Da niso pri pravi, bi si človek mislil tudi ob pogledu na kolono odraslih ljudi, ki so vozili navidezen vlakec po prostoru ali se nagneteni na izredno majhnem prostoru pretvarjali, da so na natrpanem avtobusu, ki se prebija skozi prometno konico, in se ob vsem tem glasno smejali. Človeka ob pogledu na odrasle, ki se pretvarjajo, da imajo po vsem telesu napeljano elektriko ter lahko kogarkoli stresejo in se jim vse skupaj zdi še prekleto smešno, resnično preplavi začudenje. Kaj, zaboga, se grejo, ko kričijo drug na drugega v popolnoma nerazumljivi žlobudravščini?

"To je gibberish," kajpak v smehu pojasni Simona Krebs, direktorica Mednarodnega inštituta za smeh. Nerazumljivo žlobudranje, podobno sproščujočemu smehu, nadvse dobrodejno vpliva na psihično in fizično zdravje ljudi. Znanstvene raziskave so namreč v zadnjem času potrdile prav to, kar je človeštvu pravzaprav poznano že stoletja: smeh je pol zdravja.

Že že, a kaj, ko je situacij, šal in komedij, ki bi človeka nasmejale, vedno manj, vsakdan človeka 21. stoletja pa je prepojen s stresom in napetostjo. Stres po drugi strani dokazano povzroča med 70 in 80 odstotki bolezni modernega časa. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so kronične bolezni, kot so razna srčna obolenja, možganska kap, rak, sladkorna bolezen, kronična pljučna obolenja, vzrok za kar 63 odstotkov smrti na svetu.

"Jeza, žalost, skrb, pohlep in strah so čustva, ki so najnevarnejši in najpogostejši povzročitelji kroničnih bolezni. Naše telo jih doživlja kot stres, ki ga povzroča zunanji svet," razlaga dr. Špela Stangler Herodež iz laboratorija za medicinsko genetiko v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, ki je ob svojem delu raziskovala povezavo med smehom in človeškimi geni. Stres povzroča povišanje ravni kortizola, tako imenovanega hormona stresa, ta pa vpliva na zmanjševanje telesne aktivnosti in zavira pripravljenost belih krvnih celic, zaradi česar je človeško telo dovzetnejše za bolezni. Smeh po drugi strani spodbuja imunski sistem. Ob smejanju se aktivira možganski center čustev sreče v desni polovici možganov in namesto kortizola se izloča serotonin, razlaga Stangler-Herodeževa.

"Zdravilo za vse tegobe tega sveta"

"Ljudje večino časa funkcioniramo z levo polovico možganov. Smeh pa je produkt desne polovice. Tudi gibberish je način, kako vklopimo desno polovico, kako zaobidemo razum. Pačenje, veliko obrazne mimike in nerazumljiv jezik je eden najučinkovitejših načinov sproščanja, podobno kot smeh," pojasnjuje Simona Krebs.

Stangler-Herodeževa razlaga, da nismo na milost in nemilost prepuščeni našim genom, ampak so geni pogosto prepuščeni nam. Nesporno je, da lahko dejavnost v možganskem centru za srečo sprožimo z namernim smehom tudi brez razloga, prav tako kot lahko sprožimo nasmeh s srečnimi mislimi. "Znanstveno je dokazano, da je smeh najboljše zdravilo, ki zdravi vse ljudi in tegobe tega sveta, zdravi bolne, žalostne in osamljene," zatrjuje.

