Igre, bolj ali manj politično motivirane in zrežirane ter nekoliko tudi sindikalno zmanipulirane za zamenjavo uprave, Luki ne puščajo kaj dosti moči, volje in sape pri izpihovanju 55 svečk, kljub dobrim in celo odličnim, če upoštevamo globino kriznega stanja, v katerem smo, rezultatom v letošnjem prvem kvartalu: 34 milijonov evrov poslovnih prihodkov (kot poroča predsednik uprave Gregor Veselko), kar je 2 odstotka več kot v enakem obdobju lani, medtem ko je ladijski pretovor ob 8-odstotni rasti dosegel 4,36 milijona ton. Doslej je leto 2011 s 17 milijoni ton rekordno. Rezultati, ki hrabrijo in spodbujajo, ko se drugje v velikih sistemih beležijo le padci, izgube, prisilne poravnave, stečaji.

Drži, da bi lahko bili še boljši, da bi se tudi škodljivi vplivi na okolje določenih dejavnosti, kot je recimo premogovni terminal, lahko zmanjšali, da je še veliko rezerv pri notranji organizaciji dela in izboljšanju učinkovitosti poslovnih procesov ocenjuje javnost in ocenjujejo nadzorniki, a obenem slednji tudi ugotavljajo, da je uprava prevzela vodenje v zelo težkih razmerah (naj si dovolim opombo: na ruševinah Časarjevega mandata), in ji, pošteno, priznavajo povečanje obsega poslovanja in finančno konsolidacijo podjetja. Sicer bo o vsem tem odločala skupščina 9. julija, ko naj bi se delničarji opredelili tudi do predloga nadzornega sveta, da bi se uprava znova vrnila s sedanjih štirih na enega samega člana. Prepričljivih pojasnil nisem videl ne slišal, zato se logično postavlja vprašanje, od kod potreba ali morda nuja po spremembi. Veselko svari pred to potezo, ker da je sistem poslovanja tako kompleksen, da kliče po timu.

No, delničar Luke Koper nisem, zato se z iskanjem odgovorov ne bom pretirano trudil. Naj jih poiščejo za to poklicani in neposredno prizadeti. Sicer, če odmislimo omenjene želje po statusnih in kadrovskih prevratih in zremo v bolj splošno prihodnost Luke Koper, v ono prihodnost, ki je bolj odvisna od povpraševanja in kakovosti pristaniških storitev, od konkurence, od gibanj na že osvojenih ter zaželenih trgih, zanimivo je prebrati, kar so imeli povedati sam predsednik Luke Veselko ter strokovnjaki ekonomskih in pomorskih znanosti a la Jože P. Damijan, Marko Pavliha in drugi na omizju o slovenskem pomorstvu ob evropskem dnevu pomorstva 20. maja v Kopru.

Predsednik uprave je izpostavil potrebo po novih, kapitalsko intenzivnih infrastrukturnih vlaganjih, tako železniških kot pristaniških, ki kličejo po strateškem partnerju, profesor Damijan pa vidi smiselnost takega partnerstva predvsem v luči neustreznega odzivanja slovenske politike na vprašanje, kaj in kako s strateškim razvojem pristanišča, ter slabe kapitalske kondicije družbe. Na dolgi rok vidi ustanovitev luške uprave in s ciljem optimalnega izkoriščanja pristaniških kapacitet poleg Luke Koper še enega koncesionarja, ki naj zgradi tretji pomol in drugi tir do Divače. In vidi tudi prenos deleža državnega lastništva v pristanišču na lokalno skupnost, pri čemer pozablja, da je lep kos pogače MO Koper že imela in ga je žrtvovala za svoje druge, bolj ali manj upravičene in pametne naložbe.

Toda k sreči je nekdo šel še dlje in spregovoril tudi o prihodnosti, ki jo ponuja tesnejša naveza severnojadranskih pristanišč. Tako prodekan na Fakulteti za management Univerze na Primorskem prof. Mitja Ruzzier kot predsednik reške pristaniške uprave Bojan Hlača sta poudarila, da gredo transportni tokovi tja, kjer so storitvene kapacitete pristanišč močne. Sodelovanje in povezava jih lahko le krepita.

