Za udobje nogometašev Bayerna je bilo poskrbljeno na vsakem koraku, toda organizatorji so se potrudili, da so najboljše možne pogoje ponudili tudi Chelseaju. Že res, da se je to pričakovalo, saj je šlo za finale lige prvakov, ki je sinonim za vrhunskost, a kljub temu je bilo na Allianz Areni za dobro počutje Chelseaja urejenih obilo malenkosti. Tako so bile na dolgem hodniku, ki je vodil do garderobe Chelseaja, izobešene velike fotografije nogometašev londonskega kluba, nad njimi pa so bile na stenah podobe leva, ki je simbol kluba. Drobne pozornosti, ki izboljšujejo počutje, so se nadaljevale v sami garderobi, v kateri so bile omarice v povsem enaki modri barvi, kot ima Chelsea barvo dresov, na stenah pa so bili ponovno narisani simboli leva. Med zahtevami, ki so jih podali nogometaši Chelseaja, pa so prevladovale košare sadja in - številne rolice toaletnega papirja. Teh je bilo na mizi v garderobi zloženih vsaj petdeset.

Čeprav je bila minulo soboto svetovni nogometni epicenter Allianz Arena, je bilo mnogo več navijaškega utripa čutiti v središču Münchna in v olimpijskem parku. Vlaki podzemne železnice, ki so sobotno dopoldne vozili proti nekdanjemu Bayernovemu stadionu v olimpijskem parku, so bili popolnoma nabiti, v njih pa se je prepevalo in skakalo v takšni meri, da so morali vlake večkrat ustaviti. Ko je bil naval prevelik, so začasno zaprli celo vstop na postaje, toda razen redkih pritožb zapletov ni bilo. Ljudje so med čakanjem raje zapeli, med njimi pa ni manjkalo starejših mam in očetov, ki so si na ta dan ponosno nadeli Bayernov dres rdeče barve.

V tematskem parku v olimpijskem središču, ki je poletne igre gostil leta 1972, je največ pozornosti požel muzej lige prvakov, v katerem so predstavljeni vsi epski trenutki tekmovanja, najlepši zadetki in najpomembnejše legende. Največji del muzeja je posvečen Realu in Milanu, kar je razumljivo, saj gre za dva najuspešnejša kluba v zgodovini lige prvakov. Na olimpijskem stadionu, kjer je Bayern svoje tekme igral pred selitvijo na moderno Allianz Areno, se je vzdušje najprej dvigovalo z ekshibicijsko tekmo legend Bayerna (Elber, Breitner, Jancker, Makaay…) in svetovnih legend (Zico, Cafu, McManaman, Šuker…), ki so jo dobili zadnji. Ko so zelenico zapustili nekdanji zvezdniki, so se nanjo zgrnili Bayernovi navijači, ki so najprej spili več hektolitrov piva, nato pa so finalno dramo spremljali prek velikega videozaslona.

Priljubljena točka ogledov tekem so bili tudi gostinski lokali, ki so omogočali neposredni prenos finala. V njih so navijači Bayerna svoje mize zasedli že v dopoldanskih sobotnih urah. Pred tistimi lokali, ki so svoje prostore odprli nekoliko kasneje, pa so nastajale dolge vrste.