Za položaj predsednika te stranke se bodo tokrat potegovali trije njeni najbolj prepoznavni obrazi: sedanji predsednik Borut Pahor, podpredsednik Patrick Vlačič in dolgoletni ideolog ter nekoč tudi podpredsednik stranke Igor Lukšič; poleg njih kandidira še nekdanji državni svetnik Zlatko Jenko, ki za izvolitev nima nikakršnih možnosti. Če je še pred mesecem dni kazalo, da Pahor kljub močni konkurenci volilne tekme ne more izgubiti, so njegovi zadnji javni nastopi tudi med njegovimi zvestimi podporniki povzročili precej nezadovoljstva. Vprašanje pa je, ali je stranka odvisnost od svojega dolgoletnega predsednika sposobna premagati. Pa tudi, kakšno alternativo njegova protikandidata sploh ponujata.

Iskali so Marjana Podobnika na levici

Borut Pahor je na čelu SD že petnajst let; med vodji parlamentarnih strank ga po dolžini vodenja (za štiri leta) prekaša le prvak SDS Janez Janša. Na vrh takratne Združene liste (ZL, predhodnica SD) je bil izvoljen, potem ko se je zaradi slabega rezultata stranke na parlamentarnih volitvah leta 1996 dotedanji predsednik ZL Janez Kocijančič odrekel ponovni kandidaturi. So ga pa že pred tem pripravljali za vodilno mesto v stranki; nenazadnje je bil že leta 1992 izbran za podpredsednika ZL. Ocenili so namreč, da mora stranka na svoje čelo postaviti politika, ki bo všečen širšemu krogu ljudi - nekakšnega Marjana Podobnika na levici. V mladem voditelju pa so videli tudi priložnost, da se ZL znebi prevladujočega in močno obremenjujočega komunističnega predznaka. Čeprav je imel tudi Borut Pahor konec osemdesetih let v slovenski partiji kar nekaj pomembnih funkcij: vodil je podmladek ZKS Demokratični forum, postal s 26 leti najmlajši član CK ZKS, nato pa član njegovega predsedstva. Kako velika pričakovanja je zbujala izvolitev 33-letnega politologa na čelo stranke, pove tudi takratno razmišljanje enega od vidnih članov stranke, da bi morda kazalo Pohorje preoblikovati v Pahorje.

Pahor je torej prevzel vodenje Združene liste, ko je bila stranka v krizi; nikakor pa ne "skoraj brez znakov življenja" ter le še "politično krilo Zveze borcev", kot skuša prikazati danes. ZL je na volitvah leta 1996 podprlo 9,03 odstotka volilcev, torej je dobila le za dobro odstotno točko manj glasov, kot so jih prejeli Socialni demokrati na lanskih parlamentarnih volitvah. Se ji je pa tedaj rezultat v primerjavi s predhodnimi parlamentarnimi volitvami poslabšal za 25 odstotkov; lani kar za 200 odstotkov.

Pričakovanja strategov Združene liste konec devetdesetih let so se uresničila - Pahor je kmalu postal eden najbolj priljubljenih politikov pri nas, niso pa se uresničila pričakovanja, da bo od njegove priljubljenosti imela koristi tudi stranka. Na volitvah leta 2000 je Združena lista socialnih demokratov zbrala 12 odstotkov, štiri leta kasneje pa je ponovno padla na 10 odstotkov glasov. Stranka se je Pahorjevi popularnosti približala šele spomladi 2007 - po javnomnenjski anketi Ninamedie ji je marca tega leta rejting v primerjavi z mesecem poprej poskočil kar za 12 odstotnih točk in pristal pri rekordnih 30 odstotkih podpore vprašanih (oziroma je stranko podprlo 47 odstotkov opredeljenih anketirancev, torej tistih, ki so med anketiranjem vedeli povedati, katero stranko bi volili). Takšnemu dvigu je botrovalo več dejavnikov: agresivna politika izključevanja, ki jo je vodila takratna Janševa vlada, predvsem pa razpad LDS in zavlačevanje z ustanovitvijo nove stranke na levici... SD je bila torej edina alternativa na osiromašenem levosredinskem političnem prostoru. Na njenem čelu pa je bil Borut Pahor.

