V službi nosite orožje, v prostem času pesnite za otroke. Imate zaradi tega probleme z avtoriteto v službi?

Z avtoriteto nimam težav, res pa traja, da pridobiš spoštovanje. Pesmi pišem že dolgo, toda šele pred nedavnim, po izidu mojega prvenca Zaspančki, je to postalo obče znano. Vedno znova se nasmejim, ko moram na zdravniški ali drug specialističen pregled, ki jih pri nas zaradi narave dela ne manjka. Nikoli me ne pozabijo vprašati, kako kot ženska obvladam skupino moških. Na carini sem namreč zaposlena 23 let, od tega sem 14 let vodja mobilne službe, in res sem edina ženska v Sloveniji na takšnem mestu. Potem ponavadi sledi vprašanje o mojih hobijih, in ko povem, da pišem otroške pesmice, psihologu zastane pisalo. Zabava me, ko vidim, da se jim to nekako ne sklada in da so si očitno o meni že vnaprej ustvarili določeno podobo. Ta podatek rada prihranim za kakšno presenečenje. Zelo pa ločujem službo in zasebno življenje.

Stereotipi o ženskah z orožjem (policistkah, vojakinjah, carinicah...) torej še niso preseženi?

Ne ravno, ker ponavadi pričakujejo precej grob tip ženske, res pa moramo biti takšne ženske vendarle malce drugačne: ne smeš poznati strahu in delo ti mora biti v izziv.

Kako ste z morebitnimi pomisleki opravili v vaši ekipi?

V naši ekipi nas je osem, poleg mene še sedem moških, družbo pa nam dela službeni pes špringer španjel, dresiran za iskanje mamil. Da mi je uspelo pridobiti spoštovanje, sem morala biti najprej tako sposobna, kot so oni. Ko se enkrat izkažeš in ko vidijo, da te ni strah, potem ni več problema. Če je zdaj treba splezati na streho tovornjaka, fantje vedo, da bom to storila, in mi potem to prikrajšajo in opravijo sami. No, malce me le pazijo (smeh).

Med fanti malokdaj nastopim v vlogi šefa, v prvi vrsti smo kolegi. Ko pa se dejansko zaostri z določenimi strankami, takrat nastopim kot šef. S tem v bistvu fantom krijem hrbet, kar na terenu zelo veliko pomeni. Stranke so včasih zelo naporne: kričijo, se pritožujejo, grozijo, in tako v ekipi pazimo drug na drugega. Pri tem se zelo izogibamo verbalnim, še bolj pa fizičnim konfliktom.

Kako gledajo obravnavani na vas carinike? Policistov se verjetno bolj bojijo.

Da, to je zagotovo, čeprav so se tudi na nas navadili. V notranjosti države smo aktivni že kar nekaj let. Orožje pravzaprav za našo službo ni nič nenavadnega, že v Jugoslaviji so obstajale mobilne ekipe z orožjem, neko obdobje smo imeli orožje tudi na našem carinskem uradu. Zdaj ga nosimo le tako imenovani mobilci. Carinskih uradov pri nas je deset, razen Kopra in Dravograda ima vsak svoj mobilni oddelek.

Kakšen občutek daje orožje v rokah?

Mislim, da ti daje občutek lažne varnosti. Ni dobro, da ti v kritični situaciji nasproti stoji nekdo z orožjem v rokah, ki se te boji, kajti takrat lahko naredi neumnost - orožje je precej dvorezen meč. Posebnih psiholoških priprav za uporabo orožja nimamo, so bolj tehnična usposabljanja. Sploh ne vem, če te kdo lahko psihološko pripravi na streljanje. Ne upam si reči, kako bi se odzvala v kritični situaciji - lahko trezno, lahko pa tudi neumno. Orožje mi je sicer všeč, seveda ne v smislu njegove funkcije. Ko smo na strelišču, kjer je 120-odstotno poskrbljeno za varnost, nadvse uživam, ker je vse skupaj precej adrenalinsko. Ampak povabila na paintball pa odklanjam, ne želim streljati v človeka, četudi gre za barvne naboje.

Ste bili kdaj res v kritični situaciji, morda v času osamosvojitve naše države?

V tistih časih je bilo ozračje precej napeto, toda bila sem še na carinskem uradu Celje in ne na terenu. Ko se je odprla južna meja, pa sem tudi sama šla delat tja. Alarmi za napade na hrvaški strani so se ves čas oglašali, mi pa smo se le sto metrov stran počutili varne. Kako lažen je bil ta občutek, razmišljam zdaj.

