O tem, kako zelo pomembno je, da se naučimo razumeti in govoriti pasji jezik, smo se pogovarjali z Alenko Spazzapan, lastnico podjetja CityDog, ki se ukvarja s šolanjem, vedenjskim svetovanjem in sprehajanjem psov ter njihovo oskrbo na domu. Predana lastnica angleške bulterierke Ruby in mešanca Oriona, ki so ji mediji že pred leti nadeli ime šepetalka psom, se odlično spozna na psihologijo pasjega vedenja in ima bogate izkušnje v delu z različnimi pasmami psov in pasjimi karakterji, po novem pa pasjeljubce razveseljuje tudi z brezplačnimi vedenjskimi svetovanji za pse.

V šali radi poudarite, da so vsi psi psi, a na ta svet prihajajo v različnih oblekicah in velikostih. Lahko prosim podrobneje pojasnite svojo tezo?

Maltežan je ravno tako pes kot rotvajler, oba sta psa, torej moramo z obema ravnati kot s psoma. Glede na svoje izkušnje na terenu pogosto naletim na to, da imajo ponekod doma dve popolnoma različni pasmi psov. Z bernardincem, ki je velik pes, ravnajo kot s psom, zato jih ta uboga na prvo besedo. Težave pa imajo na primer s pudljem - ta pes je majhen, odnos do njega je bil zaradi tega vedno drugačen. Naša percepcija je žal pogosto zgrešena, zato stremim k temu, da bi ljudje bolj začeli razumevati svoje pse, predvsem kot bitja, od katerih se lahko neskončno veliko naučimo, če smo jim le pripravljeni prisluhniti in se nekoliko spustiti z višin človeškega ega. Ne govorim o disciplini in izvajanju vaj poslušnosti, ampak o kvalitetnem sobivanju psa in človeka.

Še pred leti smo govorili o dresuri psov, danes rajši govorimo o šolanju psov, natančneje šolanju vodnikov. Ljudje se še premalo zavedajo, da se šolajo pravzaprav oni. V pasjih šolah bi jih morali naučiti, kako naj ravnajo s svojim psom, podamo razne vaje in naloge, ki jih je treba delati tudi doma. Pasja šola namreč ni namenjena le učenju vaj poslušnosti, ampak tudi socializaciji psa v okolju, v katerem živi, in seveda izobraževanju vodnikov oziroma družine, v kateri bo pes živel.

Številni vodniki svojega psa še vedno obravnavajo kot v srednjem veku. Kakšno je vaše mnenje glede klasičnih oziroma zastarelih metod "discipline"?

Pes je bitje in ne objekt, ki ga je treba ukrotiti in si ga z nasiljem podrediti. Disciplina oziroma šolanje psa je seveda še kako pomembno, a ne v klasičnem smislu. Ljudje bi se morali zavedati, da psi ne znajo z nami tako komunicirati, in od njih pričakujejo, da bodo razumeli človeški jezik. Skrivnost vsakega dobrega odnosa je komunikacija in to pravilo velja tudi za človeško-pasjo navezo. Kako boste psa česar koli naučili, če pa z njim pravzaprav ne znate komunicirati? Še vedno obstajajo klasične oziroma prisilne metode vzgoje psa, a sama nisem njihova privrženka in se jih ne poslužujem. Moje poslanstvo je, da vodnikom pojasnim, kako psi funkcionirajo in razmišljajo. Ko ljudje dojamejo, kako lepo je, ko vemo, kdaj je naš pes zmeden, prestrašen, se dolgočasi ali je v stresu, potem jim to zelo pomaga pri njihovem odnosu s pasjim prijateljem. Vse, kar morajo za to storiti, je, da se naučijo nekaj preproste pasje govorice.

Menda vas zaskrbljeni vodniki pogosto pokličejo in se pritožujejo, da se njihov pes "grdo" obnaša. Pa se res?

