Na parlamentarne volitve je šla v koaliciji radikalnih levih strank z zelo nizkimi pričakovanji. Družil jih je odpor proti radikalnemu sekanju javne porabe kot edini politični strategiji rešitve dolžniške krize. Namesto tega so ponujali kritiko kapitalizma, zavrnitev restriktivne politike EU in nacionalizacijo bank. Ob tem, da Syriza vztraja pri članstvu v EU in ohranitvi evra kot valute. Program na volitvah ne bi smel imeti nobenih možnosti. V normalnih časih bi se Syriza borila za prestop parlamentarnega praga. Na volitvah je dobila 17 odstotkov in postala druga najmočnejša stranka v državi. Volitve nobeni stranki niso omogočile, da bi sestavila vlado. Junija bodo Grki ponovno volili. Raziskave javnega mnenja pravijo, da bo Syriza dobila večino glasov in mandat za sestavo vlade.
"Jaz to razumem zgolj kot rezultat krize političnega sistema," pravi Elena Papadopoulou. "Volilci so se obrnili k strankam, ki so najbolj radikalno kritizirale sistem, preden je to postalo popularno. Mi seveda z vladanjem nimamo nobenih izkušenj. Hkrati pa so proti nam vsi, od institucij Evropske unije do grške neonacistične desnice in komunistične stranke. Na svoji strani imamo samo razočarane volilce. V demokraciji bi to moralo zadoščati."
Po parlamentarnih volitvah ste se znašli v položaju, da nihče ne more vladati. Kaj je naslednji korak?
Junija bodo še ene volitve.
Zakaj je volilno telo tako razdrobljeno?
Zato, ker išče politični subjekt, ki bi znal ponuditi izhod iz krize političnega sistema. V Grčiji namreč ne propada samo ekonomski sistem, ampak celotna politična konstrukcija, ki na njem temelji. Ekonomska kriza je najprej povzročila krizo obeh vladajočih strank. Socialistična stranka in Nova demokracija ponujata zgolj ponavljanje istih praznih formul ohranjanja sedanjega stanja do končnega razdejanja. Iz politične krize strank se je razvila kriza celotnega političnega sistema. To imamo sedaj v Grčiji. Politični sistem, ki so mu volilci odvzeli mandat, da vlada državi. Dolga leta sta bili obe dominantni politični sili v Grčiji po moči enakovredni. Socialistična stranka in Nova demokracija sta imeli tako razmeščeni volilni bazi, da je bil dejansko v veljavi dvostrankarski sistem. Že leta 2009 pa smo opazili, da je v obeh volilnih bazah prišlo do razvoja, ki je sliko o Grčiji z zgolj dvema političnima izrazoma prebivalstva močno spremenil.
Kako je kriza preoblikovala volilno telo?
Odgovor je odvisen od tega, kako razumete krizo. Mislim, da je prišlo do krize politične reprezentacije, ki je posledica krize kapitalizma kot družbene ureditve. Na volitvah se oboje vidi v številkah. Kriza in recesija sta najprej zelo hitro pripeljali do spremembe socialnega položaja zelo velikega števila prebivalcev. Prva reakcija je bil šok. Bili smo priča zares šokiranemu prebivalstvu ene cele države. Kaj se nam je zgodilo? Takoj na začetku se to navzven ni videlo, ker so ljudje porabljali svoje prihranke. Zaradi tega so bili potrpežljivi. Spremembe ekonomskega položaja državljanov so bile dramatične, zaradi tega je prihajalo do hudih sprememb v socialni strukturi, premiki v ekonomiji so bili tektonski, reakcije pa niso bile niti zdaleč tako silovite.
Prihajalo je do stavk, na ulicah so bili organizirani protesti, vendar še zdaleč niso bili tako nasilni, kot so bile nasilne spremembe plač, pokojnin in institucionalnega okvira zaposlovanja. Mislim, da so Grki verjeli, da je kriza prehodnega značaja. Da bo minila. Šla mimo. Da se bodo stvari vrnile bolj ali manj ponovno v prejšnji položaj. Potem pa se je kriza poglobila. Začela je vplivati na vsakdanje življenje. Ljudje so se znašli brez denarja. Začeli so se vračati k družinam, kjer so se lahko počutili varnejše. Družina je v Grčiji vedno dopolnjevala sistem socialne zaščite, zdaj pa razen družine ni bilo več nobene zaščite. Kriza je postala očitna navzven. Trgovine so se zapirale, na ulicah je bilo vedno več brezposelnih delavcev in delavk, pojavili so se brezdomci. Pravi brezdomci. Delavci so postali brezdomci, ker so bili ob delo, zaradi tega so izgubili stanovanje in skupaj s svojimi družinami niso imeli kam. V deželo se je naselil brezup, volilci pa so izgubili zaupanje v obe največji stranki.
