Sedem držav, milijon podpisov

Carsten Berg se že deset let ukvarja z idejo razvoja neposredne demokracije. Tako v domači nemški zvezni državi Baden-Württemberg v okviru organizacije Mehr Demokratie kot na ravni Evropske unije v okviru krovne organizacije Democracy International. Ima polne roke dela. Njegove ideje so konkretne in natančno ve, kaj je potrebno, da bi jih uresničil. Toda ne prede od zadovoljstva. Z vidno zaskrbljenostjo opisuje trenutna razmerja moči. A v njem ni niti za trenutek zaznati obupanosti, brezvoljnosti ali cinizma. Je glavni nosilec projekta evropske državljanske pobude (ECI ali European Citizens' Initiative). Tudi po njegovi zaslugi lahko od 1. aprila letos milijon evropskih državljanov iz najmanj sedmih držav zahteva od evropske komisije, da preuči področje, ki se jim zdi pomembno, in ga zakonsko uredi.

Več kot desetletje je ljudi prepričeval o pomenu vseevropske, transnacionalne državljanske pobude. Leta 2001 so irski volilci zavrnili pogodbo iz Nice. Med evropskimi politiki je zavelo spoznanje, da EU ne bo več mogoče voditi le od zgoraj navzdol, ampak bo nujna tudi komunikacija od spodaj navzgor. Ideja o večji vključenosti državljanov v politično odločanje EU je dobila nov zagon. Ko so istega leta z laekensko deklaracijo začrtali program Konvencije o prihodnosti Evrope, so prizadevanja za več neposredne demokracije v Evropi padla na plodnejša tla. Med uradnimi srečanji je Berg s sodelavci in prostovoljci zbiral podpise pod predlog državljanske pobude s tremi cilji: zagotoviti, da bodo evropski državljani na referendumih lahko odločali o novi ustavi EU; drugič, vključiti v evropsko ustavo pravico do državljanske pobude, ki bi omogočala, da se po dvakratni zavrnitvi pred evropsko komisijo o njej razpiše vseevropski referendum, in tretjič, možnost evropske državljanske pobude vključiti v ustavo EU. Prva dva cilja sta pogorela, tretjega so dosegli.

Pred nami, državljani EU, so zdaj tri leta nabiranja izkušenj in učenja. Leta 2015 se bo sedanjo ureditev ECI dopolnilo in po potrebi spremenilo.

Berg našteje štiri glavne pomanjkljivosti sedanje ureditve, kjer ve, da jim ni uspelo. Da je neposredna demokracija učinkovita in da jo ljudje uresničujejo, je ključno, da so orodja preprosta in pogoji dosegljivi.

Prvo pomanjkljivost sedanje ureditve vidi v časovni omejitvi zbiranja podpisov za ECI, ki določa rok dvanajst mesecev. Omejitev se mu zdi nepotrebna. Druga takšna pomanjkljivost je, da so teme, ki sodijo pod ustanovno, primarno zakonodajo EU, izvzete. "Izjem ne bi smelo biti." Prav tako so pogoji za zbiranje podpisov od države do države različni, četudi ECI tudi tu orje ledino, saj prvič vzpostavlja sistem, ki omogoča elektronsko zbiranje podpisov. "Slovenija in še nekatere države so vztrajale pri nesmiselnih birokratskih postopkih, ki so hkrati problematični z vidika zbiranja in hrambe osebnih podatkov. Pri Democracy International podpiramo možnost, ki so jo nekatere države že sprejele, da za avtentifikacijo podpisa zadostujejo ime in priimek, naslov, datum in kraj rojstva." Kot zadnjo pomanjkljivost omeni pomanjkanje podporne strukture. "Treba bi bilo vzpostaviti formalni podporni center, ki bi pomagal pri prevajanju pobud v vse uradne jezike EU in pri obveščanju državljanov."

ECI imenuje "pobudo za razpravo" in svari pred previsokimi pričakovanji. "Nismo dobili instrumenta odločanja. Nekateri mediji in evropski tehnokrati slavijo ECI kot rešitev vseh problemov. Toda to še zdaleč ne drži. Ni pravnih zagotovil, da bo iz nje izšlo karkoli konkretnega. Eden glavnih ciljev je, da sproži vseevropske razprave o temah, pri katerih si želimo skupnega delovanja. To ECI ponuja, saj postavlja komunikacijo na novo raven, komunikacija pa je osnovni pogoj za demokracijo," pojasnjuje Carsten Berg.

"Najpomembneje je, da smo postavili nogo med vrata postopkov odločanja v EU. Četudi gre za zelo majhen in šibak instrument, je ECI v naših očeh prvi korak v smeri demokratizacije Evropske unije. A to nikakor ne sme biti konec zgodbe."

Velikokrat so se znašli pred vprašanjem, ali je smiselno sistem spreminjati od znotraj - ali ga ne bi s tem le legitimizirali in ohranjali pri življenju - ali pa bi ga bilo bolje zavrniti in zgraditi nekaj novega. Berg je prepričan, da lahko z vključitvijo in okrepitvijo neposredne demokracije izboljšamo parlamentarno demokracijo.

"Nujno je, da postavimo politiko nazaj na realna tla. Neposredna demokracija lahko zagotovi, da bo parlamentarna demokracija bolje predstavljala družbo in državljane. Vselej gre za kombinacijo, za predstavnike državljanov skupaj z državljani, ki zagotovijo, da demokracija deluje."

