V postkomunistični Evropi se sindikati zdaj ponovno začenjajo boriti za pravice…

Za katere ste mislili, da so nedotakljive, ne?

Da so že izborjene in z zapisom v ustavo del demokratičnega političnega reda.

To je iluzija, ki se je nikoli ne splača imeti. Za to, kar je napisano v ustavi in zakonih, se moramo delavci vedno znova boriti. Tako je svet narejen. Vsi smo na istem. Tudi v Italiji politika varčevanja naskakuje vse sisteme zaščite delavca, ker ga razume zgolj kot strošek.

So italijanski sindikati tudi tako nebogljeni kot v vzhodni Evropi?

Ne. Seveda ne. Smo pa ob krizi razcepljeni. Italijansko sindikalno gibanje ima na svoji strani resno zgodovino, ki nam je predala izkušnje bojev za pravice. Imamo tri velikanska sindikalna združenja. Splošna konfederacija delavcev CGL, kamor sodi tudi moja Federacija kovinarskih delavcev, ima pet milijonov članov, vsi skupaj jih imamo devet. Fiom je bil ustanovljen leta 1901 kot sindikat kovinarjev, ki je neodvisen od podjetij, političnih strank in vlade. Izvor sindikatov lahko razloži specifični položaj, ki ga imajo v družbi. Izvor sodobnega italijanskega sindikalizma je namreč političen. Takoj po drugi svetovni vojni so sindikati nastali z združenjem antifašističnih sil v enotno konfederacijo delavcev. Ko se je leta 1948 začela hladna vojna, so se ob strahu pred komunizmom in ob ameriški intervenciji v italijansko politiko razcepili na svobodne sindikate, na socialdemokratske in na socialistične ter komunistične CGL, ki so največji. Delali smo z razlikami, vendar v enotnih akcijah.

Ob evropski krizi in ob organiziranem napadu lastnikov pa smo šli narazen. Dva sindikata sta se odločila, da bosta sklenila pakt z gospodarjem (il padrone, it.), ker zagotavlja delovna mesta. Hkrati sta podprla politiko vlade, ker živimo v izrednih razmerah. Sindikalizem pa je še vedno zelo zrelo gibanje, ki zahteva spoštovanje pogodbenih razmerij. Napadi pa so tudi vedno hujši. Evropska centralna banka in Evropska unija sta izsilili dve hudi protireformi. Ponovno so prišli pod udar trg delovne sile in pokojnine. Pri tem, da je bil italijanski pokojninski sistem že reformiran. Starost za upokojitev je že bila visoka, zdaj so jo zvišali na 67 let. Mislim, da imamo najvišjo upokojitveno starost v Evropi.

Koliko let ste sindikalna aktivistka?

Ma se ti zdi, da se to spodobi vprašati? Vsaj štirideset let, recimo.

Kaj ste delali v teh vsaj štiridesetih letih?

Vse. Od tega, da sem tri mesece organizirala trideset delavcev v Fiatu zato, da

dveh niso odpustili, do generalne stavke kovinarjev. Aktivistka sem bila v 70. letih, ko razen bojev ni bilo skoraj ničesar drugega. Na ulici sem imela dvesto tisoč delavcev, ki so se borili za nacionalno kolektivno pogodbo. Gibali smo se med milijoni. Vključeni so bili vsi delavci za pogodbo, ki je pomenila ureditev razmerij med delom in kapitalom. Takoj ko smo si pogodbo izborili, pa se je na drugi strani že začelo delo za njeno demontažo. Rosa Luxemburg je sindikalno organiziranje opisala kot sizifovo delo. Kroglo porivaš na vrh hriba. Prideš do vrha in niti oddahneš si ne, ko na drugi strani zdrsi dol. Spet si na dnu in začneš znova. Še vedno pa si tam in se znova začneš boriti.

Torej gredo sindikati po nujnosti od enega velikega vala bojev do drugega?

Ne. Ne delaš ves čas velikih reči. Dolga leta sem bila v Torinu. Veš, kaj sem delala? Organizirala sem akcijo za udejanjanje pravice do 150 ur izobraževanja na leto. Fanatično. Ta pravica je bila zapisana v kolektivni pogodbi, vendar pod pogojem, da je izobraževanje organizirano na šolah s profesorji in vso ustrezno dokumentacijo. Ideja je bila, da delavci z izobrazbo napredujejo, imajo višje plače in boljši položaj. Zvenelo je preprosto, vendar je zahtevalo leta skrbnega pripravljanja, zato da so se tisoči ljudi zares izobrazili, dobili spričevala in napredovali.