Kako se je odzval politični sistem?
Najprej je zagotavljal, da krizo lahko obvlada in da se bo s politično akcijo položaj vrnil v normalo. Omenjeni stranki sta govorili, da je treba le dve do tri leta potrpeti, sprejeti nekaj žrtev, potem bo položaj bistveno boljši. Ta zgodba je postajala vse manj verjetna, državljani pa so bili vedno bolj radikalni. Vendar grška družba ni homogena. To se je najbolje videlo na trgu Syntagma v Atenah, kjer se je organiziralo gibanje indigniranih. Najprej je bilo to spontano zbiranje ljudi, ki so prišli na trg, da bi kričali. Protestirali so predvsem proti temu, kar se je dogajalo z njihovimi življenji. Mesece in mesece je bil glavni mestni trg okupiran. Vsak dan. Na njem so začele zadeve dozorevati. Na spodnjem delu je nastala velika skupščina. Tam so ljudje na novo odkrivali sodelovanje v politiki, počasi pa se je oblikovala zavrnitev politikov in političnega sistema v celoti. Vpraševali so se, kdo jih lahko predstavlja in na kakšen način. Na trgu so bili v večini volilci socialistične stranke in Nove demokracije. Oni so se vpraševali, kdo lahko predstavlja njihove interese. Vsi so se strinjali, da to ne more biti nobena od strank. Slišati je bilo ideje, da v grški demokraciji strankarski sistem ne predstavlja več državljanov in njihovih interesov.
Kaj so ponujali kot nadomestitev?
Veliko je bilo ljudi z močnimi nacionalističnimi čustvi. "Našo Grčijo so ugrabili tujci." "Grčija ni več suverena država." "Braniti moramo naše ozemlje." Tudi to je vplivalo na volilni rezultat. Na levici je Syriza je dobila 17 odstotkov in postala druga najmočnejša stranka v državi. Glavno sporočilo naše stranke je bilo zavrnitev varčevalnih ukrepov. Dobile pa so tudi druge stranke. V dveh mesecih je nastala skrajno desna stranka, ki je dobila deset odstotkov. Tudi oni so zavračali varčevalne ukrepe, vendar po popolnoma nacionalističnem ključu. Na ljudi so vplivali zelo resnični rezultati ekonomske politike. Resno so začeli razmišljati o svojem položaju, o položaju države in o možnostih vplivanja na razvoj dogodkov. Sedaj je položaj fluiden. Ljudje iščejo alternative. Eno od alternativ so našli v nas.
Kdo ste vi? Zakaj se je toliko volilcev odločilo za vašo stranko?
Syriza je koalicija radikalne levice. Zavezništvo radikalnih levičarjev.
Oprostite, ampak to še nikoli ni pritegnilo množic volilcev.
Položaj še nikoli ni bil tako dramatičen. Dovolite, da pojasnim. Večji del koalicije Syriza predstavlja Synaspismos, ki pomeni dobesedno levo koalicijo. Nastala je po razcepu komunistične stranke. Mi smo predstavljali prenovitveni del stranke v polemiki s starimi konservativnimi komunisti. Zaradi vedno bolj dramatičnega položaja v državi smo združili več majhnih radikalnih levih skupin in šli skupaj na volitve. Proces ni bil lahek in še vedno ni lahek. Zelo različne tradicije se morajo združiti na mnogo načinov. Niti politično niti organizacijsko to ni lahko delo. Vendar se splača.