Spopad z duhom

A je bila Pahorjeva vloga pri zmagi SD na volitvah 2008 vsekakor pomembna - stranka bi kaj težko prevzela oblast, če bi se Pahor leto dni prej odločil za kandidaturo za predsednika države, kar je bila sicer njegova velika želja. V primeru selitve v predsedniško palačo bi ga na čelu stranke po vsej verjetnosti zamenjal njegov sobotni protikandidat Igor Lukšič.

Lukšič je bil vrsto let strankin ideolog. A je bila ta njegova vloga pogosto zreducirana predvsem na teoretsko utemeljevanje Pahorjevih že storjenih potez. Eden njunih skupnih projektov kmalu po Pahorjevi izvolitvi za predsednika stranke je bilo oblikovanje razvpite tretje poti, s katero naj bi s pomočjo navdihov britanskega premierja Tonyja Blaira SD postala evropska socialdemokratska stranka. A je ta tretja pot ostala predvsem pri Pahorjevem všečnem blairovsko obarvanem nastopanju v javnosti. Prav tako je Lukšič na primer teoretsko podložil Pahorjevo vztrajanje pri vstopu v Janševo Partnerstvo za razvoj leta 2006. Pri čemer niti ni imel večjih težav, saj je ocenil, da lahko partnerstvo s takratnimi koalicijskimi strankami Socialnim demokratom koristi, saj bo Janša s promocijo tega projekta promoviral tedaj medijsko še manj zanimivo SD in njeno pripravljenost prevzemanja odgovornosti za državo.

Da kot svojega naslednika vidi prav Igorja Lukšiča, naj bi Pahor na enem od zaprtih sestankov stranke junija 2007 celo že razkril. Podloženo s to informacijo postane takratno Lukšičevo (precej osamljeno) zavzemanje za Pahorjevo kandidaturo za predsednika države bolj razumljivo. A si je s tem svojim prepričevalnim zagonom Lukšič očitno nakopal Pahorjevo nezadovoljstvo. Sedanji prvak SD namreč nad svojimi možnimi nasledniki ni najbolj navdušen - pa četudi je že po kongresu stranke leta 2005 povedal, da naj bi bil to njegov zadnji mandat in da bo zato moral poiskati novega človeka. In četudi je koga od svojih strankarskih kolegov (po Lukšiču še Patricka Vlačiča) sam označil za verjetnega bodočega prvega moža stranke.

Če upoštevamo Pahorjeve današnje izjave, se zdi, da pri izbiranju ljudi, ki naj bi ga zamenjali, ni imel prav srečne roke. Na 3. programu nacionalne televizije je namreč nedavno razkril, da mora stranko (tudi) po 2. juniju voditi človek, ki bo voditeljsko dovolj močan, sicer ga bodo zlomili tako tekmeci na levi kot na desni. Kar je bilo mogoče razumeti, kot da se je "morskim psom, ki okoli Socialnih demokratov čakajo, da bomo zakrvaveli, da nas raztrgajo" sposoben upreti le on sam, ki "Milanu Kučanu ni ničesar dolžan, njegovi pogledi na to, kaj bi moral biti SD, pa so povsem zgrešeni". Njegovi protikandidati bi torej lahko bili lahka topovska hrana za druge stranke in za "botre iz ozadja".

Odnos Boruta Pahorja do njegovega prvega delodajalca Milana Kučana (leta 1987, ko je bil Kučan šef partije, je Pahor sprejel pripravništvo v CK ZKS) je bil ves čas njegovega vodenja stranke precej hladen. Poznavalci v stranki to pripisujejo Pahorjevemu kljubovanju "Kučanovemu duhu", ki je še dolgo po njegovem odhodu za predsednika države prežemal ZL(SD) in se odražal tudi v nenehno obujajočih težnjah članstva, naj se vrne na čelo stranke. Pa Pahorjevim prizadevanjem, da se stranka v čim večji meri reši stare komunistične prtljage. Pa zameram zaradi Kučanovega kreiranja podobe levice in kritik, ki jih je ta izrekal na račun vodenja SD in vlade. Gotovo pa ne drži Pahorjevo iskanje krivde za poraz SD v pojavu Jankovićeve stranke. Je pa Pahor veliko težje prenesel zmago sopotnika na istem političnem polu, kot bi prenesel triumf prvaka desnice Janeza Janše.

