Če se prav spomnim, so neki Skandinavci nekoč, v tistih časih, ko je bila barvna televizija še ultimativen luksuz, posneli igrani film o zakonskem paru, ki se je prepiral glede razloga, zakaj kupiti nov barvni TV. Soprog ga je hotel zato, da bi lahko svetovno hokejsko prvenstvo končno gledal normalno. Na črno-belih televizorjih je bilo Čehoslovake od Sovjetov v tistih časih namreč nemalokrat mogoče ločiti zgolj po številu črt na rokavih dresov. Gospa je prav tako navijala za novi TV, vendar zaradi satelitskega prenosa nastopa Elvisa Presleyja na Havajih. Ta se je sicer zgodil januarja 1973. Dandanes televizor ni več tako omejen luksuz, kot je bil nekoč, vseeno pa je postaviti dve takšni prireditvi, kot sta finale lige prvakov in evrovizijska popevka, na isti večer nesmotrno. Občinstvi pač nista strogo ločeni, a o tem nekaj kasneje.

Evrovizijska popevka in tekmovanje za klubskega evropskega prvaka v nogometu sta stari tekmovanji. Stari približno toliko kot Evropska skupnost za premog in jeklo, ki je bila ustanovljena leta 1951 in iz katere se je razvila današnja EU. Leto pred tem (1950) je bila ustanovljena EBU (European Broadcasting Organisation), torej organizacija, ki prireja evrovizijsko popevko, medtem ko je bila evropska nogometna organizacija UEFA ustanovljena leta 1954. A nogometaši so se začeli med seboj meriti leto pred pevci. Prvo evropsko klubsko tekmovanje pod okriljem UEFA se je zgodilo leta 1955 (zmagovalec je bil Real Madrid), prva evrovizijska popevka se je zgodila leta 1956 (zmagala je Lys Assia iz Švice).

Če v obeh kategorijah preletimo druge zmagovalce, lahko ugotovimo, da je bila nogometna scena bolj odprta od pevske. Medtem ko se je v petju dolgo časa merila zgolj razvita zahodna Evropa, so nogometaši medse že v startu privabili tudi predstavnike Vzhoda: Poljake, Madžare in Jugoslovane. Tako sta se v prvi kadarkoli odigrani tekmi za evropski klubski pokal, kot se je reklo prvotnemu tekmovanju, pomerila portugalski Sporting in Partizan iz Beograda. In leta 1966 je prav Partizan postal prvak. Poleg njega je to izmed Vzhodnoevropejcev uspelo še romunski Steaui leta 1986 ter beograjski Crveni zvezdi leta 1991. Pred predrugačenjem Evrope, ki se je zgodilo s padcem vzhodnega socialističnega bloka, so se v nogometu torej zgodili vsaj trije vzhodnjaški "incidenti". Od tega dva jugoslovanska.

Pevci so bili manj popustljivi. Če izvzamemo Izrael, ki je prvič zmagal leta 1978, je bila prva nezahodna evropska država, ki ji je uspelo poseči po prvem pevskem mestu, spet Jugoslavija. A to je hrvaški skupini Riva uspelo šele leta 1989. Jugoslavija je bila do leta 1993 tudi edina vzhodnoevropska (socialistična) država, ki je na tem tekmovanju sodelovala, v evrovizijsko pevsko kolonijo pa se je vključila že leta 1961.

Po razpustitvi vzhodnega socialističnega bloka so se trendi zamenjali. Medtem ko v nogometu ni videti nikakršnih možnosti, da bi katero od vzhodnoevropskih nogometnih moštev "prismrdelo" blizu izločilnim bojem oziroma naslovu evropskega nogometnega klubskega prvaka, so v pevskem tekmovanju v zadnjih dvajsetih letih prvo mesto vendarle odnesle Estonija, Latvija, Ukrajina, Srbija in Azerbajdžan. Svoje je, kakopak, prispeval glasovalni sistem, hkrati pa je očitno, da evropski evrovizijski naslov v silni konkurenci raznih drugih glasb dandanes ne velja več toliko, kot je veljal v nekdanjih šlageraških časih. Vendar pa predvsem novih članic to niti ne zanima. Vnema, da bi svojim zahodnim evropskim bratom končno lahko zapeli (v angleščini), zraven pa petje pokombinirali s kako turbo etno narodno nošo oziroma plemenskim plesom iz pračasov, ne usiha.

Evrovizijska zmagovalka je bila vedno drugorazredni evropski popevkarski hit. Resnične hite so in še vedno proizvajajo druge scene. Edini evrovizijski zmagovalec, ki se je zares prebil med prvoligaše, je Abba. Na drugi strani je evropski klubski nogometni naslov prvaka zadržal svoj pomen. Vsaj za zdaj, čeravno tekmovanje, v katerem se že vrsto let kosajo ene in iste ekipe, takisto počasi zgublja sapo. Ob obilici tekem je pri gledalstvu opaziti zasičenost, izidi pa so prav tako preveč predvidljivi. Tako je glavno presenečenje letošnje sezone, da v finalu ne igrata Barcelona in Real, temveč "zgolj" Bayern in Chelsea.