In zdravi tudi osramočene, dodaja Michael Titze, priznani nemški psiholog, psihoterapevt ter eden od pionirjev terapevtskega humorja, ki se ukvarja z zdravljenjem ljudi, ki trpijo za močnim občutkom sramu. "Počutijo se ponižane, poražene, manjvredne in odtujene. Po svetu hodijo s sklonjeno glavo, se bojijo očesnega stika z drugo osebo in zato pogosto gledajo v tla. Sram se kaže tudi v njihovi čustveni okostenelosti, otrdelosti telesnega izražanja, tako da so videti kot lesene lutke. Temu pravimo učinek Ostržka," razlaga. Tudi Titze ob delu s temi pacienti uporablja predvsem smejalno terapijo. Paciente prisili, da se norčujejo iz sebe, da se osramotijo v javnosti, se obnašajo kot cepci in tako dojamejo ironijo v svojem siceršnjem vedenju.

"Rečem jim, naj gredo v sex shop in z jezikom med zobmi vprašajo za najbolj perverzno revijo, ob gledanju katere zardi celo prodajalec," razlaga Titze. Ljudje, ki se najbolj bojijo posmeha in norčevanja, s takšnim obnašanjem seveda pri drugih namerno sprožajo prav to, paradoks in ironija, ki ju pri tem dojemajo, pa zdravita simptome njihovih bolezni. "Smeh je tisti nasprotni, pozitivni pol sramu. Obe čustvi nas premagata povsem nehote. Tako težko, kot je nadzirati napad sramu, je tudi ustaviti napad smeha," dodaja.

Negativna čustva, kot so strah, žalost in bojazen, so tudi znani vzroki za dvig sladkorja v krvi, zatrjuje Miro Čokolič, predstojnik oddelka za endokrinologijo in diabetologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. V raziskavah, ki jih je skupaj s sodelavci izvajal v domu za upokojence Danice Vogrinec v Mariboru, je med drugim ugotovil, da smeh tudi znižuje sladkor v krvi in tako prispeva k boljši dolgoročni urejenosti sladkorne bolezni tipa 2. "Smeh bi torej lahko uporabljali kot učinkovito dopolnilno in preventivno terapijo pri številnih stanjih, med drugim pri preprečevanju zapletov sladkorne bolezni, pri zdravljenju nespečnosti in depresije," je povzel izsledke inovativne raziskave, ki pa ni bila edina raziskava o vplivih smeha na zdravje, izvedena v Mariboru.

Simona Krebs je denimo s pomočjo upokojencev v tem istem domu dokazala, da smeh znižuje visok krvni tlak. "Pri ljudeh, ki trpijo za povišanim krvnim tlakom, a za svoje stanje še ne jemljejo zdravil, smeh znižuje raven krvnega tlaka," razlaga. Že 20 sekund intenzivnega smeha poveča srčni utrip in predihanost tako, kot bi ju povečala vsaj triminutna aerobna vadba na fitnes napravah.

Prav tako je znanstveno dokazano, da se z leti preprosto nehamo smejati. Medtem ko se otroci dnevno nasmejejo od 300- do 400-krat, se odrasli nasmejejo le še 15-krat. Zaradi problemov, s katerimi se soočamo v vsakdanjem življenju, pozabljamo na srečne trenutke in na smeh. Šale, ki so nas še pred leti spravljale v smeh, nas danes sploh ne zabavajo več. Kaj torej narediti, kako vrniti smeh v sivi vsakdan?

Eni so talenti, drugi potrebujejo več spodbude

Simona Krebs je med drugim vaditeljica in učiteljica smejalnih vaj, tako imenovane joge smeha. Ljudi torej uči prav tega, kako se smejati brez razloga, brez zunanjega vzgiba. Vodi prvi brezplačni klub joge smeha, ki v Mariboru deluje že skoraj dve leti, upokojence v domu Danice Vogrinec uči smejanja in pripravlja radijsko oddajo Učimo se smejati. Organizirala je tudi 1. mednarodno tekmovanje v smehu v Mariboru.

