dva znamenita politologa, že pokojnega Edwarda Banfielda in Roberta Putnama, ki sta poglobljeno raziskovala italijanski fenomen familismo amorale, ki je prisoten predvsem na jugu države, a tudi na severu ni redek. Poenostavljeno povedano, gre za fenomen nezaupanja vsem, ki niso del družine, zato tudi ljudje na javnih funkcijah delajo v korist družine, ne pa za javno dobro. Ker vsakdo pričakuje, da ga bo tujec "nategnil", sam ravna enako. "To se vidi tudi po tem, da imamo Italijani zelo urejeno notranjost stanovanj, za javne površine pa nič kaj ne skrbimo," Ichino oriše še en primer, ki ga lahko opazi vsakdo, ki je prepotoval Italijo od severa do juga.

Italijani reform ne marajo

O pomembni ekonomski vlogi družine v Italiji govori tudi podatek, da je leta 2010 s starši živelo že 42 odstotkov mladih med 25. in 34. letom starosti, torej v letih, ko je študijsko obdobje v precejšnji meri že končano; pred 15 leti je delež znašal 36 odstotkov. Ena takih je 30-letna diplomirana psihologinja Laura, ki sicer s še dvema kolegicama živi v najemniškem stanovanju, a jo še vedno preživljajo starši. Po diplomi je opravila enoletno neplačano pripravništvo in potem državni izpit, ki jo je stal dobrih 200 evrov.

"Nato sem se morala vpisati v združenje psihologov, kjer je članstvo obvezno, da sploh lahko začneš iskati delo psihologa." Tudi to seveda ni zastonj. Vpisnina 250 evrov, letna članarina tudi približno toliko. Petsto evrov, še preden je sploh zaslužila prvo plačo. A te tako ni zaslužila. Službe ni našla. Ker se je, potem ko ni mogla najti dela, vpisala naprej na specializacijo, ki ji jo plačujejo starši, ima zdaj omejene možnosti za delo. Z diplomo v roki nekaj dni na mesec opravlja promocije po trgovinah. Seveda vse s pogodbo, po kateri nima plačanih socialnih prispevkov. In podobnih zgodb je med italijansko mladino nešteto.

Visoka zakonska zaščita posameznih sektorjev je eden pomembnih vzrokov za šibko konkurenco na domačem trgu. Visoki vstopni stroški v poklice, kot so psiholog, pa notar in odvetnik, farmacevt, celo taksist, onemogočajo zdravo konkurenco še neuveljavljenih posameznikov in ohranjanje visokih cen storitev. Za tiste, ki so že del zaščitenega kroga, so to seveda idealne razmere, manj pa za tiste, ki so šele diplomirali in bi radi opravljali svoj poklic. Pri tem člani različnih združenj uporabljajo bolj ali manj premetene taktike.

Nedavno so tako v javnost pricurljale informacije, da je eno od odvetniških združenj poskušalo preprečiti opravljanje poklica kolegom, ki so se izobrazili v tujini, čeprav zakonodaja takšno diskriminacijo prepoveduje. Ko je Montijeva vlada poskušala odpraviti anomalije na trgu, je naletela na hud odpor posameznih interesnih skupin, zaradi česar je reforma precej zbledela.

Raziskovalca italijanske centralne banke Nicholas Crafts in Marco Magnani sta prepričana, da segajo korenine gospodarskega sopihanja Italije v sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se ji skupaj s podobno razvitimi državami ni uspelo učinkovito prestrukturirati v storitveno ekonomijo. Počasna deregulacija trga in rigidnost trga dela sta po nekaterih ocenah državo v tem obdobju povprečno letno stali kar odstotno točko gospodarske rasti. Hkrati so pozna šestdeseta in sedemdeseta leta, v veliki meri zaradi hude gospodarske krize, ki jo je povzročil naftni šok, zaznamovali izjemni pritiski na okrepitev socialne države. Javni dolg je eksplodiral. Če je še konec šestdesetih nihal pod 40 odstotki BDP, se je v naslednjem desetletju zvišal na 60 odstotkov BDP, leta 1994, torej v letu spektakularnega propada prve italijanske republike in smrti takratnih strank, pa dosegel rekordnih 125 odstotkov BDP.

