23. aprila 2012 je Jens Weidman, predsednik Nemške centralne banke, na srečanju v Ekonomskem klubu New Yorka povedal, da »v tem trenutku obstaja veliko nezaupanje v javne finance, kar pomeni negativen pritisk na gospodarsko rast. V teh okoliščinah bi varčevalni ukrepi po nemškem receptu lahko povrnili zaupanje in ponovno pognali gospodarsko rast.« (NYT, 26. aprila 2012)
Kratkoročno krčenje javne porabe, znižanje povpraševanja in nižja gospodarska rast naj bi torej dolgoročno povrnili zaupanje finančnih institucij oziroma vlagateljev v fiskalno odgovornost države?

V kontekstu vedenjske ekonomije bi temu lahko rekli proces tržnega črednega učinka. V slovenskem prevodu pa se ta politično ekonomska religija imenuje več kot pol milijarde evrov vreden zakon za uravnoteženje javnih financ (recimo mu kar zakon), ki ga je minister za finance Janez Šušteršič ob razpravi v državnem zboru pospremil z besedami, da »mislimo, da je ključna beseda, ki ji moramo slediti, kredibilnost, prepričljivost Slovenije kot okolja za naložbe« (RTV SLO, 10. maja 2012). Da se razume, na plečih koga se bo gradilo zaupanje vlagateljem, je vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko pred dnevi jasno povedal, »da si je koalicija postavila cilj, da najprej opravi z balastom v javnem sektorju« (RTV SLO, 9. maja 2012).

Da pa bi še bolj »povrnili zaupanje« vlagateljem, so nastale tudi spremembe zakona o davku na dobiček pravnih oseb, po katerih se bo do leta 2015 stopnja tega davka znižala z 20 na 15 odstotkov – in zaradi katerih bo proračun v tem času prikrajšan za 183 milijonov evrov. Z eno samo spremembo enega samega člena in usklajenim dvigom koalicijskih rok v zakonodajnem postopku. Po drugi strani pa je bilo potrebnih več tednov intenzivnega sindikalnega pritiska, ki je vključeval tudi stavko sindikatov javnega sektorja, da smo iz zakona umaknili dele, ki bi še posebej udarili po socialno šibkih osebah, zmanjšali odstotek znižanja osnovnih plač v javnem sektorju ter ohranili normative in standarde v šolstvu. In kolikšna je proračunska cena umika teh določb iz zakona? 130 milijonov evrov.

S kakšno neznansko lahkoto se vlada po eni strani odreče več kot 180 milijonom evrov v upanju na prihod novih investicij in s kakšno težavo se ta ista vlada odreče 130 milijonov evrov vrednim fiskalnim rezom z namenom, da lahko z nekaj manjšo slabo vestjo gleda drugi člen ustave, kjer je zapisano, da je Slovenija »pravna in socialna država«. K tej ceni je predsednik vlade brezplačno dodal izjavo, da sindikati živijo na luni (RTV SLO, 18. aprila 2012), kar poleg kazanja hrbta ministra Turka delavcem na Ptuju na dan stavke 18. aprila 2012 umakne masko s cenenega promocijskega poudarjanja vlade o pomembnosti socialnega dialoga.

Čredni nagon deregulacije trga dela

Da bi izboljšala javno podobo zakona, pa se je vlada vedno znova pohvalila, da je v zakon že vključila nekatere ukrepe za dvig prihodkovne strani proračuna. In kolikšno je predvideno povečanje proračunskih prihodkov zaradi teh ukrepov do vključno leta 2013? 44,73 milijona evrov. V istem času bo v proračun priteklo 119 milijonov evrov manj sredstev zaradi znižanja davka na dobiček pravnih oseb. Kar pomeni, da se bo za vsak pridobljen evro iz novih davščin v naslednjih dveh letih proračun odrekel slabim trem evrom v imenu (davčnega) privabljanja novih investicij. Vse to še kako spominja na zlate čase trickle down ekonomije znižanja davčnih bremen za »produktivni« sloj prebivalstva v ZDA v času Ronalda Reagana.

Junija 1939 je bil v reviji The American Economic Review objavljen članek, katerega avtor je zapisal, da je problem ameriške ekonomije njena nefleksibilnost glede na hiter tehnološki razvoj. Avtor je še posebej problematiziral program denarnih nadomestil za brezposelne, ki naj bi »škodoval delavcem zaradi tega, ker naj bi jim zniževal delovno motivacijo« (NYT, 14. maja 2012).

Leta 2002 je Michael Mussa, nekdanji glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada (MDS), v komentarju ekonomskega kolapsa Argentine, nekdanjega prototipa strukturnih nasvetov MDS, izjavil, da »če bi Argentina imela bolj fleksibilen ekonomski sistem, še posebej trg dela, bi se lahko njena ekonomija hitreje prilagodila predlaganemu načrtu, brezposelnost bi bila nižja, rast bi bila močnejša, fiskalni primanjkljaj in obrestne mere bi bili nižji« (Freeman, 2005).