V stranki teče sedaj zelo bogat dialog, imeli smo tudi veliko notranjih konfliktov. Zaradi tega nekaj časa nismo vzbujali resnega vtisa. Bili smo preveč heterogeni in nismo ponujali konkretne politične drže. Počasi pa smo zgradili jasnejšo identiteto. Nismo postavljeni med komunistično in socialistično stranko, ampak se držimo zgolj tega, da radikalno vztrajamo pri tem, da smo levica. Komunistična stranka je precej konservativna stranka, ki me je v tej krizi razočarala. V Syrizi mislimo, da je rešitev krize na evropski levici. V mnogih državah se levica upira dominantnemu režimu. Mi mislimo, da je treba najprej najti pot do domačih volilcev in vplivati na evropsko politiko, da zgradimo drugo Evropo.
Ampak zdaj ste v Evropi Grki predmet skoraj rasističnih predsodkov. Zdrknili ste nižje od Arabcev. Kdo vas bo poslušal?
Res je. Ves čas se borimo proti percepciji, da smo mi izjema, ki z uničenjem grozi homogeni Evropi. Leni Grki, ki so jih v trenutku usmiljenja ali blaznosti sprejeli v Evropsko unijo, so bomba, ki lahko razstreli celotno konstrukcijo. Za to naracijo je Grčija grešni kozel, ki je ogrozil največji ekonomski sistem na svetu. V naši stranki je prevladalo, da tega ne jemljemo resno. Mi pravimo, da je treba grško krizo pogledati skozi perspektivo tega, kar je narobe v finančnem kapitalizmu. Povezati jo je treba z ameriško krizo iz leta 2008 in njeno preselitvijo v Evropo. V tej selitvi je čisto privatni problem ameriškega finančnega kapitala postal problem evropskih javnih financ.
Zaradi specifične ekonomske strukture, ki pa ni bila tako zelo izjemna, se je kriza javnega dolga sprožila v Grčiji. Grško finančno krizo je v dolgih letih gradila zgodovina neoliberalne politike, ki je ustvarila takšno strukturo javnih financ. Politiki, ki so ustvarili krizo, sedaj odgovornost valijo na sindikate in tiste, ki so se upirali neoliberalnim spremembam družbe. Menijo, da je bilo sprememb premalo. Po njihovem bo zmanjšanje javnega dolga čudežno oživilo ekonomijo. Mi pa pravimo, da je do dramatičnega povečanja dolga prišlo zaradi davčne politike, ki je velike dobičke in dohodke puščala nedotaknjene. Iz Grčije je klientelistično državo naredila neoliberalna politika, ki je s tem kompenzirala učinke politike na življenja ljudi. Ljudem so dali možnost najemanja kreditov brez pravega poroštva, to politiko pa so vlekli, dokler ni počil celoten sistem.
Kaj ponujate kot rešitev?
Mi mislimo, da problema ne boste rešili samo v Grčiji. Naš predlog je evropska rešitev dolžniške krize. Problem je namreč evropski. Sliši se sicer čudno, vendar je položaj primerljiv z državami tretjega sveta, ki jih je dušil dolg. Pravijo, da ne smemo imeti porabe, da ne smemo imeti investicij in da rast ni mogoča, ker je javni dolg previsok in da ga je treba na silo znižati. Tako so vsaj govorili, dokler se ni zlomila naveza med Nemčijo in Francijo. Zdaj je govorica nekoliko drugačna, problem pa je ostal isti. Treba je najti uporabno rešitev za zmanjšanje dolga na evropski ravni. Mi mislimo, da je treba najti formulo za razvoj ekonomije. Najti moramo pot razvoja zunaj modela, ki ga je postavil kapitalizem. Kapitalizem je namreč problem ustvaril in ga sedaj predstavlja zgolj kot knjigovodski problem, neodvisen od sistema produkcijskih odnosov. Češ, uredimo knjige in vse bo v redu. Mi pravimo, da je drugačen sistem produkcijskih odnosov mogoč in da lahko ga ustvarimo.
Ravno prepričljivo to ne zveni.
Dovolj prepričljivo, da gremo na ponovne volitve kot druga najmočnejša stranka v državi. Pokazati je treba na modele, ki delujejo. Kriza je v Grčiji ustvarila nove modele produkcije, zadrug in trgovanja brez posrednikov, ki uporabljajo sodobna komunikacijska sredstva. To so sedaj zgolj tehnike preživetja, ki pa jih uporablja vedno več ljudi. Če to deluje v skrajni krizi, lahko deluje tudi v manj okrutnih okoliščinah. Drugi korak je nacionalizacija bank in zaustavitev neskončnega toka sredstev, ki gre vanje zgolj zato, da ostajajo likvidne. Brez vsakih zadržkov pa je treba poostriti davčno politiko in uveljaviti progresivno stopnjo obdavčitve za velike kapitalske donose in velika premoženja.