Sodelovala sem v čisto konkretnih bitkah za višje plače, boljše delovnike, znosne pogoje dela, zdravstveno zaščito. In kaj misliš, da delam zdaj? Isto. Deset minut nisi pazljiv in pravice izginejo. Edino, kar je stalno pri sindikalnem boju, je, da se moraš ves čas boriti. Boriti se moraš za enega delavca, ki so ga odpustili proti pravilom, in za ohranitev vsake alineje delavske zakonodaje, za vsako kolektivno pogodbo posebej. Na drugi strani imaš proti sebi vrhunske odvetnike, združenja delodajalcev z neskončnimi sredstvi, politične stranke in modne ideologije. Konflikta ni nikoli konec.

Politiki, delavci, duhovniki, študenti, vsi sedaj uporabljamo isti jezik. Kriza, varčevanje, rast. Vsi smo ekonomisti. Uporabljate sindikalisti isti jezik?

Sindikati smo za delavce to, kar je Nato za gospodarja. Obrambna organizacija. Naša naloga je braniti delavce pred napadi gospodarja. Če je napaden eden, smo napadeni vsi. Vseeno je, če živimo v obdobju blagostanja ali pomanjkanja. Gospodar bo vedno poskušal zmanjšati delavske pravice in povečati stopnjo izkoriščanja delovne sile. On ima enostavno delo. Na naši strani je zapleteno, ker smo vedno sredi polemik in diskusij, kaj bi bilo pametno narediti. Nekateri v Italiji mislijo, da je bilo smiselno narediti posebno pogodbo s Fiatom in slediti temu, kar govori Sergio Marchionne, predsednik uprave te multinacionalne družbe za proizvodnjo avtomobilov: "Zaradi izrednih razmer, v katere smo zašli vsi skupaj, morate sprejeti zmanjšanje svojih pravic." Veliko ljudi je sprejelo to logiko. Naš sindikat te logike ni sprejel in se upira. Ampak upiranje je vse težje in zahteva vedno višjo ceno. Upiramo se s pogajanji, s stavkovnimi pritiski in pravnimi sredstvi. Pogosto je treba gospodarja tožiti, ker ne krši samo pravil obnašanja in medsebojnih dogovorov. Fiat je šel še veliko dlje. S krčenjem pravic niso kršili samo italijanske zakonodaje, ampak ustavo. To pa so naredili s podporo vlade. Na pogodbah pa najdete tudi podpisa dveh sindikatov. Mi nismo podpisali.

To je ena plat problema. Razmerje med lastniki in mezdnimi delavci. Saj je vedno enako, le razlogi za zmanjšanje pravic se spreminjajo. Enkrat hladna vojna, drugič globalizacija, tretjič Kitajska, krčenje ameriškega trga, padec berlinskega zidu. Vse je lahko orožje, s katerim lahko napadete pravice, ki jih delavcu po desetletjih bojev zagotavljata zakon in kolektivna pogodba.

Zdaj pa je nastopila še politika varčevanja. Slabše kot je sedaj, morda res že dolgo časa ni bilo. Politika varčevanja je namreč prišla do nas po desetletju Berlusconija. Berlusconi je s šolsko reformo razdejal italijanski šolski sistem. Pa že prej ni bil sijajen. Iz politike je naredil trgovino z lopovščinami na veliko in drobno. Napadel je kulturo in vulgarnost vpeljal kot govorico javnega sporazumevanja. Ministrski predsednik je tudi postal zelo smešen lik, ki se ga je bilo treba sramovati. Berlusconijevo desetletje je bilo res strašno uničevalno. Zamenjal ga je Monti, ki je hkrati prišel z avreolo bankirja, evropskega komisarja in ekonomsko krizo kot opravičilom za vsa dejanja. Zaradi krize so ga politične stranke v vsem podprle. Vlada dejansko nima opozicije. Sindikati so poskušali ohraniti nekaj distance in kritičnega odnosa do vlade, vendar niso pokazali nobene moči. Vse, kar je vlada hotela, je bilo sprejeto. Ni bilo nobenih resnih protestov, demonstracij ali blokad s stavko. Zdaj je na vrsti še reforma trga delovne sile. Politično bo tudi to sprejeto, ker bodo praktično vse stranke glasovale zanjo.

Kakšna pa je strategija sindikatov?

