Največ dobre volje so v razpoloženje vnesli nekateri avtorji, ki sem jih pred festivalom kategorično odpisal, a jim je uspel veliki povratek, na primer francoskemu auteur maudit, torej "prekletem avtorju" Leosu Caraxu, ki je s filmoma Ljubimca s Pont neufa (1991) in Pola X (1999) tako zavozil kariero, da mu praktično dvajset let nihče ni dal denarja za snemanje. Čeprav Caraxove Svete limuzine skoraj ni mogoče kategorizirati in še težje obrazložiti, pa ta njegov film prinaša svežino in igrivo dvoumnost, predvsem pa marsikatero pomenljivo poanto o sodobnem svetu, katerega del več kot očitno ni (več) osrednji junak Oscar (igra ga režiserjev dolgoletni alter ego Denis Lavant), človek, ki neprestano spreminja identitete, nekakšen avatar pozameznikom, katerih usode in prigode uprizarja ali reinterpretira v seriji insceniranih in nemalokrat bizarnih javnih atrakcij. Oscar ima tega dne devet "sestankov", mu zjutraj sporoči njegova asistentka in voznica bele luksuzne limuzine, s katero ga prevaža po pariških ulicah. Do polnoči istega dne bo izvršil vse, srečal pa bo tudi osebo (Kylie Minogue) - nekdanjo ljubimko? - ki ga spomni na to, da je bil nekoč tudi sam realno bitje.

Drugo prijetno presenečenje prinaša ameriški triler Ubijmo jih nežno, ki po napovednikih sodeč ni obetal veliko. Novozelandski režiser Andrew Dominik je z njim posnel svoj drugi ameriški film in drugega z Bradom Pittom, tokrat v vlogi Cogana, plačanca za male mafijce, ki mora "počistiti" za skupino nesposobnih kriminalcev, roparjev ilegalne igralnice. Docela žanrski scenarij temelji na romanu Georga V. Higginsa, redko ekraniziranega mojstra kriminalistične literature, toda film je prepojen z iskrivimi realističnimi dialogi in aktualno ekonomsko refleksijo, kar ga povzdigne nad splošne žanrske okvire. Zgodba je prestavljena v leto 2008 (roman datira v leto 1974), ko je ob začetku finančne krize pot proti Beli hiši začel Barack Obama, poln obljub o enotni naciji, Ameriki kot "skupnosti" in ekonomski prosperiteti, do katerih Cogan goji skrajno nihilističen odnos. Posebni so tudi odnosi med kriminalnimi združbami, ki niso nujno vprašanje časti ali prijateljskih razmerij, temveč predvsem ekonomije, kar evocira Boormanovo Čistino (1967), posneto po romanu Higginsovega somišljenika in sodobnika Ricarda Starka, kjer je Lee Marvin ugotovil, da z barabami ni več mogoče komunicirati iz oči v oči, saj kriminalno podzemlje po novem vodijo korporacije. Dominik ne zavzame ravno identičnega stališča, čeprav naročniki iz podzemlja razmišljajo in operirajo v duhu ekonomske krize, čemur se Brad Pitt upre podobno kot Lee Marvin; ponujeni znižani honorar za umor po glavi zaničljivo zavrne, ob čemer okrca Strica Sama, češ Amerika ni več država, temveč samo še posel.

Po šestdesetih letih od nastanka je filmsko adaptacijo doživel tudi ključni roman beatnške generacije, Na cesti Jacka Kerouaca. Geneza nastanka filma je tako dolga in komplicirana, da bi o njej lahko napisali samostojno knjigo, no, po večkrat abortiranih predprodukcijah in mnogih špekulacijah glede imena režiserja (Truffaut, Godard, Van Sant itd.) je Francis Ford Coppola, dolgoletni lastnik pravic za film, projekt predal Francozom in brazilskemu režiserju Walterju Sallesu. Kot kaže, so ga omehčali Sallesovi Motoristovi dnevniki (2004), road movie o potovanju Cheja Guevare po Južni Ameriki. Na cesti izgleda podobno, gre za lepo zdizajniran in okusno posnet film ceste, ki pa mu spodleti na elementarni ravni: ne uspe mu ujeti ne duha časa ne zgodovinskega konteksta, obdobja po drugi svetovni vojni, iskanja identitete, želje po osvobajanju in iniciacijskih avanturah generacije. Dejstvo, da je Salles želel "ostati karseda zvest predlogi", je največji problem filma, saj za razliko od romana mimo gledalca ne odbrzi v enem zamahu, temveč čas izgublja na detajlih in stranskih osebah, kot da bi želel osmisliti beatniško generacijo in ne razmerja med Deanom Moriartyjem in Salom Paradisom. Kar je škoda, sploh ker film ne bo zmogel nagovoriti mlajših generacij, ki so praviloma ciljna publika.