Mislite, da bodo radikalne rešitve našle sogovornika?
Mi že leta nastopamo kot radikalna levica. Naše rešitve ne bi smele nikogar presenetiti, ker jih razglašamo že zelo dolgo. Pripadamo pa še daljši tradiciji upiranja kapitalističnim odnosom. Daleč pred krizo smo govorili, da nas bo neoliberalizem vse skupaj obubožal do stopnje, ko se bomo borili za preživetje. V Grčiji se zdaj dogaja prav to. Pravimo pa tudi, da je treba to politiko izpeljati na evropski ravni, če naj bo uspešna.
Imate zaveznike?
V zadnjem času je k nam prišlo veliko delegacij evropske levice in nacionalnih strank, ki jo sestavljajo. Bilo je veliko parlamentarcev in članov evropskega parlamenta. Videli smo sindikaliste iz Velike Britanije, ekonomiste iz Francije, med generalnimi stavkami smo videli tudi nekaj solidarnostnih zborovanj v evropskih prestolnicah. Velikega vala solidarnosti z Grki pa nismo videli. Nikjer nisem videla ideje, da smo vsi v enakem položaju, le da je v Grčiji kriza najbolj dramatična. Še več. Bilo je kar nekaj iniciativ, radijskih postaj, ljudi s humanitarnimi izkušnjami in celo cerkva, ki so prišli s pobudami zelo konkretne pomoči. Če bi nas prizadela naravna katastrofa s takšnimi posledicami, bi v Atenah pristajala letala s humanitarno pomočjo.
Kaj ste se iz tega naučili?
Počutimo se kot v eksperimentalnem laboratoriju. To je eksperiment na ekonomski ravni, na socialni ravni in hkrati politični laboratorij. Reakcije grškega prebivalstva so bile pričakovane. Ko začneš izvajati tako nasilen program ekonomske prilagoditve, moraš pričakovati socialne reakcije. Sistem je mislil, da bo reakcije lahko vključil v svoje okvire normalnosti. Evropska unija, ki izvaja ta program, pa igra na zelo nevarnem terenu. Mislim, da ni znala predvideti, do kod bo šla reakcija in kakšne oblike bo privzela. Ob protislovnih in strukturnih problemih arhitekture EU in ob pomanjkanju legitimnosti med Evropejci so zdaj nastopili problemi njene ekonomske konstrukcije. Nima mehanizmov recikliranja presežka in hkrati ohranja velike razlike med različnimi nacionalnimi ekonomijami, ki temeljijo na isti valuti. Vsa ta protislovja so izbruhnila na dan.
Grčija je tako majhna dežela, da bi je v drugačnih okoliščinah sploh ne opazili. Zdaj pa povzroča tako strahovite probleme. To je popolnoma neproporcionalno. Ves čas smo poslušali, da ljudje ne morejo nič spremeniti, ker so vpletene finančne velesile. Zdaj pa se je krog sklenil. Ljudje vidijo, da lahko stresejo veliko neoliberalno konstrukcijo z velikimi ekonomijami in politikami, ki so bile prepričane, da so nepremagljive. Temelji se tresejo.
Zanimivo bo gledati, kakšen sklep bodo ljudje drugod po Evropi potegnili iz grškega primera. V kakšnem položaju so oni in njihove države in kolikšna je njihova moč odločanja? Bodo mislili, da se Grčija igra z ognjem in da je bila kaznovana zaradi svojih grehov? Bodo sklenili, da je Grčija sama kriva, če jo vržejo iz EU? Lahko bi tudi pomislili, da Grčija ni izoliran primer in da se bo z naslednjo državo zgodilo enako. V vrsti jih čaka kar nekaj. Španija je že sedaj v položaju, ko mora odplačevati 30 milijard obresti na leto. Tega ob maščevalni politiki mednarodnih finančnih institucij ne more zdržati. Položaj drugih evropskih držav je popolnoma nepredvidljiv. Radikalna levica je bila v Grčiji še pred enim letom zanemarljiva politična sila. Zdaj je v središču politike. Naše upanje je, da lahko sile, ki so jih v Evropi desetletja razumeli kot marginalne, odigrajo pomembno vlogo v politiki.