Pri obeh tekmovanjih gre za priložnosti, da svojo moč pokaže televizija. Medij, ki je dandanes na velikem udaru interneta. In evrovizijska popevka je še kanček bolj "televizična" od nogometnega finala. Skozi najstrožji pogled je namreč evrovizijska popevka itak videti kot tekmovanje, ki obstaja predvsem zavoljo utrjevanja legitimitete obstoja evrovizijskih programov znotraj nacionalnih TV-hiš, glasbenih uredništev in drugih kapacitet. Če kdo združeno Evropo razume kot eno državo, je evrovizijska popevka festival "državne pop glasbe". Festival forsiranega okusa, podprtega s proračunskimi sredstvi, samo prireditev pa lahko primerjamo z dragimi manevri, kakršen je, ko se evropske institucije iz Bruslja za nekaj dni preselijo v Strasbourg in nazaj.

Podatki medijske hiše Pro Plus za lanskoletni finale lige prvakov kažejo, da si je tekmo ogledalo 41 odstotkov gledalcev, ki so tedaj sedeli pred tv zasloni (v primarni ciljni skupini 18-49 let), pri čemer je bilo znatno več moških. Na drugi strani si je evrovizijsko popevko po podatkih RTV Slovenija ogledalo 23 odstotkov gledalcev (v večji starostni skupini) oziroma 462.000 posameznikov, pri čemer je bilo moških 43 odstotkov, žensk pa 57 odstotkov. Evrovizijska popevka je prireditev, ki je bolj priljubljena pri življu s srednješolsko izobrazbo, kot pa pri ljudeh z osnovno in na drugi strani z visoko šolo.

Prostora za razglabljanje, čemu je tako, je ogromno. Iz podatkov je razvidno, da je evrovizijska popevka v smislu razmerja moški-ženske bolj univerzalen dogodek. In da je ogled nogometne tekme bistveno bolj moški opravek. Preseganje spolnih delitev opravil in početij je po definiciji bolj intelektualno vedenje, poudarjanje le-teh pa manj. Evrovizijska popevka je torej bolj družinski dogodek od finala lige prvakov.

Težko se je izogniti občutku, da gre pri gledanju evrovizijske popevke dejansko za neki konservativizem. Za hlinjenje tega, da uvrstitev sploh ni pomembna, čeravno gre za tekmovanje. Ko vidiš poraženca v tistem prostoru za čakanje rezultatov, se ta smeje podobno na silo kot umetnostni drsalec, ki so ga ogoljufali. Vendar se smeje. Ne kaže gneva. Obenem gre za zadovoljevanje potrebe po šlageraški ceremonialnosti. Po revijalnem zvoku velikega orkestra. Po prozornih klavirjih in drugih čudnih inštrumentih iz časov mitov in legend o favnu. Ki na ta "gala" način lahko živijo samo še na evrovizijski popevki. Evrovizijska popevka je torej bolj zadovoljevanje potrebe po doživljanju "boljše preteklosti" od nogometnega finala. Evrovizijska popevka pomeni ohranjanje gala revijalnega formata za vsako ceno. Tudi s finančnim minusom. Liga prvakov je na drugi strani čisti denar.

Če nogomet in evrovizijsko popevko primerjamo skozi negativna čustva, potem gre pri evrovizijski popevki za zgražanje, pri ligi prvakov pa za pizdenje. S tem da je zgražanje nad komadi, scenami in oblekami v primeru evrovizijske popevke malodane nujno in apriorno. Evrovizijsko popevko gledaš zato, da nergaš nad neokusom. Gledalec finala lige prvakov se ne zgraža, temveč kvečjemu pizdi. Glavna razlika med zgražanjem in pizdenjem je bržkone v glasnosti in intenzivnosti reakcije. Pizdenje je intenzivnejše od zgražanja (ali pač naslajanja nad abotnostjo predstave). Vendar pa tudi evrovizijska popevka ni brez presežnih potencialov. Te seveda ponuja glasovanje, kjer človek dobi možnost za vtis, da je zapopadel kompleten razvid evrozavezništev, nacionalnih, etničnih, religioznih, ekonomskih in drugih navezav, to pa je na koncu celo bolj nevaren potencial od nogometnih averzij. Če evrovizijsko popevko zapopademo z nogometnim pojmovnim aparatom, ta ni soočenje zasebnih klubov, temveč gre za soočenje državnih reprezentanc in državnih pevskih reprezentantov.

V obeh primerih je vedno prisoten tudi sum kuhinje oziroma krivice, ki pa je itak glavno gibalo Evropejca. In v tem smislu se evrovizijska popevka zdi celo bolj nevarna prireditev od nogometa. Medevropsko nestrpnost lahko bolj zaneti glasovanje glede neeksaktno definiranega okusa oziroma popevk kot pa tekmovanje v dajanju golov. Kajti evrovizijska popevka vendarle temelji na stalnem kršenju enega od osnovnih pravil. Da se o okusih ne razpravlja.