Kot primer naj navedem, da sem bil ves čas otroštva v običajnem okolju, večinskem, če želite, doma pri starših. Bil sem slaboviden, a to dejstvo za nikogar ni predstavljalo nič posebnega. Morda so se ženske svobodneje preoblačile v moji prisotnosti ali pa sem časopis približal k očem tako, da sem imel večkrat nos na konici umazan od tiskarske barve. Tudi v šoli sem sedel v prvi klopi, česar pa sem se sramoval, saj je bila prva klop rezervirana za odličnjakinje, pridne mamine punčke, saj veste, rdeče krilo, mašnica in bele nogavičke.

Potem je prišel dan, ko sem moral v zavod za slepo in slabovidno mladino v nadaljnje šolanje. Ko sem prišel, je bil moj vid še neokrnjen glede na prejšnjo situacijo. Skratka, bil sem med tistimi, ki so še relativno dobro videli. Vendar je bilo dejstvo, da sem stopil v bližino sveta slepih. Doma na ulici sem opazil določene spremembe, ne velike, vendarle opazne. Gledali so me, kako se bom spravil k televiziji, in pri nogometu so me puščali bolj zadaj in včasih me niso več vabili na večerne pohode k Šternu, kjer so bili večerni plesi ob bazenu. Najbrž so kot sedemnajstletniki menili, da bo z menoj preveč sitnosti, ko bo nastopila noč in bo temno ali kaj vem kaj še. Ta prehod v izolacijo mi je bil težak in boleč in še danes ne vem, ali sem jim ga kdaj odpustil.

Čas je tekel in ko sem pri osemnajstih letih zapuščal zavod, sem bil slep. Tako je sledila pot v Škofjo Loko, na nadaljnje šolanje za poklic telefonista. Nekako se nisem mogel sprijazniti z vlogo, ki mi je bila namenjena - biti telefonist, in to vse življenje. Po prvem letniku smo med počitnicami opravljali obvezno počitniško prakso in poklic telefonista se mi je tedaj dokončno uprl. Sklenil sem, da bom poskusil vse, da se mu izognem. Razmišljal sem o večerni gimnaziji, kamor so odšli nekateri slepi in slabovidni že pred menoj. Prebral sem vse, od ekonomike SFRJ do interne medicine, pa vso zgodovino za gimnazijo in se prek prijateljev dal inštruirati iz matematike in slovenščine, s poudarkom na gramatiki. A ko sem zaključil usposabljanje v Škofji Loki, sem sprevidel, da sem za večerno gimnazijo že prestar, če pa rečem še bolj odkrito, sem menil, da me gimnazija ne bo naučila ničesar takega, kar bi prehudo pogrešal. In tako sem se s sprejemnimi izpiti vpisal na takratno višjo šolo za socialno delo.

Spoznanje, ki ni od muh

Leta so tekla in v svoji preproščini sem si domišljal kar nekaj stvari. Prva je bila ta, da mi bodo vsi povprek ponujali službo, če bom diplomiral, druga, da bodo moji sošolci iz vrst slepih in slabovidnih vsaj malo ponosni name, češ, eden od nas se želi prebiti naprej, vso srečo, pa naj pokaže, da nismo dobri le za telefoniste in zmoremo še kaj več od tistega, kar se nam pripisuje kot najvišji domet. Ena zmota za drugo. Glede študija so me sošolci zavrnili, češ, kaj se pa greš, ali misliš, da si nekaj več, kaj ti pa manjka v telefonski centrali in ali boš vse življenje študiral, raje delaj, ti lenuh. In da veš, z diplomo si še riti ne boš mogel obrisati.

Ko smo se srečali z letnikom, sem imel prvo diplomo že za seboj, in ko sem povedal, da službe res ne morem dobiti, so triumfirali na vsej črti: "Saj smo ti rekli, pa si kar rinil. Zdaj so ti končno povedali, kdo si in kam spadaš, no, tako da boš videl, kaj se pravi delati in ne kar naprej postopati na tuj račun." Eto ti ga toliko. Tako sem sklenil, da na tovrstna srečanja ne bom več hodil, kaj mi je pa treba po vsem trudu poslušati take ocene in vrednostne sodbe. Sem se pa z diferencialnimi izpiti vpisal naprej v tretji letnik fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo.

Kasneje se je stvar toliko umirila, da se nismo več pregovarjali o tem, kaj kdo hoče in česa ne. Tudi sošolci so spoznali, da telefonski poklic ni tako lahek in enostaven, kot se je nekoč zdelo. Dve desetletji sta bili že za nami in v tem času sem počel kup stvari, ki so mi prinašale denar in, kako naj rečem, nekakšno slavo. Postal sem znan pisatelj, kasneje pa sem se zaposlil kot direktor vladnega urada za invalide in bolnike. Tudi šolanje sem zaključil z doktoratom, se še enkrat poročil in si ustvaril družino z dvema hčerama.

Ker smo prenehali z opazovanjem, kritikami o drugačnosti in z večvrednostnimi kompleksi, so mi sošolci začeli govoriti, da imam pač srečo. In sem se jezil zaradi tega. Preganjaš se za nekim ciljem in skoraj potiš krvavi pot, da se prebiješ, imaš pa srečo?! A nekoč, na takem srečanju letnika, kamor sem previdno začel spet zahajati, mi je končno kapnilo. Če človek ve, kaj hoče, in se zato potrudi, da izpelje stvar do konca, je to res sreča, in nasprotno, če človek ne ve, kaj bi, in je samo nezadovoljen sam s seboj, ostane nesrečen. Takoj sem dal za nekaj litrov, saj tako spoznanje ni od muh.

