Je članica Britanskega nutricionističnega združenja. Od leta 2003 živi v Zagrebu, kjer vodi prehransko dietetsko posvetovalnico Nutrimen in si s predavanji ter objavljanjem v medijih prizadeva za ozaveščanje o vplivu prehrane na zdravje. Svoje raziskave je strnila v knjige, v katerih je bralcem na preprost, zabaven, poučen in hkrati znanstveno utemeljen način prikazala, kako preprosto in sprejemljivo prispevati k boljšemu zdravju in življenjskemu zadovoljstvu. Med naslovi Prehrana 21. stoletja, Prehrana 21. stoletja za ženske in Prehrana 21. stoletja za moške sta slednja izšla tudi v slovenskem prevodu.

Zakaj moramo biti danes mnogo bolj previdni pri izbiri hrane, kot je bilo to treba pred 50 leti?

Zelo pogosto se srečujem s tem vprašanjem in zdi se mi, da je vse več ljudi pozornih pri izbiri živil. Razlika med hrano, ki smo jo jedli v prejšnjem stoletju, in hrano, ki jo jemo danes, je velika, pri čemer so se spremenile tudi karakteristike hrane. Na primer jajce kokoši, ki se je pred petdesetimi leti zvečine pasla zunaj in jedla travo, je vsebovalo do štirikrat več omega 3 esencialnih kislin, v primerjavi z jajci kokoši, ki so danes na žalost zvečine v zaprtih prostorih, stisnjene druga ob drugi, kar jih zanesljivo ne dela srečne. Tudi mleko živali, hranjene s travo, bo v primerjavi z živaljo, hranjeno z žitaricami, vsebovalo 500 odstotkov več CLA - konjugirane linolinske kisline, ki je, prodajana v pripravku, eno najpomembnejših sredstev za hujšanje. Pri tem pa se sprašujemo, kako to, da narodi postajajo vse bolj debeli, hkrati pa vsi želijo imeti socialno sprejemljivo telo!

Industrija hrane je od petdesetih let prejšnjega stoletja do danes proizvedla več kot 3500 različnih kemikalij, ki se vsakodnevno dodajajo hrani. Na leto se proizvede približno 200.000 ton kemičnih aditivov, ki s hrano končajo v nas. Ocenjuje se, da vsakdo od nas na leto poje v povprečju okoli 3 kilograme aditivov. Kar pomeni, da pogosto uživanje hrane, bogate s temi kemikalijami, lahko dolgoročno še kako ogrozi naše zdravstveno stanje. Zato sem svojo serijo knjig naslovila Prehrana 21. stoletja, saj moramo zdaj bolj kot kadar koli prej znati modro izbirati in kombinirati hrano, pri tem pa ne zanemarimo naših tradicionalnih živil, ki počasi izginjajo z jedilnikov.

V knjigah poudarjate, da je prehrano treba prilagoditi različnim življenjskim obdobjem in da se pravilna prehrana za žensko razlikuje od pravilne prehrane za moškega.

Moje knjige ne dajejo instantnih rezultatov ali lažnih upanj. To so priročniki za življenjski slog, ki spremljajo različna življenjska obdobja, v katerih se pojavljajo različna stanja in obolenja, hrano v njih pa vidim kot užitek in zdravilo hkrati. Zaradi tega v knjigah sledim telesu od obdobja najstništva do "zlatih let" in prav z uporabo najpreprostejšega in najdostopnejšega sredstva - hrane poskušam preprečiti različna stanja in obolenja ter pojasniti, kako hrana lahko pomaga, ko se je bolezen že zgodila.