Odnos Pahorja do Janše je bil doslej izpostavljen že številnim analizam. Njihov skupni imenovalec je bila ugotovitev, da naj bi Pahorja fascinirala moč in avtoriteta, nosilca le-te pa je prepoznal v Janezu Janši. Zato se v svojih nastopih nenehno obrača na prvaka SDS, razmišlja, kako se bo odzval na kako njegovo potezo, išče znake njegovega soglasja, čeprav namesto njih praviloma prejema zaušnice. Pahor je le redko javno pokazal, da je nad Janševim ravnanjem razočaran - na primer tedaj, ko je Janša pogojeval ratifikacijo vstopa Hrvaške v Nato s sprejemom zaključnega računa proračuna za leto 2007.

Tako Lukšič kot Vlačič poudarjata, da bi lahko spila kavo tako s Kučanom kot z Janšo. Oba pa tudi zagotavljata, da Kučana glede kandidature za predsednika stranke nista povprašala oziroma sta se z njim zadnjič videla na prireditvah. Na vprašanje, ali se v primeru, da bi kateri od njiju prevzel vodenje SD, v prihodnjih mandatih vidita v koaliciji z Janšo, je Vlačič odgovoril, da v politiki ničesar ne izključuje, Lukšič pa, da z Janšo verjetno ne bi mogel sodelovati, "ker je moralno preveč načet, kar je za politiko slabo".

Odnos do Janše je bila v preteklih letih ena od temeljnih točk razhajanj med sedanjim predsednikom SD in stranko. Nikakor pa ne edina. Sploh so Pahorjevo vodenje socialne demokracije (v večji meri kot notranja enotnost) zaznamovali različni pogledi večine v stranki na eni in njenega predsednika na drugi strani. Do prvih večjih trenj je prišlo pri vprašanju narodne sprave kmalu po Pahorjevem prevzemu vodenja. V nasprotju z željo stranke, ki ga je videla v vladi, je Pahor leta 2000 prevzel vodenje državnega zbora, prav tako so si bili na različnih bregovih glede Pahorjeve kandidature za evropskega poslanca, pa pri razmišljanjih, ali naj stranka leta 2004 vstopi v Janševo koalicijo. Kasneje so se v stranki pojavljala vprašanja, koliko so posamezni reformni projekti Pahorjeve vlade še v skladu s socialdemokratsko usmeritvijo, o sprejemljivosti določenih kadrovskih potez (kot je bilo imenovanje Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca) in o zanemarjanju strankarskih kadrov, glasna razhajanja zaznamujejo tudi aktualni predlog vlade o zapisu zlatega pravila v ustavo. Predsednik stališč stranke doslej najpogosteje ni upošteval - stranka mu je bila predvsem orodje pri kandidaturi za različne funkcije. A je SD takšno ravnanje dopuščala in v senci Pahorjeve priljubljenosti čakala, da nastopi njen čas. Leta 2008 je ta res prišel, a že po treh letih je sledil veliki poraz. SD je zaradi nastopa Pozitivne Slovenije in njene zmage na volitvah ponovno postala rezervno kolo vsakokratnih mandatarjev in levice, kar je pravzaprav že bila vse do razpada LDS.