Pri psih ne moremo govoriti o dobrem ali slabem vedenju. Pes tega ne razume, zanj dobro ali slabo vedenje ne obstaja, saj pasje razmišljanje ne deluje tako. Zanj so vsa vedenja enaka - ni slabih ali dobrih, so le vedenja. Seveda pa lahko psa naučimo, katero vedenje ima kakšno posledico. Hitro ga lahko naučimo, da imajo dobra vedenja zanj dobro posledico, slaba pa slabo posledico.

Pri svojem delu se zelo dobro zavedam, da psi različnim ljudem pomenijo različno. Nekaterim pomenijo najboljšega prijatelja, drugim spremljevalca, sorodno dušo ali družinskega člana, vse to poskušam pri svojem delu upoštevati. Veliko disciplinskih in vedenjskih problemov izvira ravno iz teh odnosov - ljudje so s svojim psom tako zelo čustveno vpleteni, da gredo stvari enostavno predaleč. Če imamo doma psa, katerega osebnost je nekoliko bolj krotka ali podredljiva, običajno ni težav. Te se začnejo, če imamo psa, ki ima močnejši karakter in je bolj samozavesten. Velikokrat se začnejo šele s spolno zrelostjo tega osebka pojavljati vedenjske težave, pes začne uveljavljati svojo voljo, lahko so ogrožena celo človeška življenja in življenje s takim psom postane ena sama muka.

Zagotovo poznate primere, ko so ljudje ujetniki lastnih domov in pri katerih pride celo tako daleč, da pes nikogar več ne spusti v stanovanje...

Seveda jih poznam, veliko je primerov, kjer so stvari ušle iz rok in šle predaleč. Nič ni narobe, če imamo svojega psa neskončno radi, narobe je samo to, da ga ne obravnavamo kot psa, kar pa nikakor ne pomeni v slabšalnem pomenu besede. Psa moramo obravnavati kot psa - kot bitje.

Pes je drugačen kot človek, zato z njim ne moremo ravnati kot s človekom. Ne smemo pričakovati, da se bo v določeni situaciji obnašal v skladu z našimi, torej človeškimi pričakovanji. Vedno znova me presenetijo ljudje, ki pravijo, da so razočarani, kadar njihov pes na primer laja na tujce. Vprašam jih, ali so morda svojega psa naučili, da se kako drugače obnaša v tej situaciji. "Nisem ga naučil, pa saj bi on to vendar moral vedeti," je njihov odgovor, ki se mi zdi srhljiv. Nesmiselno je, da nekateri pričakujejo, da bo pes razumel, kaj od njega pričakujemo. Ti ljudje svojega psa kot bitja niti malo ne razumejo. Prav tako je žalostno, da se ljudje velikokrat s psi ukvarjajo le in šele takrat, ko so ti "poredni", ko delajo stvari, ki jim niso všeč (ne ubogajo, grizejo stvari, kopljejo luknje na vrtu...). Prav je, da psa kot inteligentno bitje usmerjamo v tisto, kar naj počne. Vsak pes za svoj zdrav in stabilen razvoj ter obstoj potrebuje zadostno fizično in mentalno aktivnost, ki pa se seveda razlikuje od pasme do pasme in tudi od posameznega osebka znotraj pasme. Treba se je prilagoditi osebnosti psa. Na srečo so psi tako pametni, da se večinoma zelo dobro prilagodijo človeku. Naučijo se brati našo telesno govorico, obrazno mimiko, naše razpoloženje, zaznavajo našo energijo in čustva ter tako sobivajo s svojimi vodniki, kar je sicer žalostno in vse prej kot pot do kvalitetnega odnosa med njimi.

Vam laska, da so vam mediji, ki so vas odkrili, nadeli ime šepetalka psom?

