Čeprav je takšna odločitev naletela na različne reakcije in tudi očitke, je vendarle najbolj pereč problem vse zgodbe nenavadna neodzivnost mladih dramatikov. Pri tem pa tudi vprašanje: ali ti sploh obstajajo?

Več je novih imen

Težav slovenske dramatike pa ne gre analizirati zgolj iz generacijske perspektive. "Včasih imam vtis, da je dramska produkcija pri nas dokaj številna, toda ko od nje odštejemo znana in že uveljavljena imena, ne ostane prav veliko," razmišlja docent za dramaturgijo na AGRFT Blaž Lukan. Pregled Grumovih nagrajencev in nominirancev, ki je tudi svojevrsten letni pregled slovenske dramatike, to do določene mere potrjuje. Največkrat se med njimi pojavljajo uveljavljeni avtorji, ki redno objavljajo in so njihova besedila pogosto uprizorjena, kot so Matjaž Zupančič, Vinko Möderndorfer in Ivo Svetina.

Marinka Poštrak, vodja umetniškega oddelka Prešernovega gledališča Kranj, meni, da je mladih dramatikov premalo, a zato opozarja, da je število novih imen - ne nujno mladih - med sodelujočimi na razpisu za Grumovo nagrado večje kot pred desetimi leti. To podkrepi z naštevanjem vrste nominirancev za omenjeno priznanje (med njimi je tudi nekaj dobitnikov) iz tega obdobja, kot so Kim Komljanec, Martina Šiler, Matjaž Briški, Saša Rakef, Janez Janša, Peter Rezman, Saša Pavček, Boštjan Tadel, Andrej E. Skubic, Gregor Fon, Ivo Prijatelj... A je morda posebnost teh novih imen ta, da pri njih ni opaziti kontinuitete objavljanja; številni med njimi se pojavijo enkrat ali dvakrat, nato pa jih ni več zaslediti. To napeljuje na misel, da pisanje za oder po določenem času bodisi opustijo bodisi jim to postane občasna dejavnost.

"Pogosto se sprašujem, zakaj pri mladih ni večjega interesa za dramsko pisanje, saj navsezadnje uprizoritev - kadar in če do nje pride - prinese piscu relativno večji odmev in včasih celo večji honorar kot objava, denimo, pesniške zbirke," pravi Lukan. Po drugi strani pa je dramo "vsaj v določenem pogledu" težje napisati, ugotavlja. Gotovo ne pomaga, da štipendije za mlade dramatike ne obstajajo, pa opozarja Poštrakova.

Prostorov, kjer bi kontinuirano in sistematično poučevali zakonitosti odrskega ustvarjanja in pisanja, še pred nekaj leti ni bilo. Po uvedbi bolonjskega sistema na AGRFT pa zdaj dramsko pisanje poučujejo kot posebno disciplino, s tremi predmeti na vsaki stopnji, ki jih izvaja dramatičarka Žanina Mirčevska. Nova pobuda prihaja tudi z Univerze na Primorskem, ki na drugi študijski stopnji ponuja program Uprizoritvene študije in kreativno pisanje, znotraj katerega za pisanje skrbi Dušan Jovanović. Dodatno izobraževanje in delavnice pisanja ponujata še Teden slovenske drame in program Preglej, ki pa zaradi pomanjkanja sredstev trenutno poteka v zasebni organizaciji.

Pot od drame do odra

Možnosti za mojstrenje v pisanju torej nekako obstajajo, a se pogosto zatakne na poti od napisane drame do njene uprizoritve. "Uprizarjanje drame je za mladega dramskega pisca izjemnega pomena, veliko bolj kot branje poezije na literarnem večeru za mladega pesnika, saj se samo skozi uprizarjanje lahko izgrajuje kot gledališki pisec," opozarja Lukan. Ustaljenih poti, po katerih bi mladi dramatiki prišli do uprizoritve, ni, a bi lahko bile: "V mislih imam natečaje ali delavnice z obljubo uprizoritve, male odre gledaliških institucij, namenjene predstavljanju dramatike, tudi v bralni obliki, pojav neinstitucionalnih skupin, ki bi sistematično uprizarjale dela mladih dramatikov, in podobno." Nekaj tovrstnih možnosti ponujajo v Gledališču Glej, preostale poti za uprizoritev besedil pa bolj ali manj vodijo skozi repertoarna gledališča.

Če se manjša gledališča s tremi ali štirimi premierami v sezoni težje odločajo za tveganje z uprizoritvijo besedila neznanega avtorja, bi si to morda lažje privoščile institucije z obširnejšim repertoarjem. A se vrata tudi tam težko odpirajo. V Slovenskem mladinskem gledališču denimo že nekaj časa nismo videli drame mlajšega slovenskega avtorja. Direktorica Uršula Cetinski pojasnjuje, da takšne odločitve niso povsem v rokah umetniškega vodje, saj mora besedilo vznemiriti tudi režiserja, ki naj bi ga uprizoril. To se očitno ne zgodi pogosto. "Sodelovanje je najbolj uspešno, ko sta dramatik in režiser povezana, kot je bil dolga leta Vito Taufer z Andrejem Rozmanom - Rozo ali Emilom Filipčičem, uspešen tandem sta bila tudi Jernej Lorenci in Nebojša Pop Tasić," nadaljuje. Sicer je v njihovem gledališču nastalo kar nekaj avtorskih projektov, v katerih so besedilo oblikovali ustvarjalci same predstave, kot so bili Eda - zgodba bratov Rusjan Nede R. Bric, Diva svetnica mati prasica Maruše Geymayer - Oblak ali Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, ki ga podpisuje igralska in dramaturška ekipa skupaj z režiserjem Oliverjem Frljićem. Potreba po avtorju besedila torej obstaja, meni Uršula Cetinski, a bi ta moral biti "del gledališkega življenja in sodelavec v kreativnem procesu".