V intervjuju na spletnem portalu Primorska.info je pomen te naveze poudaril tudi sam g. Veselko. "Če želimo konkurirati severnoevropskim pristaniščem, moramo združiti moči," je dejal in spomnil na vlogo Združenja severnojadranskih pristanišč NAPA (North Adriatic Ports Association) pri promoviranju regije in lobiranju pri evropskih institucijah. No, na koncu je spet pristal pri tezi, da ko gre za trg in konkretne stranke, ostajamo neizprosni konkurenti.

Da, res je. To potrjuje tudi zanimivo magistrsko delo Mojce Golob z Ekonomske fakultete ljubljanske univerze. Naslov naloge: Možnosti sodelovanja severnojadranskih pristanišč - enoten nastop ali konkurenčno tekmovanje?

Po 115 straneh zelo podrobne analize trgov, globalizacijskih procesov, kapacitet in razvojnih načrtov zlasti severnoevropskih in naših treh glavnih severnojadranskih pristanišč (Koper, Trst in Reka) ter primerov dobre prakse sklene, da "bi se gospodarski potencial pristanišč severnega Jadrana glede na severnoevropska pristanišča z njihovim sodelovanjem in/ali specializacijo, povečal, kar bi bilo za celotno regijo veliko perspektivnejše kot medsebojno tekmovanje", da pa je kljub temu verjetnost tovrstnega partnerstva majhna ali skorajda ničelna zaradi "specifičnih nacionalnih ali parcialnih interesov posameznih pristanišč" in da bodo zato poskusi sodelovanja ostali na precej neformalni ravni.

Problem so torej specifični nacionalni in parcialni pogledi na vse to. Enako ali podobno se dogaja z uplinjevalniki zemeljskega plina v Tržaškem zalivu. Vsak bi rad svojega, tudi ko je dokazano, da so s predstavljeno in načrtovano tehnologijo nevarni za okolje in ljudi, izjemno negospodarni ter smiselni le zato, da imamo poleg ruskega dobavitelja, ki nam bo s tako imenovanim južnim tokom zagotovil toliko plina, da bodo pokrite potrebe celotne regije za naslednjih sto in več let, še koga v primeru, da bi se v Moskvi kdo igral s pipico. Druga velika izvoznika tega energenta sta Katar in Iran, od koder naj bi plin prihajal po morju. No, tudi upoštevaje interes in potrebo po alternativnem viru je dokazano, da se je smiselno in možno dogovoriti med uporabniki in upravitelji severnega Jadrana o lokaciji in tehnologiji predelave plina za potrošnjo, ki bi vsem trem državam, ki jih to morje moči, zagotovili varno pridobivanje in koriščenje tega energenta tudi takrat, ko bi se kaj zalomilo z Rusijo. A se znova in znova zatika, ko stopijo v ospredje nacionalni in parcialni interesi. Zamrejo vse najboljše namere po skupnem načrtovanju razvoja, po strukturnem povezovanju pristanišč, po čim bolj funkcionalnih in hitrih prometnih povezavah med mesti, po usklajevanju storitvenih programov v zdravstvu, komunalnih dejavnostih, vodooskrbi in drugje, po skupnem upravljanju z morskimi resursi.

Je sploh mogoč, ob takih odzivih, miselni preskok v novo razvojno paradigmo za ta naš prostor, ki je izjemno občutljiv, ranljiv in specifičen? Mnogi opozarjajo, da se brez usklajenega in dogovorjenega trajnostnega razvojnega modela, ki bo pred nacionalnimi in parcialnimi interesi izpostavil skupnega, prihodnost severnega Jadrana, zlasti v prostorskem, okoljskem in varnostnem smislu, napoveduje v bolj klavrni podobi.