To še ne pomeni, da se v Cerkno zgrinjajo zvedave množice, toda v petek zvečer se je na polnem prizorišču - pod šotorom na Starem placu in v prostorih, kjer prodajajo plošče in ponujajo okrepčila - zbralo približno 400 poslušalcev. Le malo manj v soboto. Tudi četrtek jo je dobro odnesel.

Veliki mali festival

Jazz Cerkno je velik mali festival; velik zaradi izbornega programa, organizacijske smelosti, mali, ker to dejansko je ob sorazmerno nizkem proračunu, po obsegu programa, ki ne pretirava s poldnevnimi maratoni in totalno muzično intoksikacijo. Svoje naredijo simpatično prizorišče z iznajdljivo izrabo prostora in druge kapacitete kraja, navsezadnje čudovita okoliška narava. Cerkno je domislilo "grass-roots" festivalsko formulo, ki kombinira lokalne izkušnje s tujimi zgledi in organizacijskimi standardi.

Ključno je, da si je v 17 letih festival pridobil izjemno zaupanje obiskovalcev. Zaupajo mu, četudi na njem ne mrgoli nevemkakšnih zvenečih imen, vsaj takih ne, ki jih v svetu jazza, improvizirane godbe in drugih sorodnih glasb redno omenjajo in kažejo na naslovnicah revij ali spletnih portalov. Pozna jih, pa ne vseh, kvečjemu ožji poslušalski krog. Kaj več si glasbeni festival ne more želeti. A to še ne pomeni, da je njegovo občinstvo, vključno s trdnim poslušalskim jedrom, nekritično in da širokogrudno sprejme vse ponujeno. Za oblikovanje pozornega občinstva je bilo vloženega ogromno truda, nepretrganega dela, trkanj na vrata domačih in tujih ustanov, ki se pečajo s kulturo in novo muziko.

Ni odveč omemba, da so letos na festival prišli številni gosti iz tujine, novinarji, predstavniki drugih festivalov in založb, navsezadnje tudi predstavniki evropskih držav, ki so prek svojih kulturnih centrov v Sloveniji podprle gostovanja svojih glasbenikov, četudi so ti - takšen je značaj glasbene scene - muzicirali v mednarodnih zasedbah. Zares, ni bilo zasedbe na odru, ki bi ji lahko pripisali "nacionalen" predznak.

Transgeneracijska glasbena govorica

Glasbena govorica novega jazza in improvizirane godbe je mednarodna in transgeneracijska, vsebuje elemente univerzalnosti, obenem pa je še vedno ogromno "dialektov" in idiosinkratičnih izrazov. Zato ta scena ostaja vitalna, išče, tipa v različne smeri in zato tudi prihaja do vznemirljivih glasbenih konvergenc. Ker je varno odmaknjena od trendov in veliko bolj okostenelih konvencij na drugih glasbenih področjih, laže sproti oblikuje in utrjuje lastne glasbene standarde, presojevalno strogost med samimi akterji, a tudi osupljivo odprtost.

Ni boljšega zgleda, kot je bil špansko-angleški trio pianista Agustija Fernándeza, kontrabasista Barryja Guya in tolkalca Ramóna Lópeza, v katerem imenitni angleški veteran in virtuoz kontrabasa Guy s svojo improvizacijsko in kompozicijsko žilico spelje mehkobni pianizem Fernándeza v povsem druge sfere, in narobe, impulzivni López basista fantastičnih amplitud in zvenskega razkošja tonsko prizemlji in omeji na spremljevalno vlogo. Kombinacija lirike in fantazijske drznosti je bila polna in glasbeno očarljiva.

Lepo presenečenje je bila razigrana mednarodna zasedba nemškega bobnarja Christiana Lillingersa Grunda, ki je gradila in sproti razgrajevala zven večje jazzovske postave, ga razpustila v sunkovite improvizacijske valove in spet skanalizirala v predvidljivo bopovsko valovanje.

Prikaz intenzivne študije poslušanja/muziciranja je uprizoril kvartet, v katerem so moči združili kontrabasist Tomaž Grom, harmonikar Jonas Kocher, "računalniški operater" Tao G. Vrhovec Sambolec in saksofonist Michel Doneda. Kvartet, ki je ravnokar izdal prvenec Udarnik, je študiozna skupina, kjer je glasbenikovo/zvočiteljevo delo reducirana gesta izvabljanja zvoka in obenem vnanji vidik poslušanja in tkanja počasnega, tihega zvočnega toka nians, ponavljanj in mutacij iste geste, ki v drugi kombinaciji zadobi povsem nov smisel. Skandinavski kvintet Atomic je v dvanajstih letih do popolnosti izpilil skupinski zven "free-bopovskega" benda, ki je poln, barvit, niansiran, a žal vedno bolj akademsko hermetičen, če ga primerjamo z začetki skupine. Stari znanci v skupini so odlični glasbeniki, solisti in skupinski igralci, ki svojo imaginacijo podrejajo kolektivu. Nekaj komadov z dodatkom vred je prikazalo vse radosti jazziranja in omejene možnosti, ki jih prinaša povratek k zvenu bopovskih ansamblov in obenem meje, ob katere zadene precej močna struja v sodobnem jazzu, tako v Evropi kot v ZDA.

Med slišanim omenimo še simpatično solo kitarsko predstavo, ki jo je odigral nemški kitarist Uwe Kropinski, za mnoge pravo "odkritje" zaradi izrazitega naklona k všečnemu vodenju melodije, čistega tona s kančkom virtuozenja in širokim referenčnim kitarskim zaledjem. (Kropinskega smo sicer prvič videli v Ljubljani že sredi 80. let.) V register fine melodične godbe so sodile tudi spretno sestavljene fluidne skladbe Josepha Tawadrosa na arabski lutnji in harmonikarja Jean-Louisa Matinierja.

Med tradicionalnimi delavnicami na festivalu je veselo zadonel opoldanski koncert učencev, ki so pod mentorstvom Blaža Celarca in Boštjana Gombača z nabranimi odpadki (plastenkami, cevmi, lonci, pokrovkami) vsem zaigrali koncert "iz smeti v vaša ušesa" in samo nakazali široke poti, kamor bi se lahko usmerilo domišljije polno glasbeno poučevanje za mlade pri nas.

Za konec izdajmo eno pikro, čisto upičeno podrobnost. Še pred dvema mesecema je zaradi težavnih in počasnih dogovorov o sodelovanju med občino Cerkno in vodstvom festivala kazalo tudi na to, da se bo 17. festival Jazz Cerkno odvijal - v ljubljanskem Kinu Šiška. Brez komentarja.