"Dihurji so zelo radovedne živali in niso prav nič plašni," je pojasnila vodja dogodka Pšena Kovačič, ki je s svojo dihurčico zmagala v kategorijah najkrajši in najlažji dihur, prav tako pa sta vse tekmece premagali tudi v hitrostnem tekmovanju po poligonu. "Kaj pa smrad?", je še zanimalo radovedneže. "Radi ga 'pufnejo' iz strahu ali ugodja in takrat je treba hitro odpreti vsa okna, ampak ni pa to tako pogosto," je iz svojih izkušenj povedala Kovačičeva. Sicer se s kastracijo vonj, ki je najbolj intenziven v času paritve, precej omili, odstranjevanje smradnih žlez je prepovedano, mnogi lastniki pa iščejo rešitev v kopanju. "Prepogosto kopanje ima ravno nasproten učinek," je lastnike opozorila predsednica društva Maja Čonč in dodala, da se dihurje lahko kopa samo trikrat do štirikrat na leto.

Marsikaj je treba skriti

"Zame ne gre za smrad, ampak za vonj po mošusu," je svoje mnenje delila študentka Klara Rakovič, ki jo vsak dan razveseljujeta dihurja Miki in Neli. Njuna igra je zanjo kot televizija, pa tudi sicer je življenje z njima zelo pestro. "Včasih se tako skrijejo, da misliš, da so pobegnili. Zelo hitro se izmuznejo, naša je tudi že skočila čez balkon in sosedje so nas poklicali, da je naš dihur zunaj. Jima je pa tudi že uspelo odpreti hladilnik," je še pripovedovala o svojih prigodah, ob tem pa se raznežila, da so tudi zelo crkljivi in ti znajo dati tudi poljubček, sploh kadar si jezen nanje.

Latinsko ime za belega dihurja je mustela putorius furo, kar v dobesednem prevodu pomeni smrdljivi tat, in lastniki teh zverinic se s tem zelo strinjajo. "Res so lumpi! Od tega, da se dokopljejo do smeti in bi pojedli vse, kar najdejo, do tega, da so zelo spretni in ti ukradejo ključe ali pa se skrijejo v pralni stroj in ga daš po nesreči prat," je bila kratka in jedrnata Kovačičeva. Okolje jim je treba tako zelo prilagoditi - rastline je treba skriti, ker bodo vse pojedli, čeprav so za njih strupene, nujno pa mora biti vedno zaprta tudi straniščna školjka. "Dihurji so mojstri v odpiranju vsega, vedno znova ti pokažejo, kje vse so še luknje, kamor se lahko skrijejo," se je že sama prepričala tudi Čončeva, v ambulanti na veterinarski fakulteti pa je zasledila celo primere, da je dihur pojedel lastnikove antidepresive ali piškote z marihuano.

Dihur namesto budilke

Ko so ob koncu dihurčkovega dneva zverinice že večinoma utrujene počivale v naročju svojih lastnikov, ki so jih pestovali kot dojenčke, ne bi nihče pomislil, da znajo ušpičiti takšne vragolije, vendar pa je prav vsak lastnik potrdil, da ko imaš enkrat dihurja, ti ni nikoli več dolgčas. "Niso nama dovolili psa, opica pa je bila predraga," je na vprašanje, zakaj sta se s partnerico odločila ravno za dihurja, odgovoril Simon Rupnik, lastnik triletnega dihurja z imenom Buda, ki je zmagal v tekmovanju v zehanju v eni minuti. Že prvi dan, ko sta ga spustila po stanovanju, se jima je zavlekel pod kuhinjske elemente in sta ga komaj zvabila ven, enkrat pa je Rupnik naivno pustil odprto tudi kuhinjo, saj ni pričakoval, da bo Buda s svojima dvema kilogramoma odprl kuhinjska vratca, potem pa ga je pričakal kaos: "Zgrizel je pločevinke energijske pijače, razbil kozarec čokoladnega namaza, razmetal riž in makarone, kosmiče in še in še." Od takrat dalje so na vratcih v njuni kuhinji varovala, vrata dnevne sobe vztrajno zaklepata, sicer pa je tudi ponoči spuščen in ju vsako jutro točno ob šestih namesto budilke zbudi z grizljanjem in poljubčki.