Tako tako. Vsekakor je defenzivna, vendar si tudi sindikati ne upajo začeti težkega spopada z vlado.

So delavci sprejeli interpretacijo, da so oni krivi za krizo, ker so živeli nad svojimi možnostmi?

To nam ponujajo od vsega začetka krize. "Živeli ste predobro. Prilagodite se svojemu stanu." Ma kdo je živel predobro? Minimalen standard spodobnosti, v katerem ne umiraš od lakote, se lahko izobražuješ in lahko greš k zdravniku, ne da bi zastavil hišo, je predobro življenje za ljudi, ki delajo? Ob tem pa lastniki gojijo kulturo ekscesa? A živimo v srednjem veku? Italija je polna renesančnih palač. Med srednjim vekom in tehnološko revščino je marsikaj. Jaz mislim, da smo priče socialnemu maščevanju. To je maščevalna razredna politika, ki skrbi izključno za interese kapitala. Vlada bi lahko krizo uporabila za obdavčenje dobičkov in premoženja. Tam je naredila zelo malo. Politične stranke so diskreditirane. Nimajo niti moči niti volje, da bi oblikovale kakšno drugo politiko. Montijevi vladi zagotavljajo večino do naslednjih volitev leta 2013. Sedaj se v Italiji veliko čenča o politiki, v resnici pa nimamo političnega življenja, kjer bi se soočili interesi. Do naslednjih volitev bo tako. Leva Demokratska stranka ni hotela na volitve takoj po padcu Berlusconija. Češ da je prezgodaj. Z mojega gledišča Monti sedaj izvaja politiko razdejanja družbe, za katero nihče ne bo odgovoren, ker je pač nastala v izrednih razmerah sredi ekonomske in politične krize.

Ampak Italijani proizvajate hrano, obleke, čevlje in avtomobile, ki jih kupujejo po vsem svetu. Zakaj je država zašla v krizo?

Vse je povezano z odločitvami, ki jih je Evropska unija sprejela, ko se je soočila z dolžniško krizo. Vpeljala je razredno politiko in špekuliranje. Meni se to zdi očitno. Višek je ideja, da mora uravnoteženost proračuna priti v ustavo. To je norost, ki minira socialne temelje ustave. Denar za javna dela bodo morali sedaj drugače obravnavati, sicer bodo javna dela protiustavna. Če je proračunska uravnoteženost ustavna zahteva, bo država lahko investirala samo tako, da bo delovala proti lastni ustavi. Ali pa ne bo več investirala. Razlaga Italije se ne razlikuje od razlage Francije. To je politično vprašanje, ne pa vprašanje ekonomije. Ko se je prejšnji teden zamenjala vlada v Franciji in je država dobila manj desno vlado od Sarkozyja, smo takoj zaslišali nekaj drugega. "Počakajmo trenutek. Še enkrat se pogovorimo o nekaterih odločitvah evropske komisije. Na primer o davčnem kodeksu in uravnoteženosti proračuna."

Kriza ima zelo močno politično plat, ne samo ekonomske. To, da Evropska unija vsiljuje tako neomajne zahteve, toga pravila in napada delavske pravice, ima jasno politično barvo. To ni napad, ki rešuje vprašanja dolga. Meni mora nekdo še pojasniti, kako lažje odpuščanje delavcev zmanjšuje državni dolg. Povečuje pa stopnjo nezaposlenosti. To zagotovo. Med mladimi je nezaposlenost dosegla 35 odstotkov. Ali vlada rešuje vprašanje nezaposlenosti mladih? Jo ocenjujemo po tem kriteriju? Vlada nam ni pokazala nobene strateške vizije izhoda iz krize. Na naši strani ni veliko bolje. Tega niso naredile niti leve stranke, ki bi to morale narediti zaradi vloge, ki jo igrajo v političnem življenju. Niti sindikati, ki so se razcepili.

Moj sindikat je federacija kovinarjev, ki jih kriza najbolj mlati in jih Monti najbolj potiska na margino. Kovinarji so v zares težkem položaju. Fiat, ki je največji delodajalec, največ proizvaja v Ameriki in v Srbiji. Položaj je zanimiv. V Ameriki je Fiat dobil olajšave ameriške države, da je kupil Chrysler. V Srbiji dobiva davčne subvencije srbske vlade in sredstva Evropske unije, da zaposluje delavce z bistveno nižjimi plačami. Predsednik uprave Fiata Sergio Marchionne pa javno govori, da se mu v Italiji ne splača več delati avtomobilov, ker so plače previsoke, delavci pa imajo preveč pravic. Naveličan je tudi Evrope, ker delavci niso dovolj disciplinirani in delajo preveč problemov. Alternativ ima, kolikor jih hoče. Na svetu je dovolj držav, kjer so delavci pripravljeni delati v pogojih, ki veljajo v koncentracijskih taboriščih, in so zadovoljni, če dobijo plačo, zvečer pa jih spustijo domov. Vprašanje je, kakšne pogoje dela lahko sama sebi postavi Evropa, ki ni ravno združenje držav tretjega sveta.