Ko smo sprejeli dejstvo, da smo vsi vsaj malo drugačni kljub slepoti in slabovidnosti kot nekemu skupnemu razlogu za boj, so moji ljubi sošolci in sošolke odkrili neko mojo slabost. Gre za to, da sem kot komaj rojeno dete staknil bronhitis in kasneje še škrlatinko, ki mi je pokvarila nekaj sluha. Vse skupaj, z dolgoletnim življenjem v vlažni kleti in dolgoletnimi vajami ansambla v mrzlih kleteh, mi je okvarilo otorinolaringološki sistem do take stopnje, da ne smem piti hladnih pijač. Naj vam rečem, da mi je pivo iz zaboja prehladno, ne na okus, ampak na grlo - pušča mi posledico, da sem naslednji dan zamašen, slabo slišim, kašljam in včasih se mi malo vrti v glavi in v nogah nisem preveč trden. Zato si dam pivo ogreti na približno trideset stopinj.

Imam dilemo, ali piti toplo pivo ali pa navadno mlačno vodo. Tudi kave ne morem piti kar naprej. In ko so sošolci odkrili to slabost, je vedno sledil huronski smeh, češ, glejte ga, ta pa pije kuhano pivo. In potem vsi hočejo potipati steklenico, ali je to res, češ, že ni mogoče. Še tisti, ki ponavadi ne delajo preveč hrupa in se ne spuščajo v druge, morajo poskusiti in me sprašujejo, kako lahko sploh pijem kaj takega. Poskušam vse skupaj obrniti na šalo in rečem, da imajo dekleta, odkar svet stoji, rada nekaj trdega in toplega in naj si le otipajo, kar si žele, lahko pa dajo steklenico tudi med stegna in tako ohranijo toploto.

Težko sprejemanje drugačnosti

Vendar ni nič bolje. Zato pijem kavo ali pa se dogovorim z gostilničarko, da na skrivaj pogreje pivo in mi ga prinese tako mimogrede, da ne bo nihče opazil. A je praviloma vse zaman. Enako je tudi v spodnjih prostorih našega društva na Jamovi. Ko naročim toplo pivo, sprožim huronski smeh in kup vprašanj, kar me spominja na to, da se žensko brez otrok kar naprej sprašuje, zakaj jih nima, ali samske ljudi, zakaj živijo sami, in še in še. Tudi v neki lokal v Šiški sem prenehal zahajati, ker tja prihaja še en naš član. Začuda prej nihče ni niti opazil, da mi natakarica pogreje steklenico piva v mikrovalovki, a ker se je pojavil ta model in razbobnal vso stvar, se sedaj že iz kibiciranja vključujejo še drugi. In tako me ni več tam.

Kako naj zaključim? Ljudje težko sprejemamo drugačnost, predvsem znotraj svoje skupine. Gre za boj znotraj skupine, ki je navzven ogrožena v vseh potencialih, v katerih se ne more uveljaviti, pa naj gre za šolanje, poklic, politično dejavnost in še vse kaj drugega, kar si ljudje pač želijo. Morda s poudarjanjem slabosti najprej pokažemo, da je nekdo še slabši, še bolj usmiljenja vreden in pomoči potreben, ali pa gre za maščevanje nekomu, ki se gre ideološki virus premikanja izza težkih psihičnih obzidij naprej v neko novo dimenzijo. Najbrž sem z leti pogruntal, kje je bila srž moje splošne nepriljubljenosti ali vsaj nekih stereotipov o tem, kakšno škodo jim bom povzročil ali kaj slabega prinašam. Šlo je za to, da sem bil ves čas ideološki virus, tako v uveljavljanju v družbi in nekakšnem tekmovanju s polnočutnimi, kakor sem nehote jezil druge slepe in slabovidne že s tem, da sem počel morda na videz nekaj posebnega, in so morali potem poslušati svoje prijatelje in sorodnike, češ, kako pa da se ti ne lotiš tega, poglej onega, ta je pa uspel.

Tako nemogoče stvari postajajo običajne in čudežev pač ni. Pri tem pa vsak od nas hodi na svojo golgoto in mora trdno stati na točki svojega prepričanja o tem, da je na pravi poti, in vztrajanja do konca oziroma do želenega cilja, in to je vse. Vedno bolj sem prepričan, da je uspešna integracija prav vztrajanje na svoji poti ne glede na to, kaj pravijo ljudje. Prav tu se je pokazalo pomanjkanje samozavesti in prepričanja v svoj prav, za kar se je dolga leta trudil zavod za slepo in slabovidno mladino s tem, da nam je vsem uničeval socialno imunski sistem ter nas delno, nekatere pa povsem onesposobil za pravi boj in enakovredno življenje ter tekmovanje za uspeh.

Za konec le še cvetka. Ko sem doktoriral, me je pomemben uslužbenec zavoda pospremil z besedami: "No, vidiš, Luj, tvoj uspeh je briljanten. Dokaz o tem, kako smo dobro delali." Morda pa imajo prav.