Razlog za eksplozijo javnega dolga tiči tudi v keynesijanskih politikah levosredinskih vlad v tem obdobju. Italija je namreč v zlati povojni dobi v primerjavi z drugimi zahodnoevropskimi državami beležila nadpovprečno gospodarsko rast, predvsem na krilih politike velikih državnih industrijskih podjetij, ki jih je ob transformaciji gospodarstva iz agrarnega v industrijsko polnila poceni delovna sila agrarnega juga, v eni od svojih študij pišeta Crafts in Magnani. Bolj ko se je po ravni BDP na prebivalca približevala razvitim državam, bolj je lovila sapo. Namesto za strukturne reforme, ki bi zakonodajo prilagodile storitveni ekonomiji, se je politika odločila za zagon neke vrste keynesijanske politike ohranjanja visoke gospodarske rasti z investicijami.

Ko so velike državne firme vse bolj postajale plen strank in političnih lobijev - država je namreč želela voditi trg -, je bilo čudeža konec. Jeklarska, energetska in kemična industrija so zapadle v krizo, in s tem celoten razvojni model države, saj politika ni bila sposobna uvesti strukturnih reform, ki bi državo prilagodile na novo realnost, pravita. Ta neodzivnost je slabosti strukture gospodarstva še bolj očitno zbezala na dan, ko so razvite države začele poganjati informacijsko-komunikacijske tehnologije.

Morda želja generalnega sekretarja CGIL za področje atipičnih oblik dela Enrica Hablika po ponovni oživitvi industrijske politike države izvira prav iz izkušenj zlate dobe. Prepričan je, da bi morala država ponovno začeti spodbujati podjetja, seveda ne takšna, ki lahko na trgih tekmujejo zgolj z zniževanjem stroškov dela, ampak predvsem takšna, ki tekmujejo v kakovosti izdelkov. To bi seveda zahtevalo tudi vlaganja v znanje, univerze, raziskave in razvoj, pravi Hablik. Prav to so tista mehka razvojna področja, kjer Italija še vedno beleži slabe rezultate. Le slabih 20 odstotkov Italijanov, starih med 30 in 34 let, je leta 2010 imelo dokončano terciarno stopnjo izobraževanja, kar državo uvršča na evropski rep.

Hablika sicer najbolj skrbi, da je zaradi krize začela upadati že tako nizka stopnja zaposlenosti med ženskami. "Danes je okoli pet milijonov ljudi v začasnih zaposlitvah in najbolj so izpostavljene mlade ženske. Skrbi me, da bo zaradi tega prizadeta več kot ena generacija." Če je bilo pred krizo težko najti delo za določen čas, je danes težko najti že kakršnokoli delo. "Na srečo smo Italijani eden tistih narodov, ki nam je v preteklosti uspelo precej privarčevati. Danes že več kot polovica družin ne živi zgolj od plač, ampak troši prihranke, in od prihrankov staršev živijo tudi mladi," še doda Hablik, preden se znova posveti manifestaciji.

"Danes so revni tudi delavci. Na primer v družini z otroki, kjer sta še včeraj oba starša imela zaposlitev, danes pa je zaposlen le še eden. Tudi takšne družine danes k nam prihajajo po hrano," razlike v strukturi revnih družin, za katere skrbijo, pojasni predsednik firenškega Rdečega križa Federico Rosati. Trenutno s hrano, obleko pa tudi denarjem oskrbujejo okoli 700 posameznikov. Število oskrbovancev se je s krizo nekoliko povečalo, a Rosati je prepričan, da socialni nemiri, kljub precejšnjim pritiskom na blaginjo, v Italiji niso realna grožnja. Dokler bodo Italijani radodarni in dokler bodo lahko vsem pomagali, resnih problemov ne pričakuje.