Predsednik naj bi znal reči Mi

Bi pa lahko bil zadnji volilni poraz tudi priložnost, da se stranka in Borut Pahor osvobodita drug drugega in svojega sadomazohističnega odnosa. A če so bili (če ne štejemo prvaka SNS Zmaga Jelinčiča) vsi predsedniki na lanskih volitvah poraženih strank pripravljeni prevzeti odgovornost za slabe rezultate - Katarina Kresal in Gregor Golobič sta odstopila, Janez Janša pa je na strankinih organih svojo funkcijo "dal na razpolago" , tega predsednik SD ni storil. Z utemeljitvijo, da bi njegov odhod pomenil potop stranke, se je ponovno podal v tekmo za predsednika SD. S tem pa stranko postavil v stisko: naj zamenja predsednika, ki jo je prvič in edinkrat doslej pripeljal na oblast, poleg tega pa naj to stori še v času, ko stranki priljubljenost znova raste? Po anketi Ninamedie danes SD podpira 14 odstotkov vprašanih oziroma dobrih 20 odstotkov opredeljenih anketirancev. Vendar pa je Pahor spet v boljšem položaju kot stranka, saj se na lestvicah priljubljenosti spet vzpenja tja do drugega mesta. Poleg tega je v SD mogoče slišati samotolažbo, da bi bil lahko poraz na parlamentarnih volitvah še hujši. Pa tudi strah, da bi prav izvolitev Lukšiča ali Vlačiča prispevala k še globljemu potopu stranke. Nenazadnje nobeden od njiju ni prava alternativa sedanjemu predsedniku, saj sta bila oba njegova dolgoletna sodelavca.

O tem, kdo bo novi prvak SD, bo odločalo skoraj 400 delegatov, od tega jih bo četrtina iz vrst strankarskih forumov in zvez, tri četrtine pa iz strankine mreže na terenu. A bodo verjetno tudi znotraj posameznih delegacij pogosto glasovali različno. Kot glavni razlog, zaradi katerega naj bi bil najprimernejši kandidat za vodenje SD Igor Lukšič, njegovi podporniki navajajo premik stranke proti levici, torej v socialdemokratske vode, ki postajajo v sedanjem kriznem času tako pri nas kot v Evropi za volilce (ponovno) vse bolj zanimive. Nedvomno pa je Lukšičev minus njegov teoretski in - kljub pogostim sočnim vložkom - neizrazit ter dolgočasen nastop, ki je daleč od Pahorjevih retoričnih sposobnosti in volilcem všečnega nastopanja. A če vidijo nekateri v tem, da bi Lukšič prinesel bolj radikalen odmik od dosedanjega vodenja stranke, prednost, drugi poudarjajo, da bi bil ta prehod prehud. In prisegajo na manjše spremembe, ki bi jih prinesel Patrick Vlačič. Ki je vsekakor tudi bolj spreten v nagovarjanju ljudi na terenu. A niso redke tudi ocene, da je nekdanji minister za promet predvsem klon Boruta Pahorja. "Doslej svoje prepoznavnejše podobe kot podpredsednik stranke in hkrati minister v Pahorjevi vladi sploh nisem mogel graditi," poudarja Vlačič. "Novi predsednik bo moral govoriti Mi in ne Jaz, se bistveno več pogovarjati," pa je na enem od zadnjih sestankov vodstva stranke črto pod dileme članstva povlekel "starosta" Socialnih demokratov Miran Potrč.

Prostor na levici je za močno socialdemokratsko stranko vsekakor odprt, saj bo pisana druščina, združena v Pozitivno Slovenijo pod vodstvom Zorana Jankovića, na ta teren težko posegla. A bo morala SD najprej ugotoviti, kje se sploh želi pozicionirati. In koga sploh želi nagovarjati. Pogled na njeno članstvo kaže, da je kar 43 odstotkov članov starejših od 60 let in le 20 odstotkov mlajših od 40 let stranka torej kakšne pomembnejše prenove in pomladitve v zadnjem obdobju ni doživela. Ne Patrick Vlačič ne Igor Lukšič glede na njuno dosedanje delo nista garant, da bo SD pod njunim vodstvom stopila na sicer v zadnjih dneh zelo opevano socialdemokratsko pot. Je pa po petnajstih letih vsekakor jasno, da je stranka pod Pahorjevim vodstvom velik del svojega socialdemokratskega predznaka izgubila.