Izterjevalcem oziroma upnikom v naših krajih v teh recesijskih časih ne gre najboljše. Ljudje nimajo denarja, da bi ga vrnili, v stiski pa začne človek razmišljati bazično. In tako so dolžniki ugotovili, da je najbolj učinkovita rešitev za njihove težave ta, da se znebijo vira težave. Torej upnika. Serija ubojev v minulem letu dokazuje prav to. No, tudi včasih, ko so upniki oziroma izterjevalci veljali za močnejšo stran v igri, to nikakor ni bil lahek in enostaven poklic. Ustrahovanje je namreč bolj delikatno opravilo, kot se morda zdi komu, ki meni, da je dovolj, če v srbohrvaščini nanizaš upniku par grozilnih kletvic. Naslednja zgodba o ljubljanskem izterjevalcu govori prav o tem. Pri uveljavljanju pravic iz upniško dolžniškega razmerja z nekim družinskim človekom, ki se je lahkoverno zadolžil na črno, je poklical dolžnika. Menda celo bolj ali manj za zabavo oziroma za vsak slučaj. Kot po navadi je začel z grozilnim programom, čim je na drugi strani mobilnega telefona zaslišal, da je linija vzpostavljena. Bojda je bil pa ob tisti priložnosti v še posebej dobri formi za nizanje grozilno strahobalnih serij zloveščih obljub, kaj vse se zna upniku zgoditi. Med drugim mu ni pozabil omeniti tudi otrok in žene, v čemer je bila pa tudi glavna težava. Po nekem spletu okoliščin v tem primeru telefon ni bil pri družinskemu človeku, ki se je zadolžil, temveč je bil na drugi strani linije njegov mali sinko. Ta je sprva začudeno poslušal, kaj se dogaja, potem je pa prestrašen odnesel telefon do svoje mame, ki dotlej seveda ni vedela za težave svojega soproga. Prav to, da dolžnik ni nikomur povedal za svoje težave, pa je bila osnova za nove in nove epizode njegovega razmerja z upniki. Ženska je poklicala policijo, jih seznanila s primerom in po miniaturni operaciji je neprevidni izterjevalec končal kariero.

Preostale legende najdete tukaj.