Pa je za grško levico dobro, če se sredi ekonomske katastrofe znajde v položaju moči? Saj ste socialiste že imeli na oblasti.
Najprej se je treba dogovoriti, kaj je levica. Grški socialisti s tem nimajo nič. V parlamentu so tri radikalne leve stranke. Syriza, komunisti in Stranka demokratične levice. Stranko demokratične levice so ustanovili pred poldrugim letom, ko se je razcepila Syanspismos, največja stranka v Syrizi. To je levica v sedanjem grškem parlamentu. Raziskave javnega mnenja danes kažejo, da naša popularnost narašča. Dobili smo 17 odstotkov, na naslednjih volitvah bi jih lahko dobili tudi 23. Recimo, da raziskave kažejo prav, čeprav je treba biti pri teh rečeh zelo zadržan. Razpoloženja volilcev ni mogoče meriti drugače kot z volitvami. Vse drugo so bolj ali manj simpatična ugibanja.
Ampak recimo, da so ugibanja pravilna. To pomeni zelo težko obdobje za nas. Kako resna sila postajamo, lahko vidite po pritiskih na našo stranko. Vse grške politične sile in vsi mediji so proti nam. Institucije EU in evropski establišment opozarjajo pred nevarnostjo Syrize. Komunistična stranka Grčije je naš najbolj oster kritik; pravijo, da sami niso levica, ampak komunisti. Pritisk na grške volilce, naj ne glasujejo za nas, je silovit. Zato se mi zdi, da so pričakovanja naše zmage precej preuranjena. Tako silovita propaganda ima učinke. Z vseh strani volilce opozarjajo, da Grčija potrebuje stabilnost, ki naj bi jo mi ogrožali.
Če pogledate, v kakšen položaj so stranke stabilnosti spravile Grčijo, se lahko smejete, vendar z vseh strani govorijo, da zmaga Syrize pomeni razdejanje. Ljudje pa so že zelo prestrašeni, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo z njihovimi plačami, pokojninami, šolanjem ali zdravljenjem, si res ne želijo popolnega prevrata. Hkrati pa se hočejo upreti politiki, ki je do temeljev ogrozila njihova življenja. O nas govorijo, da hočemo Grčijo potisniti čez rob in da bomo naredili kaos. Sama imam o tem, kdo je povzročil kaos, ločeno mnenje.
Od kod izhajate?
Kot študentka sem bila organizirana v Synaspismosu, kjer sem leta 2000 postala članica študentske organizacije stranke.
V Syrizi so predvsem mladi ljudje. Na katero politično tradicijo ste se naslonili?
Syriza je zanimiva stranka. Synaspismos je stara stranka. Mladi člani smo se najprej vključili v antiglobalistično gibanje in od tam prinesli nekaj drugačnih idej za razumevanje sveta, v katerem živimo. Že na začetku tisočletja je bilo jasno, da bo obstoječi sistem požrl vse naravne in družbene resurse in nas pustil brez prihodnosti. Najprej smo zveneli kot vsako drugo mladinsko opozicijsko gibanje. Šli smo v Seattle, v Genovo, sodelovali smo v Evropskem socialnem forumu. To smo razumeli kot internacionalno levico, ki je socialno napredna doma. Ukvarjali smo se z vprašanjem priseljencev, pravicami istospolno usmerjenih, zaščito človekovih pravic, ekologijo in podobnimi temami. Naša politična kultura je iz marginalnih tem institucionalne politike delala center.
Hkrati pa smo se v družbi jasno opredelili. Postavili smo se kot politična sila, ki brani delavski razred. Še pred tremi leti se je mnogim to zdelo tako zastarelo, da nas sploh niso jemali resno. Danes lahko o politiki z razredno analizo berete v konservativnih časopisih, četudi jo omenjajo zgolj kot grožnjo propada. To počnemo v družbi, ki je homofobična in ksenofobična. Ves svet za oboje uporablja grške besede. Tudi kriza je grškega izvora. Krisis v stari grščini pomeni točko, v kateri se bolezen obrne na bolje. Znotraj tega smo ustvarili osvobojeno ozemlje, kjer se počutimo dobro.