Pa se poleg politike zategovanja pasu v Evropi sliši še kakšen drug glas?

Menim, da smo v resnici priče krizi demokratičnih institucij Evropske unije. Ali bolje. Padla je iluzija, da so institucije EU demokratične. Prav v zadnjih dveh ali treh mesecih je v Evropi slišati željo po premisleku neoliberalne politike. Denimo, da obstaja upanje, ki se kaže na različne načine. Izid predsedniških volitev v Franciji in izidi lokalnih volitev v Nemčiji to kažejo na ravni volilnih baz tradicionalnih strank. Upirajo se v Grčiji in Španiji in morda še kje drugje. Smo pa zelo daleč od ideje nove socialne pogodbe. Vprašanje je, ali to lahko sploh naredimo samo v Evropi. Je želja po pravičnejšem svetu dovolj? Jasno, da ne. Jaz sem sodelovala na svetovnem socialnem forumu in sem od blizu sledila razpravam o alternativah ekonomski norosti, v katero je zašel moderni kapitalizem. Svetovni socialni forum je nastal na običajnih principih zavračanja vojne, rasizma in socialne pravičnosti. Ideja nas Evropejcev je bila, da bomo iz Evropske unije naredili politični subjekt, ki bo bolj pravičen in bo temeljil na sodelovanju in demokratični participaciji državljanov pri odločitvah. Ideje so bile sijajne. Zgodilo pa se je ravno obratno. V Grčiji Evropa sedaj deluje kot diktat in izsiljevanje. Do sedaj je Evropa tam dosegla razpad družbe, kolaps nacionalne ekonomije in sesutje političnega sistema. Pa še vedno vztraja pri restriktivnih ukrepih do dokončnega razdejanja. Ampak to smo videli že pri referendumih o evropski ustavi. To je bila neoliberalna ustava. Francozi so rekli ne. Irci so rekli ne. Ustava je v demokratičnem sistemu preverjanj padla. Pa so jo vseeno speljali okrog ovinka čez Lizbono. Pakt stabilnosti in fiskalni pakt gresta čez to ustavo in tudi to je bilo vsiljeno brez vsakršnih principov demokratične participacije. Vsi ti ukrepi so bili sprejeti nedemokratično. Ma se kdo vprašuje, da utegne imeti to neprijetne posledice za Evropo?

Kakšen učinek je imel pristop držav vzhodne Evrope na politiko EU?

O tem smo se v sindikatih in socialnih forumih veliko pogovarjali. Združiti Vzhod in Zahod je bila sijajna ideja. Vendar se je to zgodilo na zelo grob način. Niso se integrirale družbe in kulture. Od tega smo videli zelo malo. Integracija je potekala na čisto ekonomistični ravni. Močne ekonomije so se združile s šibkimi, razmerje bogastva in revščine pa se ni spremenilo. Nimam občutka, da ste na Vzhodu imeli tako zelo velike koristi od tega. Integracija ni potekala v pogojih enakopravnosti. Ko je minilo navdušenje mahanja z zastavami in prehajanja meja, smo v sindikalnem gibanju začeli poslušati, kako dramatično se je začela zniževati socialna varnost in kako zlahka je pri vas prišlo do erozije pravic. Od vzhodne Evrope smo videli predvsem tisoče in tisoče žensk, ki so začele hoditi delat najslabše plačana dela. To je največji problem sodobne evropske družbe. O Evropi govorimo kot o institucij, ki deluje od zgoraj navzdol. Lahko pa jo razumemo tudi kot družbo ki upošteva kulturno-politično funkcijo od spodaj. Z vrha niso naredili prav veliko. Do skrajnosti so potisnili grško krizo, ki bi se je lahko lotili tudi drugače.

Kako, na primer?