14. maja 2012 pa je predsednik slovenske vlade v odgovoru na poslansko vprašanje Riharda Branislja o pričakovanih sistemskih reformah odgovoril, da je ključna reforma za izboljšanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva reforma trga dela, pri čemer je implicitno opozoril, da mora biti slovenski trg dela bolj fleksibilen. Pri tem je kot pozitivni primer navedel Nemčijo. Minister za delo Andrej Vizjak je dan kasneje to trditev predsednika vlade konkretiziral, ko je rekel, da je »naša delovnopravna zakonodaja pretoga« in »da se preveč ukvarjamo z branjenjem delovnega mesta« (Siol.net, 15. maja 2012).

Za trenutek ostanimo pri Nemčiji. Zanimivo, da ima Nemčija po podatkih iz leta 2011 davek na dobiček pravnih oseb v višini 29,8 odstotka (Eurostat, 2011), pa je kljub temu država z izjemno nizko, 5,6-odstotno stopnjo brezposelnosti, kar je skoraj 5 odstotkov manj od povprečja EU27 (Eurostat, maj 2012).

A na plečih česa? Leta 2005 si je Gerhard Schröder na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu privoščil naslednjo izjavo: »Ustvarili smo enega najboljših sektorjev z nizkimi plačami v Evropi.« In podatki to potrjujejo. Od leta 2003, ko so bili sprejeti ukrepi za večjo prožnost trga dela, so slednji močno osiromašili Nemčijo. Po najnovejših podatkih je 33 odstotkov nemških delavcev zaposlenih na prekarnih delovnih mestih, 6,5 milijona (28 odstotkov) pa jih prejema »nizko plačo« (manj kot 10 evrov na uro).
Nemške plače so od vseh članic OECD med letoma 2000 in 2009 napredovale najpočasneje. Realno gledano (ob upoštevanju inflacije) so se znižale za 4,5 odstotka, medtem ko so v Franciji narasle za 8,6 odstotka, na Finskem pa za 22 odstotkov  (Dufresne, 2012). Število delnih zaposlitev se je med letoma 1991 in 2010 zvišalo s 4,7 milijona na 9,2 milijona. Število agencijskih delavcev je zraslo s 134.000 leta 1994 na 776.000 leta 2010 in na 860.000 marca 2011. Delež začasnih zaposlitev se je med letoma 1991 in 2010 zvišal s 7,5 odstotka na 10,7 odstotka, to je na 3,5 milijona oseb. Število samozaposlenih se je med letoma 1991 in 2010 povečalo s 3 milijonov na 4,3 milijona (Bispinck, Schulten, 2011).

Stran od črednega reformnega nagona

Nizkocenovna prekarizacija trga dela postaja očitno eden paradnih strukturnih izvoznih konjev Nemčije. Po najnovejši analizi Evropskega sindikalnega inštituta (ETUI, 2012) je namreč v EU možno opaziti trend deregulacij trgov dela (Clauwaert, Schömann, 2012). Ta trend je bil po besedah najnovejšega poročila World of work 2012 Mednarodne organizacije dela (MOD) sprožen v upanju na pozitivne reakcije finančnih trgov, s čimer naj bi se pospešili zaupanje, gospodarska rast in ustvarjanje novih delovnih mest. Torej ista argumentacija kot pri fiskalni konsolidaciji.

A vsa ta pričakovanja se po besedah MOD niso uresničila. V državah, ki so odkrito sledile scenariju fiskalne konsolidacije in deregulacije trgov dela, še posebej v državah Južne Evrope, je videti nadaljnje padanje ekonomske in zaposlitvene rasti. Glavni razlog za takšen negativen učinek teh politik je dejstvo, da tem ni uspelo sprožiti zasebnega investiranja oziroma povpraševanja, s čimer se je sprožila past varčevalnih ukrepov. Kar pa zadeva deregulacijo trga dela, poročilo MOD ugotavlja, da ta politika ne bo samodejno sprožila gospodarske rasti in zaposlovanja. Slabša regulacija trga dela v času recesije lahko namreč vodi do še več odpuščanj brez vzporednega ustvarjanja novih delovnih mest.

Pravilno izhodiščno vprašanje (tudi) v kontekstu socialnega dialoga torej v tem trenutku ni, kakšne bodo sindikalne pogajalske koordinate okoli reforme trga dela, temveč kakšne sistemske reforme v tem trenutku zares potrebujemo. Zagotovo je eno kritičnih področij dvig zaposlenosti mladih, kjer sindikati že dlje časa predlagamo vzpostavitev nacionalne sheme (dostojno!) plačanega pripravništva v skladu z Evropsko listino o pripravništvih (Charter on Internships). Naslednja nujnost pa je pospešitev črpanja sredstev iz kohezijske politike v drugi finančni perspektivi (2007–2013).

Po podatkih, ki so bili objavljeni v najnovejši številki Ekonomskih ogledal Umarja (15. maja 2012), je Slovenija za izvajanje kohezijske politike v drugi finančni perspektivi pridobila 4,1 milijarde evrov nepovratnih sredstev, do konca leta 2011 pa smo prejeli le 1,286 milijarde evrov. Kot eden izmed objektivnih razlogov za takšno stanje se navaja tudi zelo zahteven administrativni okvir črpanja teh sredstev. Zato je treba na tem področju nujno sprožiti določene sistemske ukrepe, ki bodo administrativno optimizirali proces črpanja teh sredstev: ta so izjemno pomembna, navsezadnje lahko omogočijo prepotreben nov investicijski zagon, s čimer se bodo logično ustvarjala nova delovna mesta.

Goran Lukič, ZSSS