Mnogi izmed tistih, ki so prav na tem tekmovanju oponašali prašičji in konjski "smeh", se smeje valjali po tleh in tolkli po kolenih, so njeni pacienti. Naučila jih je, kako se silno krohotati kar tako in nekateri znajo to tako zelo dobro, da so jim vsakokrat od smeha tekle solze po obrazu. Smejanja kar tako smo sposobni vsi, saj nam je smeh prirojen, zatrjuje Simona Krebs. "Nekateri so talenti, drugi pa potrebujejo več zunanje spodbude," dodaja. Temu so torej služile zgoraj omenjene otroške igrice, v katere so se vživeli odrasli in se ob tem krohotali.

Lažje se je smejati v skupini, pravi, saj je smeh nalezljiv. Zato je pravzaprav pačenje in oponašanje prašičjega smeha izzvalo salve smeha tudi pri vseh tistih, ki so smejoče se tekmovalce le opazovali. A vsak posameznik se lahko smeji tudi sam zase, in to pravzaprav ob vsakem še tako vsakdanjem opravilu. "Gre za to, da vneseš igrivost in kreativnost v vsak dan. Gre za preklop, ki ga naredimo v glavi," razlaga Krebsova.

Naš um pravzaprav ne loči med pristnim in narejenim smehom, zato deluje že zgolj to, da v ritmu zlogujemo "ha-ha-ha-ha" ali "hi-hi-hi" ali "ho-ho-ho". "Ko odpremo usta, se aktivira trebušna prepona. Kadarkoli se to zgodi, pride v telo več kisika in začnejo se izločati hormoni sreče. Ko si tako v nekem ritmu pojemo 'haaaaa-ha' in 'hiiiiiii-hi', že delamo nekaj dobrega zase," razlaga Krebsova. Pri tem je pomembno, da ne razmišljamo o ničemer. Pomaga tudi vaja z navideznim telefonom. Roke in prste postavimo, kot da držimo navidezni telefon, in si predstavljamo, da nam oseba na drugi strani govori nekaj blazno smešnega, mi pa se slišanemu glasno smejimo. Sproščamo se lahko še ob navideznem čiščenju črnih misli, tako da skozi obe ušesi napeljemo navidezno vrvico, jo vlečemo sem ter tja in si predstavljamo, da s tem čistimo črne misli ter se hkrati glasno smejimo "hahahahaha-hahahaha", našteva Simona Krebs.

Albert Nerenberg, Kanadčan, ki je začetnik tekmovanj v smehu, iz rokava strese še kopico drugih nasvetov, kako se iznenada, sicer le za nekaj sekund, a silovito smejati. "Z obema rokama na vso moč napnimo navidezni lok in ko izpustimo navidezno puščico, prasnimo v smeh s prav tako jakostjo, s kakršno smo prej napenjali lok. Bolj ko smo besni, bolj ta bes usmerjajmo v napenjanje loka in bolj ko je lok napet, siloviteje bi se morali smejati, ko puščica odleti," razlaga. Drugi način je, da se enostavno mahnemo po kolenu in siloviteje ko se mahnemo, bolj naj bi se tistih nekaj sekund smejali.

V Sloveniji znanstvena fantastika, v Nemčiji realnost

Vsega tega se je lotevala tudi Lidija Vučko. "Saj se zdiš sam sebi malo butast, ko se tako smejiš v ogledalu," razlaga medicinska sestra, ki je pred devetimi leti zbolela za rakom na dojki. Poleg kemoterapij je takrat poskusila tudi vse sorte alternativnih metod zdravljenja, med drugim, kot rečeno, smejalne terapije. "Ko je človek enkrat tako zelo bolan, ni stvari, ki je ne bi poskusil za svoje zdravje," doda. Lidija Vučko je danes zdrava. "Ne vem, ali mi je pomagal le smeh, zagotovo pa mi ni škodoval. Po tistih trenutkih, ko sem se sama sebi režala v ogledalo, sem se resnično počutila bolje," pravi Vučkova.