Grčija je rezultat politične akcije. Da ne bo nesporazumov. V Grčiji je bilo nekaj resnih ekonomskih problemov. Evropska unija se jih je lotila reševati tako, da jih ne bo rešila. Ustvarili so primer izrednih razmer, v katerih naj se ljudje izčrpajo v političnih bojih, stavkah, demonstracijah in dramatičnem povečanju nezaposlenosti. Če je kdo to načrtoval ali ne, je vseeno. Takšen je rezultat. Sporočilo je sedaj jasno. Če se boste upirali, stavkali in demonstrirali, bo družba uničena. Poskrbeli bomo za to. Tukaj je treba biti kritičen tudi do evropskih sindikatov, ki bi bili morali razumeti, da takšna usoda čaka celoten jug Evrope, če se ne bodo odzvali. Kapital ima evropsko politiko, vladajoče strukture imajo evropsko politiko, sindikati pa ne.

Zakaj pa ne?

Zato, ker smo še vedno zgolj zbirka nacionalnih sindikatov. Delodajalci imajo svojo internacionalo, delavci pa ne. Če se nemški sindikati uprejo skupni akciji, ker so zavezani pogodbi s svojo vlado, ni skupne akcije. Sindikati nimamo evropskega telesa, ki bi imelo samostojno, od nacionalnih sindikatov neodvisno avtoriteto. Imamo evropska združenja, ki so zgolj simbolična telesa brez teže. Denar svobodno prehaja iz Italije v Romunijo in od tam čez Litvo v Nemčijo, sindikati pa še vedno živijo v svetu nacionalne suverenosti. Sedaj bomo naredili majhen korak, ker bo prišlo do združenja industrijskih sindikatov. V resnici tudi nismo vsi v enakem položaju. Zato ne moremo organizirati evropske stavke. Veste, da tega ne predvideva noben evropski zakon?

Nisem vedel. Kaj ste pa delali zadnjih petdeset let?

Še huje je. Sploh ne govorimo istega jezika. Nemška stavkovna zakonodaja je zelo restriktivna. Stavka v Italiji je v ustavi zapisana kot polna pravica brez izjem. Če sindikat iz kakršnihkoli razlogov razglasi stavko, se stavka. V Nemčiji ne. Tam ne poznajo institucije solidarnostne stavke. Ne morete imeti politične stavke. Nemci, denimo, ne smejo stavkati proti vojni. Je prepovedano z zakonom. Lahko stavkajo samo zaradi plač v kontekstu pogajanj, stavko pa morajo napovedati vnaprej. O nekaterih rečeh se sploh ne pogovarjajo. Zato najbrž sedemdeset odstotkov Nemcev misli, da bi bilo dobro, če Grčija zapusti EU. Tudi delavci so sprejeli logiko, da je varčevanje nujno ali pa vsi končamo v Atenah.

Pa je v tem kaj logike?

Mislim, da ne. Nemčija hoče za vsako ceno ohraniti svojo ekonomsko strukturo, ki je kljub krizi še vedno zelo močna. Brani svojo industrijsko kulturo, svojo produktivnost, svojo ekonomijo in svoj socialni pakt. Možnost, da Grčija kontaminira nemško industrijsko kulturo, po mojem ne obstaja. Bolj bo zanimivo, kako bodo reagirali na Francijo. Hollande nedvomno ni radikalen levičar. Rekel pa je, da bo pod vprašaj postavil nekaj ključnih točk nemške ekonomske politike. Morali se bodo pogajati. Merklova je takoj postala bolj previdna. Z Grčijo so lahko ravnali dogmatično, med seboj pa bodo morali najti nekaj manevrskega prostora. Ne zato, ker bi si bili premislili. Bojijo se kazni volilcev za družbeno katastrofo. Dogmatično krčenje socialne porabe je šlo predaleč. Niti opazili niso, kako zelo daleč so šli, ker je bila opozicija zaradi strahu pred Grčijo zelo šibka. Ideja, da delavci živijo v blagostanju, je izmišljotina. Mezde v kovinski industriji v Italiji so nizke. Tam nimajo več kaj rezati. Nižanje plač javnim delavcem, blokada kolektivnih pogodb in udarec na pokojnine pa gredo lahko samo do neke meje. In ko se izkaže, da to ne pomaga? Kaj si bodo potem izmislili? Te znamenite rasti, ki naj bi jo ti ukrepi prinesli, nismo videli še nikjer. Obdavčili so hiše, kar je za Italijane udarec, ker je sedemdeset odstotkov Italijanov lastnikov hiš, v katerih živijo. Spet so plačali mali ljudje. Niso pa resno obdavčili velikih bogastev.

