My heroism is pacifism, altruism.I enjoy bicyclism.Liberalism, tourism, nudism, optimism.It is good for rheumatism.

Rambo Amadeus

Verjamem, da znova ujela se bovaIn včeraj za zmeraj se vrne z reko luči

Igor Pirkovič

A kljub vsem simpatičnim anekdotam, ki jih, kot vidite, človek v Črni gori hitro nabere zajeten šopek, v mojem življenju ta resnično ne igra bistvene vloge in to, da sem letos na Evroviziji navijal prav zanjo in sem ob njenem premiernem nastopu na tej manifestaciji sploh prvič čutil, da imam tam svojega predstavnika, nima prav nobene zveze s kakšnim mojim črnogorstvom.

Še več, to nima nobene zveze niti z vsemi tistimi branilci, ki jih je v svoji karieri na moje neizmerno veselje preigral Dejo Savičević, niti z romani Andreja Nikolaidisa in Balše Brkovića, ki vam jih ob tej priložnosti toplo priporočam. Celo z mojim črnogorskim prijateljem, igralcem Moamerjem Kasumovićem, nima to prav nobene zveze.

Ne, vse to ima zvezo zgolj in samo z njim, enim in edinim, Rambom Amadeusom, ki je v mojem življenju pač veliko večji faktor od države, ki jo je predstavljal v Bakuju.

Seveda boste zdaj rekli, da sem za Ramba navijal zato, ker sem čefur, in po svoje boste seveda imeli tudi prav. Ker če ne bi bil čefur, za umetnika, ki je nekoč pel "Neću da budem intelektualac! Ne želim oko kurca lanac!", morda sploh ne bi slišal in bi, ko bi se ta pojavil na evrovizijskem odru, le debelo gledal in si tako kot Andrej Hofer mislil, da gre za enega tistih eksotičnih smučarjev, ki se veselijo že samega sodelovanja na olimpijskem slalomu in med nastopom katerega je zato iz nekega usmiljenja polnega razloga nespodobno preklopiti na žrebanje lota.

A čefurstvo gor ali dol, pri vsem skupaj je veliko bolj usodno to, da sem Ramba pač poslušal še na tistih prozorno sivih casio kasetah. In da sem karto za njegov koncert v Festivalni dvorani zalepil na omaro v svoji sobi. In da sem v tistih najstniških letih, ko sem si zatlačil hreščeče slušalke od walkmana v ušesa in poslušajoč njegovo muziko hodil naokrog po mestu, vselej malce zrasel. In da sem se nasploh počutil težek frajer, ker sem znal tekste njegovih pesmi na pamet. In da bi vam lahko še danes, če bi me sredi noč zbudili, brez težav zdrdral: "O, gospođo madam Tisot ima li kod vas mjesta za mene? Ja sam Rambo sa Balkana, vole me žene ljepše od Brene…"

In da sem imel zaradi vsega tega v torek prvič v življenju občutek, da me na Evroviziji nekdo resnično predstavlja, da nekdo ne zastopa le moje domovine, ampak zastopa moj svet. V torek se je namreč prvič na evrovizijskem odru znašlo nekaj resnično mojega, in če bi Rambo Amadeus nastopal za Luksemburg, ne bi bil zato nič manj moj, ampak bi jaz pač z vsem srcem navijal za Luksemburg in bi bil enako razočaran, ker danes zvečer ne bom zaslišal besed: "Luksembourg, les douze points."

Konec koncev so iz sila podobnega razloga, kot sem jaz letos navijal za Ramba, številni čefurji, Slovenci, Švedi in Litovci navijali za legendarnega Engelberga Humperdincka, ki je v Azerbajdžanu uradno zastopal zgolj državljane Velike Britanije. Ta marsikomu nerazumljiv razlog pa je, da preprosto obstajajo stvari v življenju, ki so vsej svoji navidezni banalnosti navkljub veliko večje od še tako velike ljubezni do lastne države, ljubezni, ki nam veleva, da moramo na Evroviziji in podobnih nacionalnih tekmovanjih držati pesti zgolj za svojega predstavnika.

A še preden me v navalu domoljubnega besa obtožite izdajstva, naj vam zaupam, da ravno te dni rahlo zgrožen ugotavljam, da je ljubezen do države Slovenije pri meni zaskrbljujoče velika, saj sem zavoljo nje v četrtek stiskal pesti celo za avtorsko delo Igorja Pirkoviča, kar me po moji grobi oceni nedvomno uvršča med težkokategorniške domoljube.

Pa ne samo to. Tudi v prejšnjih letih, ko so bili naši nastopi ponavadi še najbolj podobni našemu sodelovanju v okupaciji Afganistana in si sodelujočim iskreno privoščil, da se živi in zdravi vrnejo domov, navijati za njih pa se ti nekako ni zdelo prav, sem vselej državljansko vzorno stisnil zobe in jim zaželel vso srečo.

In zato sem si, morate priznati, po vseh teh spodbujanjih Rebeke, Karmen, dua Platin, Anžeja in drugih naših afganistanskih glasbenikov, zaslužil, da letos brez slabe vesti lahko priznam, da sem zaželel zmago nekomu, ki je na evrovizijskem odru zapel "I enjoy bicyclism!", prvo omembe vredno misel, še od tiste Totove "L'Europa non e lontana", ki bi bila, kako ironično, danes skoraj enako ali pa še bolj aktualna, kot je bila pred dvajsetimi leti.

In po pričakovanju izpadel že v polfinalu.

P.S.: Mimogrede, ko smo že pri Rambu in starih komadih, ste opazili, kako zanimivo danes zveni njegov komad Amerika i Engleska? Se vam ne zdi, da bi lahko dvajset let kasneje ob kozmetičnih popravkih zlahka postal himna neokomunističnih protestnikov, ki pred svetovnimi borzami pojejo svoje ode socializmu?

Kataklizma kapitalizma?

* Moj heroizem je pacifizem