Mjanmar je dežela pristnih nasmehov, prijaznih ljudi in budizma. Čeprav so tudi tam že dojeli, da je turista treba "olupiti" in mu vzeti denar, je še vedno prvinski in vreden ogleda. Ima dušo, energijo vere in spoštovanja tradicije, ki je globoko zakoreninjena v domačinih.

Mjanmar ima več kot 54 milijonov prebivalcev in si mejo na zahodu in severozahodu deli z Bangladešem in Indijo, na vzhodu in jugovzhodu pa s Kitajsko, Laosom in Tajsko. Meji na Andamansko morje in Bengalski zaliv, pokriva 676.677 kvadratnih kilometrov in je največja država na jugovzhodu Azije. Ime je uradno dobil leta 1989, staro ime Burma je ostalo iz časov, ko so deželi sredi 19. stoletja vladali Angleži in ime povzeli po največjem ljudstvu Bamarci, ki živi na tem območju.

Denarna valuta je kjat, prav tako pa je plačilno sredstvo tudi ameriški dolar in izjemoma tudi evro. Kreditnih kartic ne sprejemajo, razen v enem in edinem hotelu v glavnem mestu Jangon. Prav tako nimajo nobenega mednarodnega mobilnega operaterja, kar je dobro vedeti, preden se odpravljate na pot v to državo, katere edina povezava s svetom je prek interneta (ta je precej počasen in ni vedno dostopen).

Tradicionalno oblačilo za moške in ženske je zelo enostavno in elegantno. To je dolgo krilo, ki se imenuje longji. Gre za kos blaga, zašit v cev, ki se prepogne in zaveže v vozel pri ženskah na desni in pri moških na sredini spredaj. Zraven se nosi srajca za moške in bluza brez gumbov za ženske.

Ko sem že prvi dan oblekla longji, ki sem ga za darilo prejela od vodnika, so me domačini sprejeli s takim navdušenjem, iskrenostjo, srčnostjo, da tega prijetnega in toplega občutka ne bom nikoli pozabila. Ni besed, s katerimi bi lahko opisala to navdušenje, da sem kot tujka sprejela in nosila njihovo tradicionalno oblačilo.

Ena od desetih najrevnejših držav na svetu

Razlog, da je država ostala tako nerazvita in revna, gre pripisati vojaškemu režimu, ki je na oblasti že vse od leta 1962. Vključuje nacionalizacijo industrije, ukinitev večstrankarskega sistema, zatiranje etničnih manjšin, policijsko državo, izolacijo od zunanjega sveta, izgon tujcev, omejevanje turizma in še vrsto drugih tovrstnih posegov.

Že leta 1962 je prišlo do prvih uporov študentov, ki so se nadaljevali skozi petinštiridesetletno diktaturo. Zadnji večji protesti so bili leta 1988, ko je vojska povzročila smrt več kot 3000 ljudi. Leta 1990 je prvič prišlo do večstrankarskih volitev, na katerih je premočno zmagala Narodna liga za demokracijo, ki jo je sovodila znana oporečnica Aung San Suu Kyi, Nobelova nagrajenka za mir leta 1991, ki je bila več kot petnajst let v hišnem priporu.

A žal vojska takrat ni dopustila sklica novega parlamenta in oblikovanja vlade. Burmanci z velikim pričakovanjem in upi na boljše življenje čakajo, kaj bo lahko naredila njihova rešiteljica Aung San Suu Kyi, ki je bila 1. aprila letos izvoljena na volitvah za poslanko v spodnji dom parlamenta, hkrati pa se bojijo za njeno varnost, saj so v atentatu leta 1947 že ubili njenega očeta…