Moško in žensko telo se razlikujeta. Medtem ko bo ženska šla skozi stanja, kot so nosečnost, predmenopavza, menopavza, ter bo bolj nagnjena k osteoporozi in depresiji, bodo med moškimi le redki občutili simptome moške menopavze, vendar bodo bolj nagnjeni k protinu (vnetja sklepov, ki ga povzroča velika vsebnost sečne kisline v krvi, ki v sklepih odlaga kristale, op.p.), parkinsonovi bolezni, aknam, prhljaju. Prav tako bodo moški imeli večjo potrebo po beljakovinah, ker imajo večjo mišično maso kot ženske, pri čemer bo tudi vnos beljakovin odvisen od tega, ali je moški telesno neaktiven, zmerno aktiven ali profesionalni športnik. To je le nekaj razlogov, zaradi katerih so prehrambne potrebe ženskega in moškega življenjskega ciklusa različne. Če se vrnem k protinu, ki ga imenujem bolezen sodobnega časa; je bolj značilen za moške kot za ženske in zahteva eliminacijo uživanja živil, bogatih s purinom (kemična snov, ki spodbuja nastajanje sečne kisline), kot so morski sadeži (predvsem Jakobove pokrovače), beluši, rdeče meso, špinača, alkohol... Ženske so trikrat bolj nagnjene k depresiji kot moški in kadar se pojavijo tipične spremembe razpoloženja - potrtost, izguba zanimanja in zadovoljstva, poslabšanje spanja in zbranosti - bodo potrebovale hrano, ki jo imenujem "naravni prozak". To je hrana, bogata s triptofanom (esencialno aminokislino), ki je prekursor serotonina, hormona sreče in zadovoljstva: perutnina, oslič, tunina, Jakobove pokrovače, beluši, rjavi riž, brokoli, banane... To so razlogi, da je knjigi o prehrani za ženske sledila knjiga o prehrani za moške. Moja nova knjiga Moja mediteranska dieta je moja prva kuharska knjiga; kmalu bo izšla na Hrvaškem in upam, da tudi v Sloveniji. Vsebuje zdrave mediteranske recepte z nizkim glikemičnim indeksom (GI) in nizko glikemično obremenitvijo (GO), ki pa imajo visok indeks sitosti in so primerni za oba spola ne glede na starost.

Vse pogostejša prehranska motnja sodobnega življenja je presnovni sindrom ali sindrom X. Kako ga prepoznati, zdraviti oziroma se pred njim zavarovati?

Ta sindrom se omenja že dvajset let in zdi se, da se širi kot virus prehlada. Po statističnih podatkih je v Ameriki približno 40 milijonov prebivalcev, ki trpijo za tem sindromom, pri tem pa nič koliko tistih, ki ne vedo, da ga imajo! Glede na ta dejstva ima sindrom X veliko ljudi, a o njem se še vedno malo ve in piše. Presnovni sindrom ni bolezen, temveč stanje, ki vključuje skupino dejavnikov tveganja. Po Svetovni zdravstveni organizaciji so za diagnozo presnovnega sindroma potrebni trije dejavniki tveganja izmed naštetih:

- krvni tlak: 130/85 mm Hg ali višji,

- obseg trebuha: večji od 88 centimetrov za ženske in večji od 101 centimetrov za moške,

- nižji serumski dobri holesterol HDL: nižji od 50 mg/dl ali od 1,04 mmol/l,

- povišani serumski trigliceridi: nad 1,7 mmol/l,

- vsebnost sladkorja v krvi na tešče: 6,1 mmol/l.

Kaj storiti, če ste prepoznali znake tega sindroma, če vam je že diagnosticiran ali menite, da ste zaradi stresnega načina življenja le korak do njega? Seveda je to razlog za skrb; mnogi ta sindrom imenujejo smrtonosen, ker vodi v bolezni, kot so diabetes tipa 2, srčni infarkt in možganska kap. S spremembo življenjskih navad, pravilnim izborom živil in odločitvijo, da postanemo telesno aktivni, sindrom X lahko preprečimo. Pri tem je dobra novica tudi, da je to stanje reverzibilno, da se s spremembo življenjskih navad organizem lahko vrne v stanje zdravja in vitalnosti.

V predgovoru k slovenski izdaji zadnje knjige ste zapisali, da je slovenski prevod Prehrane 21. stoletja za ženske našel pot do mnogih Slovenk, ki so vam zaupale, da je knjiga njihov vodnik v novem, bolj zdravem življenju. Menite, da lahko moška različica knjige doseže podoben odziv?

Zelo me veseli, da je knjiga o prehrani za ženske doživela uspeh in da ji sledi toliko žensk. V zadnjem času številne ženske izvajajo razstrupljevalni program, s katerim sem zaključila knjigo, in me sprašujejo, kakšno hrano naj jedo zdaj. Občutek imam, da jim manjkajo recepti - te bodo zdaj našle v kuharski knjigi, ki sem jo napisala. Upam, da bo tudi knjiga o prehrani za moške doživela podobne odzive, saj sta obe napisani na osnovi uporabnega nutricionizma, kar pomeni, da lahko bralci napisano takoj preverijo na sebi. To, kar moško različico knjige dela posebno, je tudi dejstvo, da je priročnike za moške redko najti na svetovnem trgu in da mi je bil poseben izziv slediti moškemu telesu. Prihajajoči meseci pa bodo pokazali, ali bo moška različica dosegla podoben odziv kot ženska.