Ne pusti se zmesti z nevarnostjo odločanja množic. "Verjamem, da smo državljani sposobni priti do pametnih kolektivnih odločitev. Ne prepričajo me argumenti o krdelni naravi množic. Nismo neumne ovce. Gre za temeljno vprašanje, kako razumemo človeka. Smo se sposobni učiti, biti svobodni in se razvijati ali smo le ekonomske živali, ki zasledujejo in uresničujejo svoje egoistične potrebe?" Carsten Berg je prepričan, da velja prvo.

Zaveda se, da so se v kritiki evropskega demokratičnega primanjkljaja znašli v nenavadni družbi nacionalističnih strank in gibanj, ki v Evropi vidijo le prisilo in krivico. Pripoveduje o strahovih, na katere je naletel v vzhodni Evropi, da so nekdanjo sovjetsko nadoblast leta 2004 le zamenjali z evropsko. "Nacionalistični politiki svarijo pred nedemokratičnostjo EU, hkrati pa nimajo niti najmanjšega namena oblikovati evropskega demokratičnega odgovora na to zagato. Evropska unija je sijajna iznajdba. Vendar smo v nevarnosti, da jo bodo ljudje, če je ne bomo demokratizirali, bolj in bolj zavračali in navsezadnje izgubili zaupanje vanjo."

O krizi spregovori skoraj v govorici desničarskih neoliberalcev kot o priložnosti. "Imamo možnost, da se proteste, ki smo jim priče od Španije do Grčije in Anglije, prevede v pozitivno politično silo demokratizacije EU. Ljudje so zaradi krize bolje obveščeni in več vedo o EU. Izziv je še vedno pred nami. Zato je pomembno, da ne odnehamo, da se ne sprijaznimo s stvarmi, kakršne so, ali še huje, da se zapremo vase znotraj nacionalnih meja. Narediti moramo ravno obratno. Zavihati moramo rokave. Prvič v zgodovini človeštva smo z ECI zasejali seme, da začnemo resnično politično razmišljati v evropskih dimenzijah."

Več mišic

Po več kot desetletju dela in doseženem cilju je prepričan, da so bili med ključnimi strategijami neposredni pogovori s politiki. Hkrati je kriza demokracije vidna povsod in na vse ravneh, od vaške do globalne, in to so opazili tudi evropski politiki. "V Nemčiji smo priče vzponu nove Piratske stranke, katere program temelji na transparentnosti odločanja in neposredni demokraciji."

Možnosti, ki jih ponuja internet, ga navdajajo z optimizmom. "Delujejo nova državljanska gibanja, ki vse bolj kažejo svoje politične mišice. Demokracija ni nekaj, kar bi lahko predpisal od zgoraj in implementiral na mehanski način, kot pri avtomobilskem popravilu. Gre za organski proces, ki zahteva svoj čas, rast, razvoj in izkušnje. Skozi orodja neposredne demokracije, kot je ECI, lahko več ljudi sodeluje pri pridobivanju izkušenj v demokraciji na zelo konkreten način. Mnogi danes izstopajo iz političnih strank, a si še vedno želijo biti aktivni v politiki. Demokracija ni počasna. Počasna, zelo, je demokratizacija EU. To je problem."

Medtem ko prejema klice z vseh koncev sveta in iz pisarn Združenih narodov, kako bi lahko ideja transnacionalne državljanske pobude delovala tudi drugod, je pred Bergom zelo konkreten cilj. "Trenutno delamo s polno paro, da bi se organizirala konvencija o fiskalni in demokratični prihodnosti EU. Ta bi se morala zgoditi, preden so države sprejele fiskalni pakt in stabilizacijski mehanizem, a so jo preskočili, ker se je mudilo. Poleg fiskalne moramo odgovoriti tudi na vprašanje krize demokracije. Od tod naprej lahko razvijemo orodja, ki bodo resnično prevedla voljo državljanov do prostorov sprejemanja odločitev, evropske državljanske pobude, ki bodo politično močnejše in bolj zavezujoče, ki bodo zahtevale evropsko glasovanje o evropskih temah. To bo naslednji korak, in to je dolgoročni cilj. Kajti demokracija morda res traja nekoliko dlje, a kvaliteta odločitev je mnogo boljša."

Pokojni zgodovinar povojne Evrope Tony Judt v knjigi Misliti dvajseto stoletje, ki je nastala kot serija pogovorov s kolegom Timothyjem Snyderjem tik pred njegovo smrtjo, govori o genetičnih pomanjkljivostih demokracije, ki so njena največja grožnja, in o tem, kako so že stari Grki vedeli, da bo demokracija najverjetneje pokleknila - ne pred totalitarizmom ali oligarhijo, ampak pred pokvarjeno različico same sebe. "Kako težavno je ohranjati prostovoljno zanimanje za proces izbire ljudi, ki ti bodo vladali, je jasno dokazano. Razlog, zakaj potrebujemo intelektualce, kot tudi vse dobre novinarje, ki jih lahko najdemo, je, da zapolnijo prazen prostor, ki se širi med dvema bregovoma demokracije: vladanimi in vladajočimi," pravi Carsten Berg.