Joga smeha oziroma smejalne terapije, kamor med drugim sodi tudi "gibberish", v uradni medicini še niso priznane, kljub temu pa jih kot neformalno dopolnilno metodo vpeljujejo marsikje po svetu, denimo v Ameriki in Nemčiji, Avstriji, Češki in Indiji, med drugim za zdravljenje onkoloških bolnikov, bolnikov z multiplo sklerozo in podobno, pravi Krebsova.

Na neki način v Sloveniji k temu prispevata tudi klovnesi iz društva Rdeči noski Eva Škofič Maurer in Livija Rojc Štemfelj. "Klovni zdravniki smo posebej usposobljeni za delo s pacienti. Imamo vse lastnosti cirkuškega klovna, ki zabava, in vse lastnosti medicinske sestre. Klovni zdravniki smo najboljši način vnašanja humorja v bolnišnico," razlaga Livija Rojc Štemfelj. Slovenski klovni zdravniki, ki obiskujejo predvsem otroške oddelke slovenskih bolnišnic in posebne rehabilitacijske centre za otroke, so denimo lani obiskali in nasmejali več kot 23.300 otroških pacientov, jih zabavali ob tem, ko so priklopljeni na vse mogoče aparate ležali v bolnišnični postelji, in jim odvračali črne misli, ko so bili skupaj z njimi na medicinskih preiskavah, jih spremljali na operacije. "Sestre na nekaterih oddelkih so bile nad našim delom tako navdušene, da so rekle, da želijo, da smo vsak dan z njimi," se spominja Eva Škofič Maurer. Zaradi takih pobud sedaj začenja delo tudi dežurni klovn, ki bo vsaj osem ur na dan neprestano na bolnišničnih oddelkih in skupaj z otroki. Skupaj z evropskim združenjem organizacij bolnišničnih klovnov se klovnesi zavzemata za to, da bi delo zdravnika klovna tudi uradno priznali vsaj kot poklic.

Da bi naredili to deželo spet nasmejano in preventivno prispevali k splošnemu zdravju, pa bodo Krebsova, Stangler-Hordeževa in dr. Beno Arnejčič, visokošolski učitelj na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport formalno predlagali, da bi smejalne terapije vpeljali tudi v slovenske osnovne šole.

"Radi bi naučili učitelje in učence smejati se," pravi Beno Arnejčič. "Menim, da bi lahko smeh začeli uvajati v šole z raznimi prostovoljnimi aktivnostmi in neformalnimi delavnicami smejalnih terapij in joge smeha. Želimo narediti našo šolo bolj optimistično, saj ima šola kot prenosnica znanja tudi to poslanstvo," razlaga.

Če se v Sloveniji zdi, da je vpeljevanje takih aktivnosti v šolski sistem še znanstvena fantastika, pa je v Nemčiji to že nekaj let realnost.

"Zdravi skozi smeh" se je imenovala pobuda, ki jo je na vodstvo šole, na kateri je delala, naslovila učiteljica Alexandria A. Bott. Izmislila si je zabavno pesmico, ki narekuje otrokom, da "migajo z ritko", "ploskajo nad glavo", "poskakujejo kot zajčki" in "se nagibajo proti levemu in desnemu sosedu". Tako so otroci med poukom dan za dnem plesali na preprosto pesmico in se ob tem hecnem nagibanju brez posebnega namena - glasno smejali. "Po letu dni, ko smo vsak dan plesali, so otroci postali bolj odprti, ekstravertirani. Tisti, ki so imeli težave z učenjem, so se nenadoma lažje učili, dobivali boljše ocene, tisti, ki so bili pretepači, pa so nehali nadlegovati sošolce," razlaga Alexandria A. Bott.

Ko je o rezultatih, ki jih je prinesel njen projekt, na nekem kongresu govorila nemškim šolnikom in snovalcem nemške šolske politike, je požela nepopisno navdušenje. Le petminutna predstavitev je bila dovolj, da so jo nemudoma in popolnoma nepričakovano imenovali za ravnateljico šole.