Rok Mihovec

Predvsem enemu razlogu se je treba prav posebno zahvaliti, da je Etiopija že tisočletja poseljena in organizirana kot država. Ta razlog je etiopska visoka planota. V povprečju sega 2500 metrov v višino. Na tej višini je podnebje že toliko drugačno, da ne morejo živeti komarji, ki prenašajo malarijo, pa tudi muhe cece ne, ki prenašajo spalno bolezen. Prijetno podnebje je toliko bolj pomembno, ker je visoka planota obdana s pokrajinami, ki so človeku izrazito neprimerne za življenje. Na zahodu je to orjaško močvirje Sudd v Sudanu, na jugu malarične ravnice ob reki Omo, na vzhodu in severu pa strahotne puščave Danakila in Somalije. Visoka etiopska planota je nastala pred nekaj deset milijoni let, ko se je v seriji vulkanskih izbruhov začela lomiti afriška plošča, kar bo v geološki prihodnosti razdelilo Afriko na dva dela. Etiopska planota je tako neverjetno razsekana s številnimi prelomi in kot taka izredno težko prehodna. Kdorkoli jo je enkrat osvojil, mu ni bilo treba dosti storiti za to, da bi jo obdržal, saj je že sama po sebi naravna trdnjava.

Najvišji deli

Najvišji deli planote pa so v pogorju Simien, na skrajnem severu dežele v trikotniku med Sudanom na zahodu in Eritrejo na severu. Najvišji vrh pogorja je Ras Dashen z 4620 metrov višine. Pogorje Simien je danes narodni park, ki pa se sooča s številnimi izzivi in je zato torej Etiopija v malem. Ponuja pa čudovite možnosti za pohodništvo in je zato vreden vsakega truda.

Izhodišče za to nenavadno pokrajino je mesto Debark. Izraz mesto je nekako ponesrečen, saj gre za žalostno mešanico koč iz blata, napol narejenih betonskih zgradb ter mestnih ulic, ki niso čisto nič drugega kot pasovi gole zemlje, ki se ob najmanjši plohi spremenijo v blatno močvirje. Ena sama cesta pelje na pogorje in se prečno vleče prek njega. V trenutku, ko se povzpnemo na pogorje, je treba ob vstopu v narodni park plačati vstopnino in najeti oborožene skavte, ki skrbe za varnost obiskovalcev. Oba ukrepa sta praktično v celoti nepotrebna. Tako zbrana sredstva poniknejo neznano kam, saj v celotnem narodnem parku ni praktično nobene resne infrastrukture, pa tudi nobenega varstva narave. Oboroženi skavti so sami sebi namen in niso v nobeno korist, z njimi so samo stroški.

Obiskovalce narodnega parka so že davno prehiteli domačini. Zaradi nenadzorovane rasti prebivalstva v Etiopiji, kjer se 85 odstotkov ljudi ukvarja s kmetijstvom, kronično primanjkuje rodovitne zemlje. Kmetije so bile nekdaj pod planoto, ta pa je prepuščena sama sebi. Po tistem, ko je v dolini zmanjkalo prostih kmetijskih površin, so kmetje brez zemlje vdrli v park in si tu postavili kmetije. Ob tem so seveda posekali obstoječi gozd in ga spremenili v polja ter pašnike. Ker so ta postavljena več ali manj na brežinah, so kmetje v stiski celotna pobočja spremenili v terase. Vendar ta preprosto ne zadoščajo. Živina in preorana polja tako osiromašijo površino, da ta ni kos vlažnim masam, ki se dvigujejo ob pogorju in padajo spet na zemljo v obliki silovitih nalivov. Tako dež vsako leto odplakne ogromne količine nekdaj rodovitne zemlje. Za seboj pa pušča erozijske jarke in gola rebra pobočij. Vendar stiska ljudi preprosto ne ustavi. Polja in pašniki se dvigujejo vedno više in danes so obdelani tudi vrhovi, tja do višine 4000 metrov.

