Vsi skupaj predstavljajo nov prodajni fenomen, filmska verzija si je že v prvem tednu prikazovanja priborila naziv tretjega najbolj obiskanega filma vseh časov, knjižna različica se več kot 130 tednov ni premaknila s seznama ameriških uspešnic, Collinsova pa je postala najbolj prodajana avtorica na Amazonu in prva, ki je prodala več kot milijon e-knjig za mladino.

V resničnostni areni

Igre lakote so postavljene v apokaliptično prihodnost severnoameriške celine, kjer zdaj kraljuje država Panem. Razdeljena je na dvanajst ubornih okrožij, kjer topla voda in električni tok predstavljajta razkošje, vlada pa jim mogočni Kapitol, razkošna futuristična prestolnica. Okrožja so se pred 75 leti uprla in odtlej morajo vsako leto sodelovati v igrah lakote: vsako okrožje pošlje po enega fanta in dekle v areno, kjer se morajo med sabo pobijati. Zadnji preživeli postane zmagovalec, okopajo ga v zlatu in sprejmejo med družbeno elito. A najboljše še pride: igre lakote so resničnostni šov in tekmovalci so ves čas snemani, svojim okrožjem v opomin in občinstvu Kapitola za zabavo. Tako lahko stavite na njihovo smrt, izberete svoje ljubljence in morda celo postanete njihovi sponzorji ter mastno plačate pripomočke, ki jim jih dostavijo v areno.

Igre lakote se izkažejo za branje, ki v nasprotju s Somrak sago ne žali inteligence in lahko preseneti tudi zahtevnejšega bralca. Fantazijski svet je v veliki meri zgrajen kot referenca na Rim, na gladiatorje, "panem et circenses", tudi junaki imajo rimska imena (vendar samo tisti s Kapitola) in poznajo navade, kot je bruhanje po jedi. Po drugi strani gre za kritiko in parodijo televizijske "celebrity kulture", resničnostih šovov in "infotainmenta". Ravno televizija je glavni ideološki aparat Panema, takoj za njo pa poneumljajoče razkošje. Vladajoča kasta, ki bi ji v slogu globalnih protestov lahko rekli 1 odstotek, ni sestavljena iz demonskih zlobnežev, temveč obupno narcističnih, plehkih in vase zagledanih dam in gospodov. Preostalih 99 odstotkov nadzorujejo s fizično silo, a tudi vcepljanjem darvinistične ideologije, ki jo mladi gladiatorji dokazujejo v areni: solidarnost med njimi je prepovedana, v igri sta samo individualizem in neusmiljeni boj slehernega posameznika, da se dvigne nad druge, zmaga in prileze na vrh družbene lestvice.

V prvem delu trilogije Arena smrti spoznamo glavna junaka, Katniss in Peeto, ki se borita v areni, a kljub smrtonosnemu tveganju prekršita pravila igre, obudita načelo solidarnosti in s takšno manifestacijo neposlušnosti zanetita iskro vsedržavnega upora, ki skoraj sesuje sistem.

Romantika in sekira

V nadaljevanju trilogije, knjigah Upor in Kruto maščevanje, sledi zgodba o razvoju upora in končni revoluciji, ki jo izpeljejo podrejena okrožja. Collinsova se spretno izogne idealizaciji boja dobrih proti zlim in pokaže, kako se v samem središču upora proti totalitarnemu sistemu porajajo skoraj identični vzorci oblasti. Katniss postane simbol revolucije, televizijska zvezda zmagovitega uporniškega gibanja, s katero uporniki znova manipulirajo ljudstvo, postavljajo rigidna pravila in uporabljajo identične aparate kontrole kot prejšnji sistem. Politika se pokaže kot polje osebnih interesov, vojna pa brezsmiselno klanje, v katerem kmalu pozabimo, za kaj se borimo. Vzporednice z aktualnim dogajanjem na globalni politični ravni so več kot očitne in avtorici moramo priznati, da jih uporablja z jasnim namenom, da v mladem bralcu sproži premislek o stanju stvari v svetu.

Seveda ostane vprašanje, kako lahko Igre lakote postanejo množični prodajni hit v tem istem sistemu, ki naj bi ga kritizirale? Ponuja se kar nekaj odgovorov. Najprej ta, da je Collinsova pristala na eksploatacijo svoje zgodbe, katere kritični naboj se je izgubil tam nekje med laki, senčili in drugimi produkti, ki si zdaj lastijo ime Igre lakote. Naslednji vzrok je morda v filmu, ki je dodatno omilil že tako redke prikaze surovosti, trpljenja in neugodja, hudobni Kapitol pa prikazal kot futuristični Disneyland, mesto zabave, kamor bi lahko odšli na počitnice. Poleg tega imamo v svetu Iger lakote še močne eskapistične elemente, ki izhajajo iz romantične ljubezenske zgodbe. Katniss in Peeta sta na prvi pogled protipol tradicionalnega heteroseksualnega para: ona živi od lova, obvlada orožje in že od svojega enajstega leta skrbi za družino, Peeta pa je nežen fantič, ki dekorira slaščice v družinski pekarni. Če je Katniss neodvisna Amazonka, ki se ne sprijazni s statusom quo, je Peeta utelešenje pasivnosti, negibnosti in si ne želi nič drugega kot srečnega zedinjenja z objektom svoje očaranosti. Kljub očitni zamenjavi moško-ženskih vlog je občinstvu ponujen konservativen ljubezenski vzorec, skoraj identičen tistemu v Somrak sagi; učinek ljubezenske zgodbe pa je predvsem ta, da nevtralizira potencial družbenega prevratništva.

Mnogi so se ob Igrah lakote spomnili na deset let starejšo kultno japonsko fantazijsko knjigo, predelano še v mango in film, Battle Royale. Ta je temeljil na skoraj identični ideji - totalitarna družba kot element družbenega nadzora organizira igre, v katerih naj se mladi pobijejo do smrti. Toda v Battle Royale ni romantičnih ali sentimentalnih prizorov, otroci so popolnoma histerični, napol nori od strahu, krvi in izmaličenih obrazov, nasilje je hladnokrvno in eksplicitno prikazano. Fantazijski svetovi Battle royale in tudi drugih antiutopij, kot sta Krasni novi svet Aldousa Huxleya ali Orwellova 1984, so srhljivi, neugodni, ponižujoči, spodbujajo tesnobo, ne pa hrepenenja. V nasprotju z njimi Igre lakote niso (samo) antiutopija, temveč delujejo kot družbeno pomirjevalo ali fantazija idealizirane ljubezni, pred katero ni odporna nobena najstnica.