Rajši bi videla, da bi me poimenovali šepetalka ljudem. (smeh) Gre namreč za komunikacijski prepad, ki ga imajo nekateri do psov. Psi za načine sporazumevanja uporabljajo telesno govorico, obrazno mimiko in tudi glasovno govorico. Tudi z nami poskušajo tako komunicirati, saj ne znajo drugače. Z ljudmi torej komunicirajo po pasje. Ljudje kot višje razvita bitja pa pričakujejo, da bo pes razumel njihov govor, hkrati pa mi ne razumemo pasje govorice. Naučiti se pasje govorice ni težko, če smo le nekoliko pripravljeni pobrskati po literaturi, spletu in opazovati naše in druge pse. Ko enkrat obvladamo ta jezik, se nam odpre čisto nov svet.

Psi se lahko naučijo človeškega jezika oziroma posameznih besed, ker telesno vedenje povežejo z določeno besedo, kar pa ne pomeni, da so sposobni razumeti cele stavke, čeprav me veliko ljudi, ki pridejo k meni na posvet ali na šolanje, skuša prepričati o tem - pravijo, da njihov pes pa res vse razume, samo noče!

Če hočemo psa kar koli naučiti, je treba minimalizirati človeški govor. Če vodnik tega ni sposoben razumeti, naj gre denimo na Dansko in poskuša kljub temu, da ne pozna njihovega jezika, komunicirati z Danci…

Podobno se namreč pes počuti, kadar se z njim pogovarjamo. V procesu šolanja je treba izključiti nepotrebno človeško govorjenje, ki psa obremenjuje. Uporabljajmo kratka, jasna besedna povelja, ki smo jih psa predhodno naučili. Seveda je lepo in vsi se pogovarjamo s svojimi psi, vendar pri procesu komunikacije rajši uporabljajmo jasne kratke besede.

Zaradi izredno velikega povpraševanja po vedenjskem svetovanju za pse ste letos začeli brezplačna infosrečanja. Katere težave so tiste, ki najbolj pestijo vodnike pasjih kosmatincev?

Med najpogostejšimi disciplinskimi težavami, ki bi jih lahko izpostavila, so neposlušnost oziroma ignoranca psa do vodnika, agresivno vedenje do vodnika ali drugih psov, vlečenje na vrvici. Pri vedenjskih težavah pa v zadnjem času opažam porast ločitvene tesnobe in raznih fobij oziroma strahov pri psih. Še vedno me preseneča, ker ljudje od mene prevečkrat pričakujejo čarobno tableto ali palico, s katero bom prišla in v trenutku rešila vse težave. Tega ni. Vsem zato povem, da skrivnost ni v kupovanju novih, boljših pasjih priboljškov ali novih korekcijskih pripomočkov, s katerimi bi spremenili obnašanje psa. Vse, kar je treba storiti, je, da spremenimo odnos do svojega psa. To je nekaterim vodnikom odveč, saj je za to treba spremeniti sebe in to je delo. Treba je delati pri sebi oziroma človeku. Človek si mora priznati, da je z njegovim psom pravzaprav vse v redu in da je težava v njem, kar pa je v večini primerov zelo težko. Zaradi čustvene vpletenosti človeškega ega ali dela, ki ga je treba v to vložiti, ljudje pogosto niso pripravljeni storiti ničesar. Pričakujejo, da bo prišel nekdo in bo nekaj storil namesto njih. Ko jim poveš, da to tako ne gre, so pogosto užaljeni ali prizadeti. Dogaja se, da nekateri pogovor končajo že po telefonu, nekateri vodniki psov pa na primer kljub napredku obupajo že po treh urah terenskega dela z mano in svojim psom.

Tandem pes-človek mora temeljiti na zaupanju, spoštovanju, ljubečem odnosu in vodstvu. Šele ko smo vse to sposobni vplesti v odnos s svojim psom, se razsežnosti našega sobivanja bistveno spremenijo. Pomembno je, da nam naš pes lahko zaupa, kar pomeni, da nanj ne vpijemo takrat, ko se domov vrnemo slabe volje in utrujeni. Pes mora vedeti, kaj lahko pričakuje od nas in kako bomo reagirali v določeni situaciji, zato moramo biti vodniki stabilne osebnosti.