Režiserji bi raje klasiko

Barbara Hieng Samobor je direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega, v katerem so v zadnjih letih uprizorili kar nekaj del mlajših dramskih avtorjev (Gregor Fon, Peter Rezman, Simona Semenič). Tudi ona kot pomemben dejavnik pri sestavi repertoarja izpostavlja želje režiserjev - ti da si želijo režirati klasična dela. Hieng-Samoborjeva ima sicer občutek, da lahko ne samo v Sloveniji, temveč v vsej Evropi opazimo "oseko kakovostnega dramskega pisanja". Kot eno izmed ovir pri uveljavljanju mladega dramatika pri nas pa navaja - narodni karakter. "Novega in dobrega pisatelja bi morali sprejeti z veseljem in ovacijami. Vendar smo zadržani v izrekanju pohval in dajanju novih možnosti."

In kako možnosti za uveljavitev slovenske dramatike vidijo sami dramatiki? Dramaturginja in dramatičarka Žanina Mirčevska je v nenavadnem položaju. Pred časom je dobila Grumovo nagrado za igro Konec Atlasa (ki je niso nikjer uprizorili), skoraj vsako leto je za isto nagrado tudi nominirana. Kljub temu so gledališča uprizorila le dve njeni besedili, eno pa je izvedla srednješolska skupina. V primerjavi s tem preseneča dejstvo, da je na tujih odrih zaživelo že enajst njenih dram, med drugim tudi v Franciji, kjer pričakuje dve novi premieri, Nemčiji, ZDA, Rusiji, na Hrvaškem in v Makedoniji. Drame Mirčevske so večkrat objavili tudi v letnem zborniku najboljših evropskih dram, ki ga izda Evropska gledališka konvencija. "Morda sem za neuspeh v Sloveniji deloma kriva sama, ker svojih besedil ne ponujam režiserjem in umetniškim vodjem. To pa zato, ker gre za nagrajena ali nominirana besedila, ki so objavljena in o katerih govorim v intervjujih. Informacije o njih so torej že na voljo. Vendar me kljub temu redko kdaj kdo pokliče," je pojasnila.

Odrekanje in žrtvovanje

Vztrajnost in predanost mlajših ali še neuveljavljenih dramatikov sta na še hujši preizkušnji. Matjaž Briški je leta 2005 prejel Grumovo nagrado za igro Križ, a je, za razliko od večine drugih nagrajenih iger, niso nikoli uprizorili. Briški je s svojo dramo romal od SNG Drama Ljubljana do drugih gledališč in vedno naletel na iste ovire. V Križu uporablja religijske motive, zato se je izkazalo, da je drama "politično nesprejemljiva" tako za "leve" kot za "desne" direktorje gledališč, saj niso hoteli razjeziti Cerkve. Druga ovira so bili parcialni interesi in dogovori direktorjev z režiserji za predstave, ki so obljubljene za tri ali štiri leta vnaprej, še pojasnjuje Briški. "Roka roko umije! Gledališki krog je omejen in znotraj njega so vedno eni in isti akterji, prodreti pa je težko. Moraš biti del sistema, da bi uspel." Briški je izdal še knjigo dram, a doslej ni dočakal, da bi katero koli njegovo besedilo zaživelo na odru. Zato se trenutno ukvarja z animiranim filmom po scenariju za Križ in tehta misel o izselitvi iz Slovenije. Kaj pa dramatika? "Iskreno povedano, ne vem, zakaj bi jo še pisal. Ta trenutek se s tem ne ukvarjam. Saj dramatika ni namenjena samo temu, da se jo objavi, ampak temu, da se jo prebere, da se koga dotakne. In če se to ne zgodi..."

Simono Semenič, eno uspešnejših in vztrajnejših dramskih avtoric zadnjih let, večina naših sogovornikov označuje za "vzor drugim dramatikom", tako glede kakovosti besedil kot popolne posvečenosti in vztrajnosti. A Semeničeva ne ve, ali bi komur koli priporočila, naj gre v njeni smeri. "Sploh ne razumem, zakaj bi nekdo pisal dramatiko. Če se je loti nekdo mlajši, mora biti precej usekan. Zakaj bi danes kdor koli še kaj počel s slovensko besedo?" je ostra do pogojev, v katerih ustvarjajo dramatiki. Svoj uspeh pojasnjuje z naslednjimi besedami: "Obstajajo posamezniki, ki pišejo in želijo pisati, a je spodbuda nikakršna. Če nisi zadosti siten in tečen, ne bo nič iz tega. A smo ljudje takšni in drugačni. Jaz sem recimo ena izmed redkih, ki je agresivna. Lahko da so avtorji, ki so bolj nadarjeni od mene, a ker niso agresivni, se preselijo na Finsko ali v London." Problematična se ji zdi tudi nepodelitev nagrade za mladega dramatika, ki jo vidi kot znamenje nespodbudnega in pasivnega okolja. "To je treba gojiti! Enkrat se ne prijavi nihče, a se bodo naslednje leto morda trije. Nove dramatike je treba nenehno spodbujati. Lahko pa jih tudi ne spodbujamo. Saj je konec koncev recesija in nimamo denarja, da bi hranili še nekaj lačnih ust. Ni potrebe. Edino, kar obžalujem, je to, da imamo pisce, ki so odnehali in nehujejo, pa bi lahko bili mednarodno priznani. In to je škoda."

Glede na navedene primere je videti, da so za uspeh na polju dramatike v Sloveniji potrebni neverjetna trma, strast in skoraj mazohistično kljubovanje. Tako ni presenetljivo, če kar nekaj piscev na vprašanje, ali se to splača, odgovori z jasnim ne.