Nenasilna oblika hokeja se je pri nas začela uveljavljati leta 1990, s časom pa se je dodobra usidrala predvsem na Gorenjskem, v Borovnici in Ljubljani. Škofja Loka velja za nekakšno središče tega športa, saj so igralci Insporta tudi letos naslove državnih prvakov pobirali kot za stavo. V letošnjem finalu elitne lige Terme Olimia sta se namreč pomerila ravno Insport in Olimpija, več sreče in izkušenj pa so pokazali po kazenskih strelih igralci Insporta in si še desetič (od skupaj dvanajstih sezon prvenstva na najvišji ravni) priigrali naslov najboljšega v Sloveniji. In to ne bi bilo nič posebnega, če v ekipi tudi to pot ne bi zaigrala dva, ki sta skupaj s škofjeloškim uspehom slavila tudi svojo obletnico - deseti naslov državnega prvaka. To sta Gorazd Tomc in Iztok Miklavčič, ki sta v floorballu od samega začetka, zato lahko ocenita, kakšno pot je ta šport prehodil do zdaj.

Gorazd Tomc je ob tem povedal: "Osebno so mi všeč kolektivni športi z žogo. Glede na to, da sem drugačno, 'ulično' obliko floorballa igral vso mladost, sem se že v začetku našel v tem športu, v katerem neizmerno uživam. Dinamičnost, hitrost, spretnost in obvladovanja žogice je tisto, kar me še vedno pritegne. Najbolj uživam, ko imam možnost igranja mednarodnih tekem proti močnejšim nasprotnikom, saj se iz takšnih dvobojev vedno kaj naučiš."

Iztok Miklavčič, kapetan ekipe državnih prvakov, ki je letos odigral tudi zadnjo tekmo za državno člansko reprezentanco, si prav tako ne zna predstavljati vsakdanjega življenja brez tega športa: "Floorball mi je v življenju dal veliko, sklenil sem mnogo dobrih prijateljstev, videl veliko krajev, ki jih drugače ne bi nikoli, doživel veliko srečnih trenutkov, seveda tudi nekaj razočaranj. Floorball je enostavno način življenja."

Tretji omembe vredni igralec floorballa pa je Luka Časar. Borovničan se je na začetku sezone preselil v Prago, kjer sicer živi njegova sestra, tam pa so ga izbrali za igralca v sloviti praški Sparti. S soigralci se je po naporni sezoni prebil v najvišjo elitno češko ligo, kar je velika potrditev njegovega talenta. "Ko sem prišel v Prago, sem se srečal s številnimi novostmi, od jezika in domotožja naprej. Bil sem edini tujec v ekipi, ker prihajam iz Slovenije, ki v tem športu v primerjavi s Češko ne pomeni tako veliko, je bilo precej soigralcev zelo skeptičnih. Tudi sam nisem bil prepričan, ali bom zmogel igrati na tako visoki ravni. Nihče ni veliko pričakoval od mene, a s trdim delom in veliko željo po dokazovanju smo hitro našli skupni jezik. In takrat so Čehi dojeli, da lahko tudi v Sloveniji igramo dober floorball."