Strahu v službi ne poznate, kako pa ste zbrali pogum, da izdate svojo prvo knjigo?

Pesmi se je skozi leta nabralo zelo veliko. Končano imam že drugo pesniško zbirko za otroke in se ravno dogovarjam z ilustratorko, ki bo imela dela še za nekaj mesecev; knjiga bi lahko izšla že konec leta. Če je prva zbirka precej zasanjana, bo druga veliko bolj nagajiva. Kaj več pa ne smem povedati, mi je zabičala moja založnica iz založbe Hart. Odziv na Zaspančke, ki so izšli konec novembra lani, je presenetljiv, saj so jih februarja že izdali v ponatisu. Še dve knjigi bi lahko takoj izdala, zbirko Trije kosi torte in nekaj vmes ter zbirko ugank.

Samozavest sem pridobila skozi objave v Cicibanu in Cicidoju. Rekla sem si, če so dobre za Mladinsko knjigo, potem lahko izdam tudi knjigo. Dolgo sem izbirala pesmi, ki bi šle v Zaspančke, vmes sem pesmice objavljala tudi po različnih forumih in dobivala pozitivne odzive, tudi od učiteljic in profesoric. Ne nazadnje pa so glavni in največji kritiki otroci, njim morajo biti pesmi všeč.

Torej ste pesmi brali tudi svojima hčerama. Ste upoštevali njune nasvete?

Seveda. Punci sta zdaj stari že 20 in 16 let in še vedno sta moji največji in najbolj neposredni kritičarki, tudi kar zadeva ilustracije. Tudi Mojca Fo je upoštevala njune pripombe. Rekla je, da imajo smrklje vedno prav. Zelo pazim pri izbiri besed, ne uporabljam grobih izrazov.

Slovite po tem, da imate zelo veliko hobijev. Najmočneje vas ta trenutek vleče v fotografijo, kajne?

(smeh) Res se rada lotevam različnih stvari, v katere se potem poglobim, dokler me spet ne pritegne nekaj novega. Trenirala sem karate in aikido in tudi v službi imamo borilne veščine, tako da mi vse to zdaj pride prav. Tudi ženske hobije imam: pletenje, peka sladic, urejanje vrta. Vse do fotografije, ki mi je bila všeč že kot otroku. Za 18. rojstni dan sem v škatli za čevlje dobila svoj prvi fotoaparat, ki mi je sicer zelo nagajal, tako da me je za nekaj časa to minilo.

Zdaj z digitalno tehnologijo seveda teh problemov ni več. Moj partner mi je nato kupil fotoaparat, s katerim pa že lahko delam profesionalne fotografije. Sicer imam že naziv F1, vendar sem še precej na začetku. Motivno me najbolj zanima narava, verjetno tudi zato, da lažje pozabim na službo, kjer delam z ljudmi, in to je verjetno najtežje. Ko si v naravi, si sam, z rastlinami, živalmi, ptičjim petjem. Nimam rada ostrih kotov, temveč mehke linije in barve. Zanima me tudi fotografiranje ljudi in portretov, a na tem področju še nisem povsem samozavestna. Preprosto postaneš odvisen od torbe s fotoaparatom, ves čas jo nosim s sabo in postaja res premajhna. Moj fotoaparat je res težak. Pravzaprav je to strošek, ki se nikoli ne zaključi, vedno si želiš še kakšen filter, nov objektiv, stojalo. Če bi bil oče še živ, bi me lahko naučil, kako se je včasih razvijalo filme v temnicah. Tudi njemu je bila fotografija hobi, sicer je bil policist.

Je na vašo poklicno pot vplival oče?

Verjetno je res, da sem danes v takšni službi ravno zaradi njega. Najprej sem celo hotela postati kriminalist, ampak takrat še niso jemali žensk. Po naključju sem potem pristala na carini. Delo mi je vseeno všeč, je precej adrenalinsko, ne pa spet tako zelo resno, kot je delo kriminalistov. Če bi šla v tak poklic, je vprašanje, ali bi se odločila za družino, kajti ko se za nekaj odločim, to počnem precej predano. Biti zelo predan v kriminalistični službi pomeni, da bi me bilo strah za svojo družino. Že v tej službi smo večkrat deležni groženj. Ampak dokler grozijo le meni, mi je vseeno. Z leti takšnega dela dobiš precej trdo kožo in zelo visok prag tolerance. Srečuješ se s številnimi različnimi usodami ljudi. Toda skozi izkušnje čedalje pogosteje iščem tudi opravičila, čemu nekaj počnejo narobe ali so slabe volje. Skušam nanje gledati bolj humano.