Drugačen ta jezik tudi ne more biti, saj prihaja iz ust "apatridov s tremi osebnimi imeni in dvema priimkoma", "jadralcev, ki so jih vetrovi gnali sem in tja", tistih, za katerimi bo ostal "kenotaf na nikogaršnji obali". Simonitijeva svoje junake pobere iz svetovne zgodovine, večinoma literarne to so Calvino, Brodski in Max Brod, Cankar in Černigoj, Freud, Breuer in drugi pri tem obdrži glavne faktografske koordinate, a svobodno nanese nove barve, atmosfero, karakterje. Hudičev jezik je impresiven preplet konkretnega in abstraktnega, intelektualna proza, ki zajema kompleksna vprašanja jezika in identitete, a to počne prek senzualne, vizualno močne, celo mesene podobe. Pogosto smo nekje na morju, soncu, med bujnim rastlinjem, v domišljijskih krajih z magično-fantazijskimi elementi, kilometre stran od sivega vsakdana majhnih ljubljanskih stanovanj, birokratskih uradov ali blatnega podeželja, ki v realistični maniri oblikujejo literarno krajino slovenske proze. Struktura junakov, mešancev in pregnancev v nacionalnem, duhovnem, jezikovnem, nazorskem in vedenjskem smislu, narekuje temeljna vprašanja zbirke. V Hommageu trem kovčkom se avtorica subtilno dotakne toposov domovine in tujine: Cankar potuje v Trst, kje bo nastopil z domoljubnim nagovorom, Max Brod beži v Palestino, ubogi Guillaume (Appolinaire) pa ne ve, kdo je in kam bi se dal. "Karikatura, kreatura in figura, kdo zavraga sem, govorim francosko, čutim italijansko, pojem po poljsko," se sprašuje. Toda vprašanje njegove identitete ni le nacionalno, saj obsega še jezik, pesništvo, nerazrešeno očetovstvo, igranje vlog "velikega pesnika, odraslega pobalina, nerodnega objestneža". To, kar si, je kot zrcalo za hrbtom, ugotavlja, "kamorkoli se obrnem, nikoli se ne morem videti".

Zgodba Vzorci sveta je napisana v jeziku Grete Poppenheim (asociacija na Bertho Pappenheim oziroma Ano O., pacientko Freuda in Breuera). Greti so se podrla temeljna jezikovna pravila, paradigmatska os jezika se je nekje prelomila in zato med sinonimi ne izbira, temveč jih uporablja hkrati, pravi "očka papa", "dekle punca", "težave problemi", "oziroma se pravi to je". Poleg tega ji je še sintaksa odšla v maloro in reče: "Včeraj je bil lepa deževna noč". Za nas je to zlomljen jezik, toda za Greto so to njeni najbolj naravni obrazci, saj "tako bogat kot je jezik, tako raznolik je svet". Imenovati pomeni ustvariti, se zaveda Greta, in uporabiti vsiljen jezik je isto kot živeti v nenehnem razcepu s samim sabo, se lastnoročno distorzirati. V jeziku drugega lahko samo izgineš: "Vem samo, da mi je ime Greta Poppenheim, Greta ime, Poppenheim priimek, in ko to rečem, povem, kaj vse nisem".

Babilonstvo je eden temeljnih motivov zgodb, je identiteta junakov, ki se ne morejo locirati na zemljevidu vnaprej določenih jezikov, svetov in kultur. Babilonstvo jezika Simonitijeva spoštuje tudi na formalni ravni, vse besede, ki jih uporablja (con forza, con brio, akšam, ahiret, štronco) so jezik njenega literarnega dela in imajo tam domovinsko pravico, zato jih ne postavlja v iritantni ležeči zapis ali narekovaje, ki bi "tujke" ločile od "domačink". Toda Hudičev jezik ni ne proslavljanje babilonstva ne tožba za čistostjo nekega pradavnega avtentičnega jezika. Babilonstvo je dejstvo, ki se mu ne moremo izogniti, in je zato vsak poskus očiščenja poguben. V zgodbi Medvedji strup Simonitijeva obrne uveljavljeno dialektiko med čistim in okuženim, saj se junakinja, "križanka dveh plemen", okuži s s strupom "čistega jezika" svojega ljubimca, zaradi katerega izgublja "svoj dvojni značaj, svoj senilni bilingvizem": "Kot bi mi ponudili lepotno operacijo, jaz pa bi se je bala, ker bi tako izgubila identiteto." Tudi ko govorita isti jezik, sta ljubimca nenehno v prevajanju, saj je poskus, da "ubesedim to, kar niso besede", da "upovem stvari, ne da bi jih posvinjala", le utvara. "Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice." To spoznanje ljubimke je ključna točka Hudičevega jezika in tudi razlog nenavadne osamljenosti, ki kljub mnogim socialnim stikom in razigranim biografijam preveva izpovedi junakov. Osamljenost je sestavni del tragične partikularnosti lastne identitete, jezika in zgodovine. "Moje ime je ime moje domovine," nam v uvodni zgodbi Ramon de caballo zaupa Calvino, in v tej domovini si vedno sam.