Če so bila filmska platna leta 2011 preplavljena z dokumentarnimi filmi o arabski vstaji, bomo letos očitno dobili prve igrane refleksije prelomnih političnih dogodkov, na primer s trga Tahrir v Kairu, kamor dogajanje filma Po bitki postavi Youssry Nasrallah, glasni nasprotnik politike Izraela, kar je potrdil tudi na tiskovni konferenci po filmu. Mnogi menijo, da ni minilo dovolj časa, da bi režiserji lahko celovito in brez pretiranih čustev prenesli nacionalno tragedijo v fikcijski okvir, no, Nasrallah je menil, da ravno igrani film ponuja potrebno distanco. Svoje videnje dogodkov okrog nemirov na Tahrirju je spojil z zdaj znamenito "bitko s kamelami", ko so Mubarakovi agitatorji zmanipulirali revno prebivalstvo iz slumov pri piramidah v Gizi in jih pripravili do tega, da so 2. februarja s konji in kamelami napadli protestnike v središču mesta. Ti ljudje so kasneje v očeh sonarodnjakov - tudi zaradi posnetkov na Youtubu in na družbenih omrežjih - postali izdajalci, med njimi Mohammad, oče dveh otrok, ki pade v hipno razmerje s svobodomiselno novinarko neodvisne televizijske postaje. Vse lepo in prav, Nasrallah se je odzval, posnel prvi igrani film o egiptovski revoluciji, toda vse skupaj je vseskozi na meji idealistične melodrame in didaktične pridige. Mohammad izpade kot tipični naivni brutalnež iz Fellinijevih zgodnjih filmov (npr. Broderick Crawford iz drame Il Bidone), beštija z zlatim srcem, ki postane žrtev tako lastnih idealov kot spletkarskih lokalnih politikov.

Festival se je dejansko začel "počasi", tako glede medijskega cirkusa kot kvalitete filmov, ki se nad povprečje ni dvignila niti pri renomiranih imenih sodobnega filma. Svetla izjema je za zdaj Ulrich Seidl s prvim delom načrtovane trilogije, v kateri namerava obdelati tri ženske iz iste družine v iskanju sreče v sodobnem svetu. Paradiž: Ljubezen (sledila mu bosta Vera in Upanje) je zgodba o petdesetletni Avstrijki Teresi, ki doma pusti hči na robu pubertete in si v Keniji privošči kanček tako imenovanega spolnega turizma; pridruži se enako osamljenim Evropejkam, ki proti plačilu uživajo v spolnih avanturah z revnimi domačini. Kar s pokroviteljskim filmom Proti jugu (2005) in skoraj identično zasnovo ni uspelo Larentu Cantetu, je uspelo Seidlu, vedno prepričljivemu analitiku družbenih anomalij in človeških ekscesov, ki po stari navadi ne ovinkari, temveč gre na polno, tako v grafičnem prikazovanju posteljnih aktivnosti kot v neolepšanem prikazu realitete nesrečnih žensk, ki se na "počitnicah" praviloma zaljubijo, in nazadnje - tudi ob spoznanju, da so tam enako osamljene kot doma in da tretjega sveta ne eksploatirajo one, temveč ravno obrnjeno - doživijo grenko razočaranje.

Preostali filmi so bili v najboljšem primeru solidni, npr. Rja in kost Jacquesa Audiarda, ki se po trdem in splošno čislanem Preroku (2009) vrača v tradicijo neproblematične in rahlo konfekcijske francoske socialne drame. Oba junaka novega filma, oče petletnika brez družine, kolerik, varnostnik in občasni ilegalni boksar ter nekdanja dreserka ork brez nog, gresta skozi serijo ekstremnih čustvenih in telesnih preizkušenj, tudi zato, da bi ju utrjevale v njunem eksistencialnem boju in ljubezni. Audiard je francosko realiteto od nekdaj mešal z žanrom, vse skupaj pa mu vendarle bolje uspeva v kombinaciji s trdo kriminalko.