Če predsednik tako reče

V Tampi na Floridi se je uresničilo tisto, za kar smo tisti, ki smo služili JLA, mislili, da je samo dober vic. Zastavnik sprašuje vojake, naj naštejejo živali, ki letijo. Milisav iz Niša našteva: metulji, ptiči, netopirji... pa tudi aligatorji, ponosno prijavi Milisav. Tele zarukano, se zadere zastavnik, kje pa si videl aligatorja leteti. Tovariš kapetan je to rekel. Če pa kapetan tako pravi, potem tudi aligatorji lahko letijo, toda zelo, zelo nizko. In prav to se je zgodilo tam, kjer so aligatorji doma. V Tampi so se zbrali delničarji največje ameriške banke JP Morgan, da bi od šefa upravnega odbora Jamieja Dimona osebno slišali, kako je vodstvu uspelo v nekaj mesecih zagoniti 2 milijardi dolarjev njihovega denarja. Bogme je bila v Tampi veselica. Na strehah so ležali ostrostrelci, policija je branila direktorja pred besno množico, ki je v Dimona metala jajca, varnostniki pa so odrivali novinarje. Seveda je bilo zanimanje veliko, saj je kazalo, da bodo prvič v zgodovini sodobnega bančništva delničarji "ta glavnega" razčetverili, obesili, linčali ali povaljali v katran. In potem je prišel Dimon. Lep in pameten, a tudi ponižen in osramočen. Jecljaje je napovedal, da ima dve novici. Slaba je, da je banka z neumnimi špekulacijami izgubila 2 milijardi dolarjev delničarjev. Po vzklikih "Obesimo ga!" se je Dimon dvignil kot feniks iz pepela in ponosno sporočil dobro novico. Da niso zagonili 20 milijard dolarjev, kar bi se lahko zgodilo. To navzočih ni potolažilo. Hoteli so pojasnilo. In ga dobili: "To, kar se je zgodilo, se ne bi smelo zgoditi!" Takoj se je videlo, da gre za izjemno sposobnega finančnika, kar je znova dokazal, ko je strokovno pojasnil, da je do fiaska prišlo, "ker je menda kriza in ker vsi včasih naredimo napako". Kako izvirno in jasno pojasnilo! Delničarji so zahtevali glave odgovornih. Da je že ostro ukrepal, jih je tolažil. Nekaj direktorjem, ki so se igračkali na borzi z delničarskimi vložki, je dvomilijonske letne plače nemudoma znižal za 130.000 dolarjev. Ne ve sicer, kako bodo zdaj preživeli in ali bodo morali prodati dve od štirih hiš z bazenom, a kazen mora biti vzgojna. Tudi sam naj bi prevzel del krivde. Ni pojasnil, kako, a bančni poznavalci domnevajo, da bo neusmiljen tudi do sebe in da bodo poslej pri Dimonovih za zajtrk kaviar beluga in sveže žemljice samo štirikrat na teden. Delničarji še vedno niso bili zadovoljni. "Denar hočemo nazaj! Kako nas boste poplačali?" Tu pa je Dimon pokazal vse razkošje svojega bančnega znanja. Najprej je rekel: "Hvala za to vprašanje," nato pa potegnil zajčka iz klobuka: "Bomo že kako, ljudje smo, se bomo že zmenili!" Delničarji so kljub temu vztrajali, da bi Dimona pred dvorano nataknili na raženj. Ko je kazalo, da bo svet vseeno videl prvega pečenega bančnika, so delničarjem predvajali besede predsednika Obame, ki je na televiziji ABC dejal, da je Dimon najboljši bančnik v ZDA, da je bančni genij, da je pošten in delaven, da je lahko vzor vsem bančnikom, da mu osebno toliko zaupa, da je vse svoje prihranke dal v njegov JP Morgan, ki je demokratski stranki v predvolilni kampanji dal 800.000 dolarjev, republikancem pa samo 340.000. Če pa Obama pravi, da je Dimon poštenjak, so rekli delničarji, potem to sigurno je, in so ga na rokah odnesli iz dvorane kot največjega ameriškega heroja po Davidu Crocketu. Zakaj potemtakem ne bi aligatorji leteli?

Naš človek v Damasku

Slovenska zunanja politika se resno in korenito spreminja. Dobro, morda premier Janša parlamentu res ni niti namignil, da gre k Merklovi na kavo, in se z odborom za zunanjo politiko ni posvetoval, kakšne rožice bi ji nesel, na seji vlade pa pozabil vprašati, o čem naj bi s kanclerko čebljal. V naglici je pozabil vzeti s seboj gospodarskega ministra, a je mlad, malce neizkušen in se bo že naučil. Je pa čisto drugače v Mladiki, ki jo vodi izkušen diplomat Karl Erjavec. Skoraj ves minuli teden se je državni vrh ukvarjal z morebitnim pošiljanjem enega podčastnika v Sirijo, kjer bo za OZN gledal, kdo koga tam mlati, kdo podtika bombe in kdo mori civiliste. Gre za vzorčen primer, kako naj država deluje hitro, racionalno, temeljito. Najprej se je nekdo, verjetno ekspertna skupina, moral na zunanjem ministrstvu spomniti, da en naš človek v Damasku pomeni velik prispevek h krepitvi slovenske samopodobe in njenega ugleda v svetu. To so predlagali obrambnemu ministrstvu, tam pa so morali pripraviti kar nekaj analiz. Kaj, denimo, pomeni za varnost države in bojno pripravljenost oboroženih sil odhod enega podčastnika. Sledila je finančna analiza: ali realni sektor lahko zdrži ta novi strošek in koliko si kasneje lahko obeta od poslov s Sirijo? Generali so nekaj neprespanih noči preigravali številne možnosti, če se izračun ne izide. Ali bi za kritje stroškov v Siriji s Kosova umaknili dva vojaka, česar itak nihče ne bi opazil, ali pa bi raje prodali vadišče na Počku? Brez varnostne ocene razmer v Siriji pa tudi ne gre pošiljati človeka daleč od rodne grude. In so jo analitiki pripravili. Potem je zajetna dokumentacija romala na parlamentarna odbora za zunanjo politiko in za obrambo. Tam so parlamentarci tuhtali predlog dlje kot tistega o zlatem fiskalnem pravilu. Po težko pričakovanem "da" odborov se je "misije Damask" lotila še vlada. Dolga poglobljena seja, izmenjava mnenj, obdelava in dodelava predloga. Finalna verzija potem spet roma v parlament, v širšo razpravo. Glede na dosedanji pristop me ne bi čudilo, če bi šlo pošiljanje enega podčastnika v Sirijo v širšo javno razpravo in morda na referendum. Še sreča, da naša država nima drugih večjih skrbi in se je lahko res temeljito lotila tega izziva.