Gorovje Simien ni narodni park kar tako. Gorska planota se spušča praktično navpično z vseh strani v globino več tisoč metrov. Reke, ki se spuščajo v globino, pa padajo prek pečin v slikovitih slapovih. Morda najlepši izmed vseh je slap Jinbar. V globoki zajedi pada v globino prek navpične stene, reci in piši, 500 metrov v globino. Celotno gorovje je zavito v meglice in kot tako dobi podoba pokrajine pravljični videz. Gorovje Simien pa je predvsem znano po svoji izredni favni in flori. Juke oziroma drevo življenja, ki je na debelo prekrito z lišaji, doseže več metrov višine. Rastline ne poznajo letnih časov, morajo pa se upirati precejšni pripeki podnevi in mrazu ponoči. Zato imajo vse po vrsti odebeljene mesnate liste. Od živali na nebo brez kakšnih posebnih težav najdemo brkate sere. Ujede, ki imajo skorajda tri metre premera čez krila, in vrsto drugih ptic.

Redka vrsta

Največji sesalec pa je walia ibex. Izredno redka vrsta kozoroga, se pravi koze, je precej večja od našega daljnega sorodnika. Videti trop teh izredno zanimivih živali je prava loterija. Nekateri obiskovalci se lahko na trekingu po gorah potikajo dneve in dneve, pa ne bo pravega rezultata. Lahko pa se človeku zgodi tudi takšna sreča, kot se je zgodila nam. Ob samem koncu trekinga smo se opotekali po vselej prisotni megli, ko se je nenadoma prikazala cela čreda kozorogov praktično na doseg roke.

Vse te zanimive živali in rastline pa zbledijo ob dželadah. Gre za opice iz rodu pavijanov. So izredno stara vrsta in domneva se, da so se iz prednikov dželad razvile vse današnje vrste pavijanov. Ker dželade žive v gorah, imajo izredno dolgo dlako, ki se zlepa ne premoči. Za razliko od pavijanov, ki hodijo naokoli svoje razpoloženje, ne kažejo z barvo zadnjice, ampak imajo na prsih in vratu golo kožo ter rdeča trikotnika. Bolj kot je ta barva rdeča, bolj je primerek zainteresiran za parjenje.

Mladi samci žive v malih skupinah samcev, samice in mladiči pa v večjih skupnostih, katerim načelujejo matriarhinje. Da pa bi imeli tudi samci glavno besedo v skupinah samic, organizirajo svoj harem in ga ljubosumno branijo pred drugimi samci. Dželade so rastlinojede in se hranijo s semeni trav. Prav tak način prehrane pa jih pelje v neposredni konflikt z ljudmi. Ker je polj in pašnikov na gorovju vse več, ostaja vedno prostora za dželade. Kmetje se jih na vse načine žele znebiti in jih zato obtožujejo takšnih neumnosti, ko so posilstva žensk in ugrabitev otrok. Dandanes jih je še 50.000, a njihovo število upada. Navkljub vsemu njihova usoda ni tako kruta, kot je bila usoda njihovih nekdanjih sovražnikov leopardov in etiopskega volka, katere so ljudje iztrebili praktično do konca.

Pogorje Simien tako deli usodo preostale Etiopije, le da so težave tu zaradi ekstremnih razmer za življenje še toliko bolj vidne. Kako rešiti demografske probleme, je eno največjih vprašanj. Etiopija je sestavljena iz več sto ljudstev, ki so v marsikaterem pogledu izredno različna.

Skriti spori

Tako jezikovno, kulturno kot tudi versko. V tistem trenutku, ko država zaide v velike težave, lahko prej dolgo skriti spori prav hitro izbruhnejo na površino in državo spravijo v besnečo peč državljanske vojne.

Etiopija mora ob reševanju svojih gospodarskih težav brez dvoma najprej storiti eno. Zlepa ali zgrda rešiti preveliko rast prebivalstva, v nasprotnem bo šlo le še za eno zavoženo državo, kot je na primer sosednja Somalija.

Prihodnjič: Lalibela in Gondar