Povezuje jih skupna kultura, zlasti jezik in glasba, ki se izrisuje na precepu afriških, karibskih in evropskih izročil. Najvidnejši ples in ritem garifunske glasbe je punta, sicer pa poznajo še mnoge druge stile igranja, plesanja in petja, denimo parando, zmes afriških ritmov in latinske kitare.

Že kot mladostnik je Martinez bobnal pri najbolj svetih obredih garifunske šamanske religije, danes pa nadaljuje korake pokojnega Andyja Palacia, belizejskega kitarista, ki je zvok Garifun ponesel v svet. Martinezov aktualni album Laru Beya (Na plaži) je izšel lani pri neodvisni belizejski založbi Stonetree Records. Pri njem je sodeloval s senegalskim glasbenikom Youssoujem N'Dourjem.

Legenda pravi, da sta se španski ladji, natovorjeni s sužnji iz Afrike, potopili v bližini karibskega otoka Sveti Vincent ali Yurumei, kot mu pravite v jeziku garifuna. Afričani z ladij so se pomešali z avtohtonimi otočani in izoblikovali svojstveno ljudstvo in kulturo. Kasnejši spopadi s kolonialisti, Francozi in Britanci so vašo skupnost prisilili k umiku v Srednjo Ameriko. Lahko poveste malo več o tej migraciji?

Britanci so nas porazili in pregnali z otoka. Pred 215 leti smo tako pristali na otoku Roatan v Honduraškem zalivu. Tamkajšnja Punta Gorda je naša prva postyurumei skupnost. Potem smo potovali vzdolž atlantskih obal in rek ter ustvarili številne skupnosti. V Hondurasu jih danes beležimo šestinštirideset. Politične napetosti so del Garifun napotile v Nikaragvo, Belize in Gvatemalo, nekateri pa živijo v ZDA, v New Yorku in Los Angelesu.

Vztrajamo, ker imamo staro kulturo, matriarhalno religijo, lasten jezik in hrano. Naša afriška dediščina je večinoma nigerijska in je pomešana z dediščino avtohtonih prebivalcev Karibskih otokov Aravaki.

Omenili ste matriarhalno religijo. Ritem vaše glasbe je povezan s prastaro dediščino teh religij, obenem pa ste Garifuna katoliki. Kako se ti izročili srečujeta znotraj vašega sveta?

Sprva katolištva nismo poznali, negovali smo starejša izročila. Verjamemo, da je naš najstarejši prednik Bog dober in da nas varuje, kot duhovi naših babic in dedkov. Ti so kot angeli. Naš buyei ali šaman se poveže z duhovi za dobro skupnosti, če kdo zboli, ugotovi, kje je problem. Včasih med matriarhalnimi religijami in krščanstvom pride do konflikta, ker katoliška cerkev meni, da so naši obredi demonični. A o stvareh se je treba pogovoriti, sprejeti odločitev, da so pogledi raznoliki.

Igrate tudi gunchei in polsveti hunguhungu, ki sta povezana z ženskami. Te pišejo besedila in plešejo. Na Laru Beya je tekst za pesem Nuwaruguma (Moja zvezda) napisala vaša mati.

Ženske so voditeljice, predstavljajo otroke, predstavljajo vse. Zgodovinsko so moški zgolj ribiči ali delavci na kmetijah, prinašajo hrano. Ženska poskrbi za hišo, za skupnost. Hunguhungu je posebna glasba, poseben stil. Ženske plešejo in pojejo v krogu, zraven bobnamo na vso noč, denimo za božič in druge praznike. Besedila njihovih pesmi naslavljajo družbene probleme, tragiške kontekste; teh se pravzaprav dotika vsa glasba. Gunchei je drugačen, nanj je vplivala evropska tradicija. Ima dober ritem. Plesali so ga na elegantnih zabavah.

Živite ob morju. Laru Beya ste posneli v studiu na plaži.

Garifuna ne živimo v notranjosti. Ni nam všeč, če ne zaradi drugega, zato, ker imamo radi morsko hrano. Naše življenje je na vseh ravneh povezano z morjem. Album predstavlja življenje in zgodovino mojega ljudstva. Neposredno je povezan z dušo Garifun.

Kaj pa je obred dugu?

Izvajamo ga v veliki naravni hiši. Prinesemo hrano, ki jo ponudimo duhovom svojih prednikov, ob tem igramo na velike bobne. Samo buyei ve, ali je darovanje uspešno, če ni, ga moramo ponoviti.

Ta obred omenjate, ko govorite o pokojnemu Andyju Palaciu. Tudi ta je pred leti nastopil v Ljubljani.

Zelo ga spoštujem. Veliko je naredil za promocijo naše kulture, ne samo kot glasbenik. V Nikaragvi je učil naše otroke. Moram nadaljevati njegov projekt in širiti glasbo Garifun po svetu. Našla sva se že pri albumu Paranda, sodelovala pri mojem albumu Garifuna Soul in pri Andyjevem albumu Watina. Izdajala sva pri isti založbi. Garifune nimamo veliko glasbenih zvezd. Naši otroci sledijo R & B, reggaeton in salsa izvajalcem.

Pravite, da mlajše generacije pozabljajo na stara izročila, vendar ali imate opraviti tudi s politično ali kakršno koli drugo diskriminacijo?

Diskriminacijo poznamo, ni mi všeč. Moramo biti ponosni na svojo kulturo. Pogovarjal sem se z belizejskim predsednikom vlade, da bi tam priznali Andyja kot heroja garifunske kulture; upam, da se bo to zgodilo v septembru. Želim si, da bi v šolah poučevali otroke o njegovem življenju.

Unesco je priznal jezik, glasbo in kulturo Garifun kot mojstrovino ustne in neotipljive dediščine človeštva. To je najlažje storiti, brez direktnih akcij v šolah in drugod se bo naša kultura izgubila. Krščanska cerkev pravi, da nam ni treba plesati, da ne smemo piti alkohola, želijo spremeniti našo kulturo. Kot ljudstvo moramo reči: mi smo paranda, mi smo penta, mi smo naša kultura.