Imajo sindikati kakšno drugačno idejo?

Sindikati se med seboj razlikujejo. Ne morejo nadomestiti političnega sistema, strank ali družbenih gibanj. Trije največji italijanski sindikati se med seboj razlikujejo. Zato so trije in ne eden. Pač ščitijo različne interese in kategorije delavcev. V Evropi ni nič bolje. Nemški IG Metal je drugačen od mojega Fioma. Nemški sindikati so že pred leti pristali na nizke plače, v zameno pa zahtevali jamstva za ohranitev števila zaposlenih. To jim je uspelo in so iz tega izšli močni. Vendar so močni samo v Nemčiji. Francozi so spet drugačni. Vsi se strinjamo, da moramo braniti delovna mesta in ne smemo dopustiti zapiranja tovarn. Že pri skupni strategiji takoj pride do razlik. Evropski sindikat je danes bolj mit kot resničnost. To pa smo videli šele v trenutku, ko bi bila potrebna skupna evropska sindikalna akcija.

Ali ni hkrati tako, da se sedaj tudi srednji razred proletarizira in se širi sindikalna baza?

Prvi del vprašanja drži. Bogastvo se vedno premika v dobro profitov in rent kot pa v dobro plač in dohodkov. V zadnjih osmih letih se je to zelo spremenilo. Srednji razred se je proletariziral, delavci pa postajajo working poor, kot rečejo Američani. Z delom obubožaš, zaslužiš le nekaj več, kot znaša nadomestilo za nezaposlenost. Neoliberalni geniji pa bi to rešili z znižanjem nadomestila. Razlike se skokovito povečujejo, mehanizmi distribucije bogastva pa so vsi nastavljeni tako, da gre vse bogastvo v eno smer. Druga plat vprašanja je bolj zapletena. Srednji razred je razočaran, ker so se mu razblinile iluzije. Prva reakcija je popolno nezaupanje političnim strankam in iskanje odgovorov v socialnih forumih in alternativnih oblikah organiziranja. Ljudje vedo, da je položaj dramatičen in da zahteva radikalne rešitve. Ne ekstremistične rešitve, ampak radikalne. Veliko je nervoze in ljudje pričakujejo hitre rešitve. Obljublja jih desnica, zato se tam politične sile krepijo. Sindikalno delo pa je dolgoročna oblika pritiska, ki temelji na vsakodnevnih pogajanjih, ki niso spektakularna. Vsakih pet ali deset let pride do spektakularne sindikalne akcije. Ampak ta je običajno izraz poraza na dolgotrajnih pogajanjih z gospodarjem, ki jih nihče ni opazil. Sindikat ni izraz jeze, to je oblika organiziranja.

Kakšna pa je zveza s klasičnimi političnimi strankami?

V Italiji so stranke sedaj bedne kreature. V Evropi je podobno. Ne splača se govoriti. V Evropi se z družbeno angažirano politiko vračamo na začetek. Jeseni bomo v Firencah organizirali velik socialni forum, na katerega bomo povabili vsa evropska družbena gibanja. To so razdrobljene, fragmentarne sile, ki slabo komunicirajo med seboj. Poskusili jih bomo spraviti skupaj in pogledali, kakšne so možnosti za konkretno skupno akcijo konstrukcije evropske družbe. Zaradi neuspešnosti institucij Evropske unije je sedaj nastopil velik skepticizem do Evrope in njene družbe. Obstajajo pa segmenti skupne evropske družbe ali vsaj družbeni segmenti, ki imajo skupne evropske interese. Jeseni bomo v Firencah poskušali iz tega sestaviti platformo, na kateri bi o Evropi lahko govorili kot o pozitivni viziji. Evropa, ki temelji samo na tem nesrečnem skupnem denarju kot edini vrednoti, ki cirkulira, ni ravno svetal projekt. Še posebej ker so mehanizmi cirkulacije vedno bolj avtoritarni. Evropa, ki temelji na enotni valuti, je v finančni krizi zares eksplozivna zmes. Skupaj s socialno krizo in ob očitni krizi demokratičnih političnih sil to zahteva kreativen razmislek velikega števila ljudi. Ustvariti moramo samostojne evropske družbene subjekte, ki bodo imeli vpliv na institucije Evropske unije. Ne vidim veliko drugih poti. Razen te, da gremo ponovno vsak po svoje samo zato, da ugotovimo, kako imamo kam.