V soboto se zame začenja olimpijska sezona. Sezona, ki mi bo dala odgovor, kaj zmorem. Pravijo, da je težje obraniti naslov, kot ga osvojiti. Sam menim drugače. Ko enkrat osvojiš vrh, drugič že poznaš pot nanj. "Princip je isti, sve su ostalo nianse," prepeva Đorđe Balašević. Sicer v drugem kontekstu, a besedna zveza je pravšnja. Drži, da potrebujem pri tem tudi nekaj sreče, saj ni vse odvisno od mene. Verjamem, da se mi bo uspelo pripraviti za mete prek 82 metrov kot leta 2008. Vprašanje pa je, ali bo to zadostovalo za zlato olimpijsko kolajno. Konkurenca bo zelo močna. Že v tem trenutku je deset metalcev vrglo kladivo prek 79 metrov, a skoraj vsi glavni akterji so še v pripravljalnih kampih.

Sam si želim za začetek meta okoli 79 metrov. To bi bila dobra popotnica za sezono. Sicer zadnje tedne na treningu nisem blestel. Najdaljši meti so se ustavljali na daljavi 76 metrov, a to ni razlog za pesimizem. Fizično sem pripravljen za daljše mete in verjamem, da bom to na tekmi tudi dokazal.

Pritisk velike tekme. Pogosto vprašanje je, kako mi uspeva vedno na velikih tekmah dobro tekmovati. Odgovor je dobra psihofizična pripravljenost in dobro načrtovanje forme. Pred začetkom treniranja za novo sezono, nekje v novembru, določimo trening, ki vsebuje vse komponente. Določimo tekmo, ki mi največ pomeni, in odštejemo tedne za prihod v formo. Ko poznaš sistem in svoje telo, je vse enostavno. Potem je tukaj še moment velike tekme, ki nekatere zlomi, čeprav pridejo na tekmo vrhunsko pripravljeni. Razlog za neuspeh niso pričakovanja okolice, ampak lastna pričakovanja. Skozi leta sem se naučil javno postavljati visoke cilje, kar me tudi v najtežjih trenutkih treninga sili k delu. Odgovornost, ki jo prevzamem nase, je velika in zato ni prostora za iskanje izgovorov. Vem pa, da tudi če ne zmagam ali osvojim kolajne, gre življenje normalno naprej. Teden ali dva se bo govorilo o slabem nastopu in konec. Torej moj recept za uspeh je javno napovedati cilj in odgovorno z delom stati za svojo napovedjo. Velika tekma pa je darilo za celoletno delo in na njej uživam.

Vsekakor bi bilo lažje vse te cilje dosegati s timskim delom. Tukaj mislim na povezovanje vseh trenerjev in ekip. V atletiki imam pravo ekipo le jaz. V Medulinu, kjer bom preživel tri mesece, je moja ekipa na voljo tudi drugim atletom, ki prihajajo sem. Opažam, kako koristna sta fizioterapevt Primož Četrtič in trener Marjan Ogorevc tudi za druge atlete. Pri težavah s poškodbami ali pri potrebah za masažo rada priskočita na pomoč. Trenutno je tukaj ekipa Srbov. Hrvati so že uspešno začeli tekmovanja. Rad treniram z njimi. Poznani so kot izredni delavci. Mnogi jim očitajo, da preveč trenirajo, a rezultati govorijo njim v prid. Ko takole gledam, kako je lažje trenirati v skupini, si želim, da bi čim prej zaživel center za mete na Senovem. Verjamem, da bo to korak naprej v slovenskih metih. Pogoji bodo skromni, a dovolj dobri za osvojitev olimpijskega zlata. Stavim predvsem na povezovanje med institucijami, trenerji in atleti. Cilj je ustvariti homogeno ekipo, ki bo delovala na vrhunski ravni. Kamp bo zajemal metališče, utežarno, manjši stadion in hostel. Sledili bomo željam atletov in se povezovali s partnerji v okolici. Cilj je postati najkakovostnejši in cenovno najugodnejši center v tem delu Evrope. Pričakujem tudi podporo Olimpijskega komiteja Slovenije in atletske zveze. Stavim na kakovostne ljudi in nepotratno infrastrukturo. Podpora kampu bo tudi atletska šola za otroke, ki bodo v atletiki našli vizijo in zabavo. Projekt je zastavljen za širše množice s fokusom na vrhunskih metih.

Sedaj pa na trening. Zunaj pada dež, a kot pravijo južni bratje: "Nema odmora dok traje obnova."