Na firenških ulicah, še vedno polnih turistov z vsega sveta, ne boste opazili številnih brezdomcev. Čez dan se dobro skrijejo. Tudi zato, ker bi zagotovo kdo poklical policijo ali pa katero od socialnih ustanov. Ponoči je zgodba drugačna, pove Bianca Maria Sarri, ki pri firenškem Rdečem križu skrbi za enoto za brezdomce. Njena ekipa trikrat na teden zvečer obide lokacije po mestu, kjer brezdomci preživljajo noči. Med brezdomci je danes največ Romunov, Maročanov, Etiopijcev in Somalcev, pa tudi kakšen domačin. Čeprav za Rdeči križ ni pomembno, zakaj so ljudje postali brezdomci, Sarrijeva pravi, da je med brezdomci zdaj tudi več takšnih, ki jim ni uspelo najti dela, in ne zgolj tujci z neurejenimi dokumenti.

Varčevalna vlada z visoko podporo

Ko je evropska dolžniška kriza oplazila Italijo, mednarodni finančni trgi pa so bivšega premierja Silvia Berlusconija prisilili k odstopu, je Montijeva tehnična vlada nastopila kot rešiteljica potapljajoče se ladje. Tudi po dobrega pol leta mandata, ko so se Italijani morali sprijazniti z rekordno visokimi davki, vključno z obdavčitvijo prve stanovanjske nepremičnine, naraščanjem brezposelnosti, eno najbolj ostrih pokojninskih reform, ki je upokojitveno starost zvišala na 66 let, in vnovično recesijo, javnomnenjske ankete Montiju še vedno namerijo okoli 50-odstotno podporo med volilci. Za varčevalno vlado je to izjemen rezultat.

Nedavno so anketarji Italijane spraševali, ali bi na parlamentarnih volitvah leta 2013 podprli novo stranko, ki bi jo vodil Monti. Takšna stranka bi pritegnila dobro petino volilcev, s čimer bi se uvrstila med tri največje, skupaj z levosredinsko Demokratsko stranko in Berlusconijevim desnosredinskim Ljudstvom svobode. Takšen preskok z obrobja v vrh bi na prihodnjih volitvah utegnil uspeti le še nekdanjemu komiku Beppu Grillu, danes pa voditelju najhitreje rastočega političnega gibanja v državi Pet zvezd.

Toda če je Montijeva stranka najverjetneje nerealna možnost, je Grillo realnost, ki je na minulih lokalnih volitvah dobila svojega prvega župana. Realnost, ki napoveduje naskok na parlament, in svojo popularnost gradi na nezadovoljstvu ljudi s strankama, ki sta krojili življenje Italijanov zadnji dve desetletji, dve desetletji gospodarske stagnacije. Za mnoge politične analitike je Grillo populist, ki si ga država ne more privoščiti. Sam zase pravi, da je glas ljudstva, ki je "oblast končno vzelo v svoje roke".

Ko se čez dan sprehodite po Firencah, krize zagotovo ne boste opazili. Tudi najmanjše trgovinice, ki so v Sloveniji propadle že takoj ob nastanku veliki trgovskih verig, še vedno živijo. To je ena od posebnosti, ki Italijo dela tako zelo drugačno od Slovenije. V majhnem kraju nekaj kilometrov iz Firenc na vsega sto metrih razdalje živita dve trgovinici, kjer lahko nakupite špecerijo. Iz tiste tik pod mojim stanovanjem se vsak dan, razen v ponedeljek, vijejo omamne vonjave kuhanja in pečenja. Domačini semkaj hodijo po kosilo, tudi dva lokalna karabinjerja sta redna gosta. V drugi lahko mimogrede plačate še položnice za elektriko ali z denarjem napolnite mobilni telefon. Cene so v obeh trgovinicah tudi dvakrat višje kot v nekaj kilometrov oddaljenem Coopu, ki bi ga lahko primerjali s slovenskim Mercatorjem, a domačinov to ne odvrača od nakupov.

V Italiji je čudovito, da se na "vsakih sto metrov" spremenita okus kruha in marmelade, najbolj ekonomično pa to zagotovo ni, dobro in slabo plat takšne družinske ekonomije v eni povedi zajame Ichino. Koliko k uspevanju takšnega mikro družinskega poslovanja prispeva goljufanje davkarije, ki zadnje čase med največjimi "reveži" odkriva lastnike ferrarijev in vil, pa je že drugo vprašanje.